Jedro

Pravilnosti izdanih odredb je mogoče ugovarjati v pravnih sredstvih (z ugovorom) zoper odredbi in ne v zadevnem postopku, kot prav tako pravilno pojasni že tožena stranka v izpodbijani odločbi. V postopku odločanja o periodičnem plačilu denarnega zneska gre namreč le še za nadaljnje ukrepanje toženke na podlagi izdanih odredb, zaradi njihove izvršitve. Izvršuje se tisto, kar je vsebovano v odredbah.

Za ta postopek je bistveno, ali je tožeča stranka ravnala v skladu z odredbama in delnice odsvojila v roku, ki je določen v odredbi. Tega pa tožeča stranka nesporno ni storila.

Glede na povedano sodišče pritrjuje toženi stranki, da so pogoji za ukrepanje toženke iz prvega odstavka 299. člena ZBan-2 v konkretnem primeru podani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Banka Slovenije je z izpodbijano odločbo o periodičnem plačilu denarnega zneska, izdano v postopku nadzora, v 1. točki izreka ugotovila: da je tožeča stranka skupaj z družbama A. in B. Limited na dan 15. 3. 2022 imetnica 78. 820 delnic C., kar pomeni 46,96-odstotni delež v kapitalu in glasovalnih pravicah D., d. d., in sicer, da je: - tožeča stranka imetnica 56.320 delnic C., kar predstavlja 33,56-odstotni delež v kapitalu in glasovalnih pravicah D.; - družba A. imetnica 11.500 delnic C., ki jih ima v svojem imenu in za račun tožeče stranke, kar predstavlja 6,85-odstotni delež v kapitalu in glasovalnih pravicah D.; - družba B. imetnica 11.000 delnic C., ki jih ima v svojem imenu in za račun tožeče stranke, kar predstavlja 6,55-odstotni delež v kapitalu in glasovalnih pravicah D.; dalje: - da tožeča stranka ni pridobila dovoljenja za kvalificirani delež in je zato v skladu z 80. členom Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-3) neupravičeni imetnik delnic; - da sta bili tožeči stranki in sedmim drugim subjektom, vključno z družbo A., izdani odredba o odsvojitvi delnic z dne 29. 5. 2019 (v nadaljevanju odredba) in odločba o ugovoru z dne 5. 8. 2019 (v nadaljevanju: odločba), v skladu s katerima bi morala tožeča stranka v roku štirih mesecev, ki je iztekel 16. 12. 2019, odsvojiti delnice D. z oznako C., tako da se bosta skupni delež glasovalnih pravic in skupno število delnic zmanjšala pod 10-odstotni delež v osnovnem kapitalu; - da tožeča stranka delnic C. ni odsvojila v roku iz odredbe in ji je bila zato izdana odločba o prepovedi uresničevanju vseh pravic iz delnic, z izjemo tistih, ki ne presegajo kvalificiranega deleža; ter - da sta bili tožeči stranki skupaj z družbama A. in B. izdani odredba o odsvojitvi delnic z dne 17. 3. 2021 (v nadaljevanju: druga odredba) in odločba o ugovoru z dne 14. 7. 2021 (v nadaljevanju druga odločba), v skladu s katerima bi morala družba B. v štirih mesecih od vročitve odredbe odsvojiti delnice C., tako da se bosta skupni delež glasovalnih pravic in skupno število delnic C. zmanjšala pod 10-odstotni delež v osnovnem kapitalu. V 2. točki izreka se ugotavlja, da tožeča stranka kot neupravičeni imetnik delnic C. ni odsvojila v roku, določenem z odredbo, zato ji tožena stranka na podlagi prvega odstavka 299. člena ZBan-3 nalaga periodično plačilo denarnega zneska v višini 700,00 EUR za vsak dan od vročitve odločbe o periodičnem plačilu denarnega zneska do odsvojitve delnic v skladu z odredbo, oziroma največ do vsote periodičnih plačil v višini 3.000.000,00 EUR. Po 3. točki izreka je tožeča stranka dolžna dnevne denarne zneske plačati prvič 10. 5. 2022, nato pa najpozneje vsak deseti dan v mesecu za pretekli mesec na račun tožene stranke. V 4. točki izreka pa je odločeno, da bodo v skladu s 310. členom ZBan-3 na spletnih straneh tožene stranke po dokončnosti tega postopka javno objavljene informacije v zvezi s tem ukrepom nadzora.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navede pravni okvir za izdajo izpodbijane odločbe ter se pri tem sklicuje na določbe 80., 297. in zlasti 299. člena ZBan-3, ki se nanašajo na periodično plačilo denarnega zneska. Nakar opiše dosedanji postopek nadzora in povzame vsebino sprejetih odločitev ter na tej podlagi ugotavlja, da je tožeči stranki, enako kot družbi A., kot neupravičeni imetnici delnic C. rok za njihovo odsvojitev v skladu s pravnomočno prvo odredbo iztekel 16. 12. 2019 in da omenjenih delnic še vedno ni odsvojila. Pred izdajo izpodbijane odločbe je tožena stranka pisno pozvala tožečo stranko, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, na kar se je tožeča stranka pravočasno odzvala in izjavo podala. Toženka še pojasni, da sta se dne 30. 11. 2021 in 17. 2. 2022 zaključili dve dokapitalizaciji D., s katerima se je povečal osnovni kapital, povečanje števila delnic pa vplivalo na delež, ki ga ima tožeča stranka v osnovnem kapitalu D., vendar ne toliko, da bi ta sprememba vplivala na oceno in odločitev toženke v obravnavani zadevi. Po vpisu delnic v sodni register in KDD tako delež tožeče stranke znaša 33,56 % (v pozivu 37,17 %), deleža A. 6,85 % (v pozivu 7,59 %) in B. 6,55 & (v pozivu 7,26 %), iz česar izhaja, da tožeča stranka sama ter skupaj z omenjenima družbama še naprej presega prag za kvalificirani delež in tudi še naprej ostaja največji delničar D. 3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka na podlagi ugotovitev, da je rok za odsvojitev delnic C. v skladu z odredbo za tožečo stranko iztekel 16. 12. 2019 in da tožeča stranka še vedno ni odsvojila zadostnega števila delnic C., saj ima skupaj z družbama A. in B. še vedno v lasti 78.820 delnic C. in s tem 46,96-odstotni delež v kapitalu in glasovalnih pravicah D., navaja, da so za izdajo izpodbijane odločbe izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Pri tem pojasni, da se pri ugotavljanju kvalificiranega deleža tožeče stranke upoštevajo tudi glasovalne pravice oziroma udeležba v kapitalu, vsebovane v delnicah, ki jih ima tretja oseba, v konkretnem primeru omenjeni družbi, v svojem imenu in za račun tožeče stranke.

4. Navedbe tožeče stranke v izjavi, da sta izdani odredba in druga odredba nepravilni, tožena stranka zavrne kot nerelevantne za odločitev ter poudari, da je za izdajo izpodbijane odločbe o periodičnem plačilu pomembno zgolj, da je tožeča stranka neupravičeni imetnik ter da ji je bila izdana odredba, s katero je bil določen rok za odsvojitev delnic in da naslovnik odredbe v tem roku delnic ni odsvojil. Pri tem poudari, da je tožeča stranka že sama neposredna lastnica 56.320 delnic C., kar predstavlja 33,56-odstotni delež, in s tem neupravičeni imetnik tudi v primeru, če se delnice preostalih dveh družb ne upoštevajo. Sicer pa so tudi povezave in imetništvo delnic omenjenih družb jasno ugotovljeni in utemeljeni v odredbi, ki je že pravnomočna in v drugi odredbi. Nobena od družb ni v postopku navajala, da bi se okoliščine v tej zvezi spremenile, zaradi česar bi morala tožena stranka ponovno ugotavljati povezavo tožeče stranke z družbo A. Navedbe v tej smeri so zgolj pavšalne in zato nerelevantne. Ob upoštevanju, da zakon izdajo odločbe o periodičnem plačilu veže na izdano odredbo, ponovno ugotavljanje dejstev in okoliščin iz odredbe ni potrebno.

5. V zvezi z višino periodičnega plačila tožena stranka navaja, da je pri odmeri oziroma pri presoji resnosti kršitve upoštevala višino deleža, ki ga ima tožeča stranka kot neupravičeni imetnik skupaj z družbama A. in B., tj. 46,96-odstotni delež. S tem je tožeča stranka največji posamični delničar hranilnice, čeprav za to ni pridobila dovoljenja. Tožena stranka kršitev zato ocenjuje kot hujšo in težjo. Poleg tega je kršitev z ozirom na postavljeni rok za odsvojitev, ki je iztekel 16. 12. 2019, dolgotrajna, saj tožeča stranka vzdržuje protipravno stanje že več kot dve leti.

6. Glede izgube, ki naj bi jo tožeča stranka poskušala preprečiti s kršitvijo, tožena stranka na podlagi razpoložljivih podatkov ugotavlja, da izgube sicer ni mogoče povsem določno opredeliti, vsekakor pa je jasno, da bi tožeča stranka trenutno lahko delnice prodala samo z izgubo. V pogledu kriterija predhodnih kršitev pa toženka ugotavlja, da gre pri tožeči stranki sicer za prvo tovrstno kršitev, ki pa vpliva in tudi je vplivala na sprejemanje pomembnih odločitev v zvezi s poslovanjem D. Tožeča stranka se v izjavi glede višine dnevnega zneska in okoliščin, ugotovljenih v tej zvezi, ni posebej izrekla. Zgolj pavšalno je ugovarjala nesorazmernost višine dnevnega zneska, o čemer se je toženka jasno opredelila z navedbo relevantnih okoliščin, ki jih tožeča stranka ni z ničemer izpodbijala. Višina dnevne denarne kazni tudi ni določena skoraj v višini najvišje dopustne dnevne kazni, kot to navaja tožnica, temveč je, ob upoštevanju vseh okoliščin, povezanih s kršitvijo, določena v višini 70% najvišje, ki znaša 1.000,00 EUR. Prav tako po presoji toženke ni mogoče slediti ugovoru o prenagljenosti izrečene kazni in predlogu tožnice, da se izdaja odločbe o periodičnem plačilu odloži do pravnomočnosti druge odredbe, saj se druga odredba in druga odločba nanašata zgolj na manjši del delnic, ki so predmet odredbe o odsvojitvi delnic, medtem ko je rok za odsvojitev delnic iz prve odredbe, ki se nanaša na njihov pretežni del, iztekel že pred več kot dvema letoma. Navedbe tožeče stranke, da z delnicami trenutno ne more razpolagati, ker so obremenjene z izvršbo in zastavo za zavarovanje poslovnih obveznosti tožena stranka oceni kot nekonkretizirane in tudi nedokazane.

7. Odrejeno objavo informacij o izrečenem ukrepu tožena stranka utemelji s sklicevanjem na določbe 310. člena ZBan-3, ki zadevno vsebino ureja. Izjeme od splošnega pravila o javni objavi so določene v prvem odstavku 311. člena in v konkretnem primeru niso podane. Pri tem tožena stranka poudarja, da so bili podatki, ki so predmet objave, že razkriti na podlagi prve in druge odredbe in da tožeča stranka v izjavi ne navaja, zakaj in kako naj bi ji nastala škoda z novim, vsebinsko podobnim razkritjem. Zgolj nižja izklicna cena delnic v dražbenem razglasu ne izkazuje vpliva periodične denarne kazni na poslovno prodajo. Sicer pa razlog za neobjavo informacij o identiteti kršitelja ni nastanek kakršnekoli škode, temveč samo škode, ki je nesorazmerna kršitvi. Takšno nesorazmerje pa v konkretnem primeru ni podano, saj tožeča stranka protipravno stanje vzdržuje že več kot dve leti, pri čemer gre za visok delež v kapitalu in s tem povezan (velik) vpliv na sprejemanje odločitev D., kar vse narekuje stopnjevanje ukrepov, vključno z izpodbijano javno objavo.

8. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razloga kršitve materialnega prava, zaradi kršitev pravil postopka ter zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. V tožbi navaja, da je kot družba, ustanovljena po švicarskem pravu, imetnica 56.320 delnic C., kar trenutno predstavlja 33,56-odstotni delež v kapitalu in pravicah D., ter trdi, da je izpodbijana odločba nezakonita. Dalje navaja, da je v postopku pred toženo stranko podala izjavo ter da se tožena stranka do navedb iz izjave, v katerih je med drugim izpostavila, da je zoper drugo odločbo in drugo odredbo vložila tožbo, ki se vodi pod opr. št. 1178/2021, in da ne obstaja povezava med tožečo stranko in družbama A. ter B., sploh ni opredelila.

10. Dalje se v tožbi navaja, da povezave med tožečo stranko in družbo A. v času izdaje izpodbijane odločbe niso obstajale in še vedno ne obstajajo. Ugotovitve iz prve odredbe in prve odločbe, na katere se sklicuje toženka, se nanašajo na leti 2018 in 2019, zato bi morala tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ponovno presoditi in obrazložiti, ali je družba A. morda imetnik delnic C. za tožečo stranko. Zgolj sklicevanje na prvo odločbo in odredbo ni dovolj. Dejstvo, ali ima določen delničar delnice za svoj račun ali morda za račun druge osebe, je treba namreč ugotavljati glede na dejstva in okoliščine, ki veljajo v času odločanja o zadevi. Družba A. je od tožeče stranke sicer res odkupila 11.500 delnic C., vendar pa je že v letu 2019 odstopila od kupoprodajne pogodbe. Delnic še ni vrnila zato, ker ima na delnicah vpisano prepoved razpolaganja, sicer pa s tožečo stranko nima nobenih stikov ali kakršnihkoli drugih odnosov. Tožena stranka tako ni upravičena nalagati tožeči stranki obveznosti, ki jih le-ta zaradi sodne prepovedi ne more izvršiti. Poleg tega ni združljivo z načelom pravne varnosti, da en državni organ nalaga tožeči stranki odsvojitev delnic, drugi pa tako odsvojitev s sodno prepovedjo onemogoča. Zato bi bilo že iz tega razloga treba izpodbijano odločitev tožene stranke odpraviti ter najmanj vrniti v ponovno odločanje. Na arbitrarno ravnanje toženke in na poseg v načelo sorazmernosti ter ustavno pravico do zasebne lastnine pa kaže tudi neprimerna navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da bi tožena (pravilno: tožeča) stranka, ker nima vpliva na dejanja A., morala izpolniti obveznost iz prve odredbe na način, da bi „odsvojila vse svoje delnice“, saj to pomeni, da bi se tožeča stranka morala odpovedati celo svojemu zakonitemu 10-odstotnemu deležu v kapitalu in v glasovalnih pravicah D. Poleg tega je po navedbah v tožbi izpodbijana odločba v tem delu tudi neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti.

11. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni ugotavljala, ali je družba B. imenik delnic C. za račun tožeče stranke, in se ni opredelila do tozadevnih navedb tožeče stranke v izjavi. Zato izpodbijane odločbe tudi v tem pogledu ni mogoče preizkusiti. Sicer pa se toženka v 2. točki izreka sklicuje zgolj na prvo odredbo, v obrazložitvi pa tudi na drugo odredbo, saj se očitno dobro zaveda, da druga odredba za razliko od prve ni pravnomočna. Glede na to tožeča stranka ne ve, ali je za to, da zadosti zahtevi tožene stranke, dovolj, da odsvoji tolikšen delež, ki ne bo zajel deleža družbe B., ali ne. Če se namreč upošteva izrek, je za tožečo stranko relevantna zgolj prva odredba, ki pa se na družbo B. ne nanaša. 12. Nadalje tožeča stranka pojasnjuje, da z družbo B. ni povezana. Ko je zaradi prve odredbe iskala možnosti za odsvojitev delnic C., jih je bila pripravljene prodati kateremukoli investitorju za primerno ceno. Družba B. je izkazala interes, zato je z njo sklenila prodajno pogodbo. Gre za povsem običajno poslovno prakso ter povsem dopustno spremembo lastniške strukture tudi po objavi sklica skupščine, vse do presečnega datuma (sedmi dan pred zasedanjem skupščine). Razlog za sklenitev aneksov pa je bil v tem, da se je naknadno, po sklenitvi pogodbe izkazalo, da B. v predvidenem roku ne bo mogel plačati dogovorjene kupnine. V luči dobrih poslovnih odnosov se je kot boljša odločitev pokazala sklenitev aneksov, kar ni neobičajno, še manj pa taka odločitev kaže na povezanost tožeče stranke z družbo B. Tožeča stranka se tudi ne strinja s sklepom tožene stranke iz druge odločbe, da naj bi bile okoliščine sklenitve pogodbe identične tistim iz leta 2019 ter za to navaja razloge, ki naj bi jih sicer navedla že v tožbi, ki se obravnava pod opr. št. I U 1178/2021 pri naslovnem sodišču. Pri tem ponovno opozarja na izjavo zakonite zastopnice družbe B. in predlaga zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, ki bo vedel izpovedati v tej zvezi. Poudari še, da se je o nakupu delnic zakonita zastopnica družbe B. odločala povsem samostojno in na podlagi dostopnih informacij in brez goljufivega namena. Za pogodbe in druge listine tretjih oseb, ki jih je družba B. predložila v postopku pred toženo stranko, pa je tožeča stranka izvedela šele v drugi odločbi in zoper njih uveljavlja ugovore šele v že omenjenem postopku. Pri tem uveljavlja bistvene kršitve procesnih pravil in zato obstaja velika verjetnost, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Izrek kazni iz druge odredbe je zato preuranjen in bi tožeči stranki povzročil nedopustno škodo. Tožena stranka pa bi se, glede na povedano, v izpodbijani odločbi morala nujno opredeliti do vprašanja, ali ima družba B. delnice za tožečo stranko.

13. Dalje tožeča stranka navaja, da je višina periodičnega denarnega zneska nesorazmerna. Od petih elementov, ki so predpisani v 299. členu ZBan-3 za določitev višine periodičnega plačila, tožeča stranka nesporno izpolnjuje dva izmed kriterijev, kar že samo po sebi narekuje precej nižji denarni znesek od maksimalnega.

14. Tožeča stranka namreč predhodno ni zagrešila nobene kršitve. V zvezi s kriterijem „resnost in trajanje kršitve“ pa se tožena stranka sklicuje na delež, ki naj bi ga imela tožeča stranka v D. skupaj z družbama A. in B. (46,96%), kar je nekonsistentno z navedbami toženke, po katerih naj bi delež družbe B. ne bil relevanten in se zato do tozadevnih navedb tožeče stranke iz izjave, ki jo je dala na poziv, in po kateri tožeča stranka z omenjeno družbo ni povezana, sploh ne opredeli. Zato je tožena stranka nezadostno oziroma napačno ugotovila dejansko stanje. Neresnične so tudi navedbe toženke, da naj bi tožnica protipravno stanje vzdrževala že dve leti. Tožeča stranka namreč na odsvojitev delnic A. ne more vplivati, šest subjektov iz prve odredbe pa je že odsvojilo svoje deleže in se je tako domnevni skupni delež tožeče stranke v D. pomembno znižal. 15. Izpolnjen tudi ni pogoj pridobljenega dobička ali izgube, ki je bila s kršitvijo preprečena. Navedbe tožene stranke v tej zvezi so po mnenju tožnice nelogične. Tožena stranka napačno meni, da se omenjena določba nanaša na dobiček oziroma izgubo D. Dejansko pa je mišljen dobiček domnevnega kršitelja oziroma preprečitev njegove izgube. V konkretnem primeru pa je jasno, da tožeča stranka zaradi domnevne kršitve nima nikakršnega dobička, oziroma s kršitvijo ni bila preprečena izguba. Izgubo ima v posledici domnevne kršitve in ukrepov tožene stranke.

16. Zato je denarni znesek v višini 70% najvišjega možnega določen nesorazmerno visoko. Kapital oziroma delež v kapitalu, ki ga ima tožeča stranka v kapitalu D., je z ozirom na obseg kapitala bančnih subjektov, ki so podvrženi Zban-3, dejansko zanemarljiv, saj gre pri D. za marginalnega igralca na trgu bančnih storitev, medtem ko ZBan-3 ureja pravno regulacijo veliko večjih subjektov, npr. E., in bi se torej maksimalno plačilo 1.000,00 EUR lahko izreklo kvečjemu delničarju subjekta z visoko tržno kapitalizacijo, ki ima sam visoke denarne prihodke. V primeru tožeče stranke pa gre za finančno gledano šibkega delničarja, ki, kot povedano, ne izpolnjuje elementov iz člena 299 ZBan-3 in je zato denarno plačilo v višini 700,00 EUR močno pretirano in nesorazmerno.

17. Tožeča stranka nadalje opozarja še, da bi z objavo informacij v zvezi z ukrepom nadzora nastala nesorazmerna škoda vpletenim osebam. Tožeča stranka je že v odgovoru na poziv utemeljila, da bi tožeči stranki zaradi objave nastala nepopravljiva materialna škoda, saj bi postalo javno znano, da mora tožeča stranka delnice odsvojiti pod grožnjo nezanemarljive denarne kazni, s čimer se slabi njena pogajalska moč pri prodaji. To se ji že dogaja pri odprodaji delnic v izvršilnih postopkih, v katerih se ji ponuja odkupna cena (52,30 EUR), ki je nižja od zadnje dokapitalizacijske cene in nominalne vrednosti delnic, ki je 75,00 EUR na delnico. Razkritje informacij bi ta trend le še spodbudilo. Gre torej za škodo, ki je nesorazmerna posledicam, ki bi nastopile zaradi neobjave.

18. Ker se bodo informacije objavile že po dokončnosti odločbe, obstaja nevarnost, da bodo objavljene kljub morebitni kasnejši odpravi odločbe v postopku upravnega spora. Objava o povezavah med tožečo stranko in B. oziroma A. pa bi negativno vplivala na podobo tožeče stranke v javnosti in bi s tem tožeči stranki nastala velika škoda, saj bi šlo za diskreditacijo zgolj na podlagi neresničnih domnev, brez resne osnove. Škoda v ugledu bi bila lahko tudi nepopravljiva, kar je nesorazmerno, saj v primeru, če do objave ne pride, D., tožena stranka in javnost ne bodo utrpeli nobene škode. Tožeča stranka dodaja še, da so ji drugi delničarji D. samoiniciativno in arbitrarno odvzeli vse glasovalne pravice in ji s tem onemogočili kakršenkoli vpliv na D. Tožena stranka pa tega ni sankcionirala in takšno ravnanje nekritično dopušča. 19. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

20. Glede v tožbi zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka navaja, da so argumenti tožnice, s katerimi le-ta izpostavlja kot bistveno vprašanje, ali dejansko deluje usklajeno z družbama A. in B. in kolikšen je torej njen delež v imetništvu delnic D., precej nerazumljivi. V odgovor navaja, da ni ugotavljala usklajenega delovanja omenjenih družb, temveč fiduciarno imetništvo pri ugotavljanju kvalificiranega deleža tožnice. Tudi ni navajala, da je nepomembno, ali se pri deležu tožnice upoštevajo tudi delnice omenjenih družb, saj je iz izpodbijane odločbe in predhodnih odločitev očitno, da je upoštevanje teh deležev relevantno. Ni pa to predmet ponovnega ugotavljanja pri izdaji izpodbijane odločbe, saj je bilo o tem že dokončno oziroma celo pravnomočno odločeno in torej toženka ni bila dolžna teh okoliščin ponovno presojati v tem postopku. Že z odredbo in drugo odredbo je bilo naslovnikom tudi naloženo, da morajo delnice v obsegu, ki presega 10% delež v kapitalu in glasovalnih pravicah D., odsvojiti. Izpodbijana odločba tako vsebuje zgolj dodaten ukrep, katerega namen je tožnico pripraviti do tega, da končno odsvoji delnice, katerih neupravičeni imetnik je, upoštevaje tudi delnice, ki jih držita drugi dve družbi za njen račun. Tožnica je z ozirom na vsebino obeh izdanih odredb seznanjena, kolikšen delež so družbe skupno dolžne odsvojiti, zato so drugačne navedbe tožnice po oceni tožene stranke zgrešene. Tudi vprašanje, ali imata družbi A. in B. delnice za račun tožnice, je bilo s strani toženke že razrešeno v obeh odredbah in zato ponovna presoja v tem postopku ni bila niti potrebna niti dopustna. Tožena stranka še izpostavi, da učinkovanje odredbe in druge odredbe ni vezano na pravnomočnost, zato tek postopka pred naslovnim sodiščem v zadevi I U 1178/2021, na katerega se sklicuje tožeča stranka, za odločitev v tej zadevi ni relevanten. Tozadevne navedbe toženke so bile lahko relevantne v predhodnih postopkih in takrat se je tožena stranka o njih tudi opredelila in je torej izpodbijana odločba ustrezno obrazložena. Poziv pred izdajo odločbe pa glede na povedano ni bil niti preuranjen niti arbitraren, kot to trdi tožeča stranka v tožbi, saj so bile v času izdaje poziva izpolnjene predpostavke za začetek postopka odločanja o periodičnem plačilu (tj. neupravičeno imetništvo delnic in neizvedena odsvojitev delnic v roku iz odredb o odsvojitvi delnic).

21. Trditve v tožbi, da dokapitalizacija D., ki se je zaključila 30. 11. 2021, dokazuje, da tožnica nima vpliva na izvrševanje pravic sebe ali drugih delničarjev v D., toženka ne razume oziroma ne ve, kaj tožeča stranka s to trditvijo dokazuje. Ugotavljanje vpliva na izvrševanje pravic iz delnic namreč ni pogoj za izdajo odločbe o periodičnem plačilu, kvečjemu je ena od okoliščin, ki vplivajo na določitev višine naloženega zneska. Obenem pa ugotavlja, da tožeča stranka še vedno skuša izvrševati svojo voljo v zvezi s sprejemanjem odločitev v D., saj vlaga pravna sredstva zoper odločitve na skupščini, kar je toženka ugotavljala v okviru okoliščin, relevantnih za določitev višine denarnega zneska.

22. V zvezi z navedbami v tožbi, ki se nanašajo na čas oziroma rok, v katerem je treba delnice odsvojiti, tožena stranka navaja, da se rok določi z odredbo, kar je bilo storjeno tudi v konkretnem primeru. To pa pomeni, da so tozadevni ugovori za ta postopek nerelevantni. Navede pa tudi, da je imela tožeča stranka časa za odsvojitev dovolj, saj bi morala delnice v skladu z odredbo odsvojiti do 16. 12. 2019. Že z odredbo pa je bilo tudi ugotovljeno, da ima družba A. delnice C. v svojem imenu in za račun tožnice, to stanje pa se od izdaje odredbe ni spremenilo. Izpodbijana odločba torej po navedbah toženke tudi v tem pogledu ni neobrazložena in zato ne drži tožbeni očitek, da se je ne da preizkusiti. Prav tako pa zavrača tudi očitek nepravilne uporabe materialnega prava in trditev, da je dejansko stanje nepopolno ugotovila.

23. Še posebej in dodatno tožena stranka pojasnjuje in obrazlaga povezave tožeče stranke z družbo A. ter tožbene očitke v tej zvezi zavrača. Pri tem poudari, da v tem postopku ne gre za ponovno ugotavljanje obstoja neupravičenega imetništva kvalificiranega deleža, temveč za enega od ukrepov, ki naj bi tožečo stranko prisilili, da to, že ugotovljeno protipravno stanje, odpravi. Konkretno glede delnic, ki jih ima A., je bilo celo pravnomočno ugotovljeno, da jih ima za račun tožnice. Tudi dejstvo, da A. delnic zaradi prepovedi razpolaganja ne more prenesti, za predmetni postopek ni relevantno. Odločitvi tožnice je prepuščeno, kako bo postopala, da bosta odredbi izvršeni, tudi v komunikaciji s A. in v povezavi z morebitnimi drugimi postopki, v katerih je omenjena družba udeležena. Odredba namreč ni neizvršljiva. Tožena stranka je tudi že večkrat pojasnila, da je naslovnikom odredb o odsvojitvi delnic prepuščeno, na kakšen način jih bodo izpolnili, pri čemer je ključno, da (skupaj) ne presegajo zakonitega deleža v D. 24. Dodatno toženka pojasnjuje tudi situacijo v pogledu družbe B. ter v tej zvezi ponavlja svoja stališča o (ne)relevantnosti tozadevnih tožbenih navedb za ta postopek. Pri tem se sklicuje na drugo odredbo, s katero je bila obveznost odsvojitve delnic, vključno z rokom za odsvojitev, naložena še tej družbi. Navaja, da bi ugovore, ki se nanašajo na vsebino druge odredbe, tožeča stranka lahko uveljavljala s pravnimi sredstvi zoper odredbo, kar je tudi storila, medtem ko je ponavljanje trditev, ki se nanašajo na vsebino odredbe, v tem postopku povsem nepotrebno. Relevantna pa tudi ni pravnomočnost odredbe. V nadaljevanju odgovora tožena stranka zgolj iz previdnosti povzema še svoje ugotovitve iz postopka, ki je tekel v zvezi z drugo odredbo in iz katerih izhaja, da so navedbe tožeče stranke ne le nerelevantne za ta postopek, temveč tudi neutemeljene.

25. Glede višine denarnega zneska tožena stranka navaja, da je v izpodbijani odločbi pojasnila okoliščine, ki jih je upoštevala pri odmeri denarnega zneska in se zato sklicuje na odločbo. Dodatno izpostavlja, da gre sicer v obravnavanem primeru za prvo kršitev, ne strinja pa se, da tožnica izpolnjuje kriterij sodelovanja v postopku. Zgolj dajanje izjav in vlaganje pravnih sredstev ne predstavlja okoliščin, ki narekujejo zmanjšanje denarnega zneska.

26. Rok za odsvojitev delnic je za tožnico potekel pred več kot dvema letoma in torej kršitev traja dlje časa. O tem, da ne more vplivati na odsvojitev delnic, ki so v imetništvu družbe A., tožnica ne poda nobenih navedb in ne predloži nobenih dokazov, da je poskusila v tej smeri karkoli storiti. Zgolj delež v imetništvu družbe A. kljub prepovedi odtujitve tožeči stranki ne preprečuje, da izpolni odredbo. Sklicevanje tožeče stranke na to, da je šest subjektov iz odredbe svoje deleže odsvojilo pa tožena stranka oceni kot zavajanje, saj so subjekti večino delnic vrnili tožnici in se njen delež iz tega naslova ni pomembno zmanjšal. Zmanjšanje deleža je posledica dokapitalizacije D., do katere je prišlo v vmesnem obdobju.

27. Toženka oporeka tudi razlogovanju tožbe, ki se nanaša na doseženi dobiček oziroma na opredelitev izgube. Navaja, da iz odločbe jasno izhaja, da je toženka ugotavljala, ali je mogoče opredeliti izgubo, ki jo je tožnica skušala preprečiti s kršitvijo, in pri tem ugotovila, da izgube tožnice ni mogoče določno opredeliti, da pa je jasno, da bi tožnica delnice C. lahko prodala samo z izgubo, kar pomeni, da z vzdrževanjem protipravnega stanja imetništva kvalificiranega deleža brez dovoljenja preprečuje nastanek izgube. To pa pomeni, da ne drži trditev tožeče stranke, da zaradi kršitve ne preprečuje nobene izgube in da ima izgubo zgolj v posledici kršitve in ukrepov toženke.

28. Glede nesorazmernosti odmerjenega denarnega zneska, ki se zatrjuje v tožbi, pa tožena stranka izpostavlja, da se večina določb ZBan-3 nanaša tudi na hranilnice in da torej ZBan-3 ne glede na obseg njenega kapitala regulira tudi D. Zakon tudi v 299. členu ne daje podlage za to, da bi toženka drugače obravnavala tožečo stranko kot hranilnico zgolj zaradi razlike v višini osnovnega kapitala. V konkretnem primeru D. pa delež tožnice ni zanemarljiv, saj je tožnica največji posamični delničar, in to delničar, ki že dve leti nima dovoljenja za kvalificirani delež in ki s kršitvami zakonodaje preprečuje, da bi D. dobila stabilno lastniško strukturo. Zakoniti ukrepi, ki se ji nalagajo z izpodbijano odločbo, zato niso nesorazmerni. Trditev, da naj bi šlo pri tožnici za finančno šibkejšega delničarja, pa ni z ničemer utemeljena.

29. Tudi glede razkritja informacij tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter poudarja, da so navedbe tožnice v zvezi z nastankom nesorazmerne škode v tožbi ostale na povsem pavšalni ravni.

30. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke in vztraja pri navedbah in predlogih, ki jih vsebuje tožba ter jih dodatno argumentira. Tako opozarja na nepopoln izrek izpodbijane odločbe, ki se sklicuje zgolj na prvo odredbo, ter na različno število delnic, ki bi jih morala tožeča odsvojiti po prvi in po drugi odredbi. Nadalje trdi, da je izpodbijana odločba vezana na pravnomočnost izdanih odredb in da je drugačno stališče protipravno, kot napačno pa šteje tudi stališče toženke, da se do vprašanja pravnomočnosti zadevnih odredb in do vprašanj, povezanih z njuno vsebino, ni dolžna opredeliti v odločbi. Z navedbami o dokapitalizaciji D. je tožeča stranka dokazovala, da kljub večinskemu deležu v D. zaradi prepovedi uresničevanja pravic iz delnic nima praktično nobenih upravljalskih pravic. Vlaganje izpodbojnih tožb pa predstavlja zgolj minimalno varstvo, ki ga delničarjem zagotavlja zakonodaja.

31. V nadaljevanju vloge tožeča stranka vztraja pri navedbah in razlogih, da nista in zakaj družbi A. in B. nista imetnici delnic C. v njenem imenu in za njen račun. Vztraja tudi pri tožbenih navedbah, s katerimi nasprotuje višini naloženega periodičnega denarnega zneska in objavi informacij iz izpodbijane odločbe. Prereka pa tudi stališče toženke o tem, da naslovno sodišče nima pristojnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije ter meni, da sodišče v konkretnem primeru z ozirom na razvidno dejansko stanje in pravno podlago lahko samo odloči v zadevi.

32. Tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in prereka drugačne navedbe tožnice, ki jih vsebuje njena pripravljalna vloga. Glede spora polne jurisdikcije meni, da pogoji za takšen način odločanja niso podani. Posebej pojasni tudi 2. točko izreka odločbe in razloge za vezanost toženke na izdani odredbi ter prereka trditve tožnice o pomanjkanju obrazložitve v tej zvezi. Dodatno in obširno pa pojasnjuje še svoje ugotovitve, ki se nanašajo na družbi A. in B., ter tiste, ki se tičejo višine denarnega zneska in objave informacij o ukrepu nadzora. Glede na vse povedano vztraja pri stališču, da je tožba neutemeljena.

33. Na glavni obravnavi stranki vztrajata pri svoji stališčih in pri predlogih. Sodišče je na naroku vpogledalo listine, ki so v upravnih spisih, ter listine, ki sta jih stranki priložili svojim vlogam. Predlog za neposredno zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke pa je sodišče ob upoštevanju določb drugega odstavka 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nepotrebnega za odločitev zavrnilo.

34. Tožba ni utemeljena.

35. V zadevi je sporna odločba, s katero tožena stranka tožeči stranki na podlagi določb 299. člena ZBan-3 nalaga periodično plačilo denarnega zneska.

36. V prvem odstavku omenjenega člena je določeno, da lahko Banka Slovenije v primeru, če neupravičeni imetnik delnic ne odsvoji v roku, določenem z odredbo o odsvojitvi delnic na podlagi 297. člena tega zakona, neupravičenemu imetniku z odločbo naloži periodično plačilo denarnega zneska.

37. Po drugem odstavku istega člena se periodično plačilo denarnega zneska določi za vsak dan, dokler neupravičeni imetnik ne odsvoji delnic. Višina dnevnega zneska ne sme presegati 1.000 EUR in se določi upoštevaje vse okoliščine izvršitve kršitve, zlasti pa: - resnost in trajanje kršitve, - finančni položaj kršitelja, - pridobljeni dobiček ali izgubo, ki je bila s kršitvijo preprečena, če ju je mogoče opredeliti, - sodelovanje kršitelja v postopku, - predhodne kršitve in morebitne sistemske posledice kršitve.

38. Po tretjem odstavku istega člena vsota periodičnih denarnih zneskov ne sme presegati 3.000.000 EUR, če je neupravičeni imetnik pravna oseba, in 500.000 EUR, če je neupravičeni imetnik fizična oseba.

39. Odločba o periodičnem plačilu denarnega zneska iz 299. člena ZBan-3 se, kot je razvidno iz sklica na 297. člen istega zakona, izda zaradi neupoštevanja odredbe o odsvojitvi delnic, to je odredbe, ki se v skladu z omenjeno določbo izda v primeru, če neupravičeni imetnik v enem mesecu od pridobitve delnic banke ne vloži zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. V tem primeru mu Banka Slovenije z odredbo naloži, da delnice, ki jih ima v nasprotju s tem zakonom (ZBan-3) odsvoji (prvi odstavek 297. člena). V odredbi o odsvojitvi delnic mora Banka Slovenije določiti rok za odsvojitev delnic, ki ne sme biti krajši od treh in ne daljši od šestih mesecev (drugi odstavek istega člena).

40. Za izdajo izpodbijane odločbe so z ozirom na citirano zakonsko ureditev torej relevantna naslednja dejstva: 1. da je tožeča stranka neupravičeni imetnik delnic C., 2. da ji je bila izdana odredba, s katero ji je bil določen rok za odsvojitev delnic, 3. da je ta rok potekel in 4. da tožeča stranka v tem roku delnic ni odsvojila, kot to pravilno navaja že tožena stranka v izpodbijani odločbi.

41. V konkretnem primeru ni spora o tem, da je bila tožeči stranki kot neupravičeni imetnici delnic C. izdana odredba o odsvojitvi delnic, oziroma da sta ji bili izdani celo dve tovrstni odredbi. Pravnomočnost odredb se za izdajo izpodbijane odločbe po ZBan-3 ne zahteva, zato sodišče tožbenim ugovorom v tej smeri ne more slediti. Da sta bili ob izdaji izpodbijane odločbe odredbi dokončni in s tem v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)1 izvršljivi, pa je iz odločbe in listin, ki so v spisih, dovolj jasno in nedvoumno razvidno. Zoper prvo in zoper drugo odredbo je namreč tožeča stranka vložila ugovor in v obeh primerih je bil njen ugovor z odločbo toženke zavrnjen. Zoper odločbo o ugovoru zoper prvo odredbo tožeča stranka ni začela postopka sodnega varstva. Začela ga je zoper odločbo, s katero je bilo odločeno zoper drugo odredbo. Ta tožba pa je bila kasneje zavrnjena, kar pomeni, da je sedaj tudi druga odredba že pravnomočna.

42. Po povedanem sta torej zadevni odredbi, že kot dokončni, ustrezna podlaga za izpodbijano odločitev in jima je bila tožena stranka pri izdaji odločbe ne le upravičena, temveč dolžna slediti. To pa obenem pomeni, da ni mogoče slediti tožbenim navedbam, s katerimi tožeča stranka nasprotuje pravilnosti izdanih odredb po vsebini. Pravilnosti izdanih odredb je mogoče ugovarjati v pravnih sredstvih (z ugovorom) zoper odredbi in ne v zadevnem postopku, kot prav tako pravilno pojasni že tožena stranka v izpodbijani odločbi. V postopku odločanja o periodičnem plačilu denarnega zneska gre namreč le še za nadaljnje ukrepanje toženke na podlagi izdanih odredb, zaradi njihove izvršitve. Izvršuje se tisto, kar je vsebovano v odredbah. V odredbah pa je bilo že ugotovljeno vse tisto, kar se navaja kot podlaga za izpodbijano odločitev, in sicer delež tožnice v kapitalu in glasovalnih pravicah D., ter dejstvo, da gre za kvalificirani delež in da tožnica dovoljenja za kvalificirani delež ni pridobila. Že v odredbah je razrešeno tudi vprašanje, ali imata družbi A. in B. delnice za račun tožnice, pa tudi vprašanje, koliko delnic mora tožnica odsvojiti (tj. tako, da se bosta skupni delež glasovalnih pravic in skupno število delnic C. zmanjšala pod 10-odstotni delež v osnovnem kapitalu D.), in je določen rok za njihovo odsvojitev. Sodišče zato tožbene ugovore, ki se nanašajo na omenjene vsebine in s tem na izdani odredbi in ki so vsebovane zlasti v razdelkih III. 2 in III. 3 tožbe, kot nerelevantne za ta postopek zavrača. Kot nepotrebne za odločanje zavrača tudi vse v tej zvezi podane dokazne predloge in v posledici kot neutemeljen zavrača tudi očitek o neobrazloženosti izpodbijane odločbe.

43. Za ta postopek je bistveno, ali je tožeča stranka ravnala v skladu z odredbama in delnice odsvojila v roku, ki je določen v odredbi, in to v prvi izdani, kot to pravilno pojasni že tožena stranka, in ki je iztekel 16. 12. 2019. Tega pa tožeča stranka nesporno ni storila, saj ima po ugotovitvah toženke ob izdaji izpodbijane odločbe še vedno v lasti (lastni 33,56-odstotni oziroma skupni 46,96-odstotni) delež v kapitalu in glasovalnih pravicah D., ki presega dovoljenega. Z enako ugotovitvijo tožena stranka sodišče seznani na naroku, ko navaja, da je ponovno preverila stanje v delniški knjigi in da zahtevana odsvojitev delnic še vedno ni izvedena.

44. Glede na povedano sodišče pritrjuje toženi stranki, da so pogoji za ukrepanje toženke iz prvega odstavka 299. člena ZBan-3 v konkretnem primeru podani. Zato tožeča stranka s svojimi ugovori, vključno z navedbami, ki jih je podala na naroku in ki so po vsebini enake tožbenim, ne more uspeti. Uspeti pa tudi ne more s sklicevanjem na izredne okoliščine, ki so vladale v svetu in ki naj bi vplivale na nezmožnost odsvojitve delnic, ki se ji nalaga z odredbo. Gre namreč za navedbe, ki so povsem splošne narave in kot takšne neupoštevne, v posledici pa se zavrne kot nesubstanciran in s tem kot nerelevanten za odločitev tudi predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika družbe, ki ga tožeča stranka v pogledu omenjenih vsebin tudi sicer prvič poda na naroku pred sodiščem. Pred tem se namreč predlaga zaslišanje zgolj v dokaz navedb o imetništvu delnic s strani družbe B., ki so vsebovane v razdelku III.3 tožbe. Dokazovanje z navedbami „kot doslej“ v naraciji tožbe pa sodišča ne zavezuje k izvedbi nobenih dokazov, saj tožeča stranka na ta način ni opredelila, na katero pravnorelevantno dejstvo se dokazovanje nanaša in tudi ne, z izvedbo katerega konkretnega dokaza se le-to dokazuje2. 45. Sporna je tudi višina denarnega zneska, ki se z izpodbijano odločbo nalaga tožeči stranki v plačilo.

46. V tem pogledu pa sodišče ugotavlja, da z določitvijo dnevnega denarnega zneska v višini 700,00 EUR prag za odmero dnevnega periodičnega denarnega zneska (1.000,00 EUR), z ozirom na citirani drugi odstavek 299. člena ZBan-3, očitno ni bil presežen in tudi ni maksimalen, kot zatrjuje tožnica. Sporna ostaja presoja okoliščin izvršitve kršitve, ki pripelje do določitve omenjenega zneska.

47. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in iz spisov zadeve tožena stranka v odločbi odgovori na ugovore, ki jih vsebuje izjava in ki se nanašajo na izpolnjevanje kriterijev, ki so določeni v drugem odstavku 299. člena ZBan-3, v odgovoru na tožbo pa odgovori še na tiste (nove) ugovore, ki jih vsebuje tožba. Glede kriterija „predhodne kršitve“ toženka pripozna, da gre v konkretnem primeru za prvo kršitev, utemeljeno pa zavrne nadaljnjo tožbeno trditev, da je tožnica sodelovala v postopku, saj podajanja izjav in vlaganja pravnih sredstev, na kar se sklicuje tožnica, po presoji sodišča utemeljeno ni šteti za izpolnjevanje kriterija „sodelovanje v postopku“. Tožena stranka odgovori tudi na očitke v pogledu kriterijev „preprečitve pridobljenega dobička ali izgube“ ter „finančnega položaja“ tožnice, in jih kot ne dovolj pojasnjene utemeljeno zavrne. Obenem pa po presoji sodišča utemeljeno upošteva kot odločilne tiste okoliščine, ki merijo na kriterij „resnost in trajanje kršitve“, ter je v tej zvezi pritrditi razlogom toženke, po katerih je v konkretnem primeru kršitev (tj. neodsvojitev delnic) šteti za hujšo, težjo in dolgotrajno in zaradi česar naložena obveznost ni nesorazmerna kršitvi. Pri tem toženka upravičeno izpostavlja velikost deleža, ki ga ima (skupaj z družbama A. in B.) tožnica in zaradi katerega ima kot največji posamični delničar D. vpliv na sprejemanje pomembnih odločitev. Upravičeno pa se sklicuje tudi na dejstvo, da tožnica, kljub izdani odredbi, že dve leti ne odpravi kršitve in s tem preprečuje, da se v D. vzpostavi stabilna lastniška struktura. Stališče, da gre za dolgotrajno kršitev, tožena stranka na naroku še utrdi s tem, ko pove, da je stanje v delniški knjigi še vedno nespremenjeno. Vpliv kršitve na bančni sitem, ki ga tožnica zanika, pa tožena stranka vidi v izgubi zaupanja, do katere bi prišlo za primer, če D. s svojim delovanjem preneha.

48. Obrazloži pa toženka tudi odločitev o javni objavi informacij o izrečenem ukrepu iz 4. točke izreka ter se pri tem pravilno sklicuje na določbe 310. člena ZBan-3 kot podlago za odločitev. Omenjene določbe so kogentne narave. Možne izjeme od splošnega pravila o javni objavi so posebej določene v 311. členu ZBan-3 in jih tožena stranka ne najde ter obenem trditve tožeče stranke o nesorazmerni škodi, ki bi nastala vpletenim osebam zaradi objave, po presoji sodišča dovolj prepričljivo zavrne. Navaja, in to neprerekano, da so v javnosti že znani podatki o kršitvah in o ukrepih iz izdanih odredb, vključno z identiteto tožnice, in da zato ni verjetno, da bi tožnici s tokratno objavo nastala sploh kakršnakoli škoda. Objavi pa se v skladu s 4. točko prvega odstavka 310. člena tudi podatek (informacija) o tem, ali je zoper odločbo začet postopek sodnega varstva v skladu z ZBan-3, kar pomeni, da je javnost seznanjena z možnostjo, da se odločitev v sodnem postopku spozna za nezakonito, in kar po mnenju toženke in tudi po presoji sodišča še dodatno zmanjšuje verjetnost škode, ki bi tožnici nastala zaradi objave ukrepa oziroma zaradi objave identitete tožnice. Premalo izkazana ostaja tudi zatrjevana nižja odkupna cena delnic kot posledica razkritja informacij v zvezi z izpodbijano odločbo in s tem kot nastala nesorazmerna škoda, saj je, kot se pravilno navaja v odgovoru na tožbo, javnosti in s tem tudi potencialnim kupcem delnic C., glede na izdane in objavljene odredbe, že dolgo znano, da mora tožeča stranka delnice odsvojiti in torej ni pričakovati dodatnega pritiska na njihovo vrednost prav zaradi objave izpodbijane odločbe. Že tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno zavrne tudi zatrjevanje tožeče stranke o nenastali škodi v primeru neobjave odločbe. Pri tem se pravilno sklicuje na namen, ki ga ima javna objava informacij po določbah 310. člena ZBan-3, in ki je kot „preprečevanje in odvračanje ravnanj, ki pomenijo kršitev tega zakona“ nedvomno v javnem interesu. Vsakršno neupoštevanje določb o objavi torej pomeni škodo, in sicer škodo, ki nastaja javnemu interesu. Za odločanje o sporih med delničarjih D. pa toženka toženka ni pristojna. Zato se je strinjati, da so navedbe tožeče stranke o sporih med delničarji D. glede glasovalnih pravic za odločanje v tem postopku nepomembne.

49. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožeča stranka je sicer predlagala izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče na takšen predlog ni vezano3. 50. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po drugem odstavku 351. člena ZBan-3 se za postopek odločanja Banke Slovenije uporabljajo določbe ZUP, če ni v tem zakonu drugače določeno. 2 Prim. VSL sodba I Cpg 837/2017, tč. 12, VSL sklep I Cpg 1142/2011, tč. 9, VSRS sodba II Ips 140/2014, tč. 11 . 3 Prim. Dobravec Jalen Mira et al., Zakon o upravnem sporu, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.