Jedro

V konkretnem primeru je bilo vozilo v teku in se je premikalo, tožnik, ki je bil edini voznik tega vozila pa je pokrival tovor na vozilu in pri tem zaradi premikanja vozila padel na tla in se poškodoval. Glede na takšne okoliščine in ob dejstvu, da se je nesreča zgodila na nekategorizirani cesti, je tožena stranka na podlagi AO-plus zavarovanja odgovorna za nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožeči stranki za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 1. 2. 2003 v kraju R. v U. Proti takšni vmesni sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navedla je, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je šlo v škodnem dogodku dne 1. 2. 2003 za prometno nesrečo, saj tožnik v času nesreče ni bil voznik ampak delavec. Pri tem ni imel namena vožnje, ampak opraviti določena dela na kamionu, in sicer prekriti tovor s cerado, kot izhaja iz njegove izpovedbe na naroku dne 28. 5. 2007. Namen AO plus zavarovanja je, da se izplača zavarovalnina tudi povzročitelju prometne nesreče, vendar tožnik v konkretnem primeru ni vozil niti ni imel namena voziti niti se vozilo ni nahajalo na prometni in javni površini, ampak pred žago nekega podjetja. Zato ni šlo za prometno ampak kvečjemu za delovno nesrečo. Sodišče je povsem nekritično sprejelo tožnikova različna navajanja, prilagojena njenim ugovorom, zaradi česar je izpodbijana sodba pomanjkljiva. Tožnik je namreč s pripravljalno vlogo z dne 24. 5. 2007 dopolnil svoje navedbe, da je že pričel s speljevanjem, nato pa se je spomnil, da je potrebno popraviti še cerado. Neprepričljiva je tudi njegova izpovedba o poteku dogodkov, saj je v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2007 navedel, da je vozilo treščilo v obcestno škarpo, ob kateri je še nekaj časa drselo, kar pa ni bilo potrjeno ne z njegovo izpovedbo ne z izpovedbo zaslišane priče. Na tožnikovo neverodostojnost kaže tudi njegovo nedosledno izpovedovanje, ko je najprej povedal, da je s podrtjem škarpe, v lasti privat podjetja, naredil temu škodo, vendar ne ve, kakšno, nato pa je povedal, da škoda ni bila večja in da jo je pokril iz svojega žepa v višini "kište piva". Sodišče pa teh nasprotij ni obrazložilo. Prav tako sodišče ni pojasnilo neskladnosti tožnikovih navedb v zvezi s fotografijami. Zatrjeval je namreč, da je vozilo popravil po bolniškem staležu (približno septembra 2003), fotografije pa so bile posnete 4. 1. 2004 (izpis datuma na fotografijah). Napačen je tudi zaključek sodišča glede kraja nesreče. Pri tem je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je mesto, kjer je tožnik nakladal, nekategorizirana cesta. Ta kraj pa je bila žaga pri nekem privat podjetju, kar gotovo ne predstavlja nekategorizirane ceste. ZJC in ZVCP opredeljujeta nekategorizirano cesto kot cesto, na kateri se opravlja promet in je dana v uporabo za cestni promet. Ob vsem obrazloženem tožnik ni upravičen do izplačila zavarovalnine. Tožnik ni bil poškodovan kot voznik vozila, ni šlo za prometno nesrečo in tako ni bil izpolnjen pogoj iz 1. člena Splošnih pogojev. Poleg tega tožnik zavarovalnega primera ni dokazal, saj njegove izpovedbe v zvezi z okoliščinami nastanka poškodb zaradi nejasnosti in protislovnosti niso resnične. Pritožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naložijo vsi pravdni stroški, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je še povrnitev plačila sodne takse.

V odgovoru na pritožbo je tožnik le-tej nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteval vračilo stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je imel tožnik pri toženi stranki sklenjeno poleg obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti tudi AO plus zavarovanje po polici št. 0922264, za katero se uporabljajo Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-97 (v nadaljevanju Splošni pogoji, priloga ...). Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala tožnikovim navedbam, da se je poškodoval v škodnem dogodku dne 1. 2. 2003 v kraju R. v U., ko je pri prekrivanju tovora padel s tovornega vozila. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu utemeljeno sledilo njegovim navedbam in izpovedbi, potrjeni z izpovedbo priče J. ter s potnim nalogom, mednarodnim tovornim listom in prijavo poškodbe pri delu. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožničini navedbi, da izhaja iz tožnikove izpovedbe v zvezi z okoliščinami nastanka njegove poškodbe zaradi nejasnosti in protislovnosti, da so le-te neresnične, in da torej tožnik zavarovalnega primera ni dokazal, saj predstavlja takšna navedba nedovoljeno pritožbeno novoto, katere pritožbeno sodišče v skladu s I. odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj pritožnica ni izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem izpovedbe priče F. J. in tožnika ter pravilni materialnopravni podlagi utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožniku za nastalo škodo.

Zavarovalnica se zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje, utrpi upravičenec (1. člen Splošnih pogojev). Upravičenec pa je oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči (1. točka uvodnih določb Splošnih pogojev). Glede na ugovore tožene stranke, ponovljene v pritožbi, da tožnik ni bil voznik, da ni šlo za prometno nesrečo in da vozilo ni bilo na površini za javni promet, je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede nastanka škodnega dogodka, upoštevaje določbe Splošnih pogojev, ki terjajo presojo vprašanja, ali je prišlo do škode v prometni nesreči in ali je tožnik uporabljal motorno vozilo kot voznik, ter Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) in Zakona o javnih cestah (ZJC) utemeljeno zaključilo, da izpolnjuje škodni dogodek vse elemente prometne nesreče. Vozilo je bilo namreč v času škodnega dogodka v teku, kar pritožbeno ni izpodbijano. Ni res, da je tožnik prilagodil svoje navedbe ugovorom tožene stranke, kot mu je neutemeljeno očitala pritožnica, saj je že v tožbi navedel, da je bilo vozilo medtem, ko je prekrival les na tovornem vozilu, v teku in se je premaknilo za 2-3 metre ter trčilo v betonsko škarpo. V nadaljnjih vlogah pa je tožnik svoje navedbe glede na ugovore tožene stranke le temu ustrezno dopolnil in si pri tem glede bistvenih okoliščin ni prišel v nasprotje, kot mu je zmotno očitala pritožnica. Prometna nesreča je v skladu s 134. členom ZVCP-1 nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej vsaj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda. Sodišče prve stopnje je v skladu s tožnikovimi navedbami, potrjenimi z njegovo izpovedbo, kateri je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj jo je potrdil priča F. J., pravilno ugotovilo, da je tožnik padel z motornega vozila, ko je s cerado pokrival tovor na vozilu, motor pa je bil medtem v teku. Vozilo se je torej premikalo, zaradi česar je tožnik padel z njega. Tožnik je prevzel krivdo za nastanek škodnega dogodka nase, zato ni pomemben vzrok premikanja (ledena tla ali pokvarjena ročna zavora).

Sodišče prve stopnje je glede na tožnikova zatrjevanja, da je prišlo do škodnega dogodka pred žago, tudi pravilno ugotovilo, da predstavlja mesto, kjer je tožnik prekrival tovor s cerado, nekategorizirano cesto. Pritožnica nima prav, da je takšna ugotovitev napačna, saj je v skladu z ZJC nekategorizirana cesta vsaka prometna površina, ki ni kategorizirana kot javna cesta in na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec te prometne površine (gozdne ceste, dovozne ceste in pristopi do objektov ter zemljišč, funkcionalne prometne površine ob objektih, avtobusne postaje, ceste v zasebni lasti in podobne). Tudi pritožbeno sodišče je mnenja, da funkcionalno zemljišče pred žago, kjer so tovorna vozila nakladala les, v skladu z navedeno zakonsko definicijo predstavlja nekategorizirano prometno površino, saj gre za funkcionalno prometno površino ob objektu - žagi. Pri tem ne gre spregledati, da sta tudi tožnik in priča J. s svojima tovornima voziloma pripeljala pred objekt. Ob obrazloženem zato ne gre slediti pritožnici, da v konkretnem primeru ni šlo za prometno nesrečo. Pritožnica je nadalje neutemeljeno navedla, da tožnik ni bil v svojstvu voznika in ni imel namena vožnje. Splošni pogoji izrecno ne določajo, da bi se voznik ali druga oseba morala v času škodnega dogodka nahajati prav v zavarovanem motornem vozilu, ampak je potrebno pri tem upoštevati vsa dejanja, ki pomenijo uporabo motornega vozila oz. so v zvezi z njegovo uporabo (vožnjo). V času škodnega dogodka je bilo vozilo v teku in se je premikalo, tožnik, ki je bil v tistem času edini voznik tega vozila, pa je pokrival tovor na vozilu in pri tem zaradi premikanja vozila padel na tla in se poškodoval. Glede na takšno dejansko stanje in ob že obrazloženem, da se je nesreča zgodila na nekategorizirani cesti, ni dvoma, da je tožena stranka na podlagi AO plus zavarovanja odgovorna za nastalo škodo, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

Tudi nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi s trčenjem v obcestno škarpo, višino škode, ki jo je tožnik s tem povzročil (ali je bila škoda velika ali le v višini "kište piva") ter pritožbene navedbe v zvezi z datumom, kdaj so bile posnete fotografije poškodovanega tovornega vozila (ali v septembru 2003 ali januarju 2004), ne morejo omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, saj te navedbe za presojo odgovornosti tožene stranke za predmetni škodni dogodek niso pomembne. Pomembne bi bile kvečjemu za presojo materialne škode za podrto škarpo in poškodovani tovornjak. Za presojo odgovornosti po zavarovalnih pogojih AO plus pa je ob že obrazloženem pomembno, da je bilo v času škodnega dogodka, vozilo v teku in se je premikalo ter je prišlo do škodnega dogodka. Dejstvo, da se je voznik (tožnik) nahajal na tovornem vozilu zadaj in je pokrival tovor, pa ob že obrazloženem ne odvzema tožniku statusa voznika, saj Splošni pogoji izrecno ne določajo, da se mora voznik v času škodnega dogodka nahajati v motornem vozilu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, saj je glede bistvenih okoliščin izpovedal konsistentno, njegove navedbe in izpovedbe pa je v bistvenih okoliščinah potrdila tudi priča J.. Tudi priložene fotografije ne nasprotujejo tožnikovim navedbam, da se je vozilo zaletelo v škarpo, podroben način trka pa za obstoj škodnega dogodka in presojo odgovornosti tožene stranke na podlagi AO plus zavarovanja ni pomemben.

Ob obrazloženem je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP). Pri tem tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora ob pritožbenem preizkusu paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 154. člena ZPP).

Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi na pritožbeni stopnji in zato ta strošek ni bil potreben, trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 155. člena ZPP).