Jedro

S tem, ko je toženka kljub jasni pogodbeni prepovedi cediranja terjatev tistim, ki niso podizvajalci, kooperanti ali dobavitelji blaga (11. člen pogodbe o izvedbi javnega naročila), ob védenju, da ima izvajalec podizvajalca in ne da bi se prej pozanimala, ali so bili računi podizvajalcu s strani glavnega izvajalca poplačani, svojo obveznost izpolnila izvajalcu del in P.b.S. (na podlagi cesije terjatev) je tožnici onemogočila, da bi kot podizvajalec uveljavljala upravičenje, ki ji ga dajejo določbe 5. člena Uredbe in pogodba o izvedbi javnega naročila. V tem pogledu je ravnanje toženke protipravno. Zaradi takšnega protipravnega ravnanja toženke (opustitev dolžnega ravnanja) je tožnici nastala škoda, ki je v nemožnosti uveljavitve vtoževane terjatve, v višini, kot izhaja iz vtoževanih računov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 2.127,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka toženo stranko (v nadaljevanju toženko) zavezalo k plačilu zneska 27.725,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2009 do plačila. V točki 2 izreka je odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati stroške postopka v znesku 1.859,31 EUR, v primeru zamude z obrestmi. V razlogih odločbe se je sklicevalo na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo podjemno pogodbo in na Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, v nadaljevanju Uredba (Ur. l. RS št. 19/2010).

2. Toženka odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Poudarja, da sodba ne vsebuje (vseh) razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi, ki jih vsebuje, pa so nejasni in nerazumljivi, zato odločbe ni mogoče preizkusiti (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do (vseh) navedb toženke, predvsem glede ugovora pasivne legitimacije in prenehanja obveznosti zaradi plačila.

Glede dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe toženka ponovno izpostavlja dejstvo, da ni bila v poslovnem odnosu s tožnico. S podjemno pogodbo z dne 29. 5. 2009 in o tem, da naročnik po tej pogodbi (družba E. d.o.o.) računov za opravljene storitve v korist podjemnika (tožnice) ni poravnal, je bila seznanjena šele z dopisom tožnice z dne 19. 2. 2010. Takrat je izvajalcu del po pogodbi o izvedbi javnega naročila obveznosti po začasnih situacijah že poravnala, in sicer 21. 9. 2009 in 23. 10. 2009. Ker je račun št. 160/2009 z dne 28. 7. 2009 zapadel v plačilo 11. 10. 2009, račun št. 203/2009 z dne 20. 8. 2009 pa 3. 11. 2009, je nesprejemljiv zaključek izpodbijane sodbe, da je toženka s plačilom računa po prvi začasni situaciji (po pogodbi o odstopu terjatve) P.b.S., oškodovala tožnico. Tožnica ni bila nominirani podizvajalec po Zakonu o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-2), zato se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na določila Uredbe. Glavni izvajalec tudi ni pooblastil naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije plačuje neposredno podizvajalcu. Sodišče prve stopnje povsem zmotno razlaga 11. člen pogodbe o izvedbi javnega naročila, saj pogodbeno določilo zavezuje le izvajalca. Za odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni podlage ne v pogodbi o izvedbi javnega naročila, ne v določbah OZ niti ZJN-2 (sedmi odstavek 71. člena).

Toženka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba toženke zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v zadevi ponovno odločalo, po tem ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III Ips 41/2013 z dne 7. 11. 2014 po uspešni reviziji tožnice sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 331/2012 z dne 8. 11. 2012 razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

6. Izpodbijano sodbo je tako sodišče druge stopnje ob upoštevanju razlogov in napotkov revizijskega sodišča ponovno preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter pri tem ugotovilo naslednje:

7. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitev pravil postopka. Izpodbijana sodba vsebuje dovolj tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti, podano tudi ni zatrjevano nasprotje, ki naj bi imelo za posledico procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni izreklo glede ugovora pasivne legitimacije. V točki 7 obrazložitve je pojasnilo, da v listini - izjava o izvajanju del s podizvajalci - tožnica kot podizvajalec ni navedena. V nadaljevanju obrazložitve pa je sodišče prve stopnje povzelo oceno izvedenih dokazov in v točki 14 obrazložitve kot neutemeljene zavrnilo trditve toženke, da ni bila seznanjena z dejstvom, da je tožnica dela opravljala kot podizvajalka družbe E.d.o.o. - glavnega izvajalca in ker ji (glavni) izvajalec (družba E. d.o.o.) opravljenega dela ni plačal, je zaključilo, da je toženka kot investitor in naročnik v skladu s 5. členom Uredbe za obveznost solidarno odgovorna.

8. Da določila Uredbe pravdnih strank ne zavezujejo, ker tožnica ni bila „nominirani“ izvajalec, torej tisti, ki kot podizvajalec nastopa s ponudnikom že v sami ponudbi, ne drži. Glede na določilo 2. člena Uredbe po katerem se šteje, da gre za podizvajalsko razmerje v vseh primerih, ko glavni izvajalec del ali celoto javnega naročila s pogodbo odda v izvajanje drugi osebi, to je podizvajalcu, ob predpostavki, da naročnik za razmerje med glavnim izvajalcem in podizvajalcem (ki ni „nominirani“ podizvajalec) vé, določila Uredbe veljajo tudi v takem primeru (tako tudi VS RS, sklep III Ips 41/2013 z dne 7. 11. 2014). V predmetni zadevi je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je toženka (naročnik) nedvomno vedela, da je tožnica podizvajalec glavnega izvajalca (družbe E. d.o.o.).

9. Uredba v prvem odstavku 5. člena določa, da podizvajalec, skladno s sklenjeno pogodbo, po opravljenem delu ali dobavi blaga, izstavi glavnemu izvajalcu račun oziroma situacijo. Glavni izvajalec prejeto situacijo po pregledu potrdi ali zavrne v roku 15 dni od prejema. V takem primeru naročnik po določbi četrtega odstavka 5. člena Uredbe izvede plačilo neposredno podizvajalcu na podlagi predloženih dokumentov, ki izkazujejo predložitev situacije ali računa glavnemu izvajalcu in potek roka za potrditev.

10. Pogoj, da naročnik izvede plačilo na podlagi 5. člena Uredbe neposredno podizvajalcu, tudi v primeru ko glavni izvajalec računov v 15 dneh od prejema ne potrdi ali zavrne, pa je obstoj dospele terjatve glavnega izvajalca do naročnika. Če je naročnik glavnemu izvajalcu že izpolnil obveznost, kot v konkretnem primeru, podizvajalec takšnega zahtevka do naročnika nima več. Ker je bila terjatev poravnana, ne obstoji več. Zato ima pritožba prav, da solidarna odgovornost toženke za plačilo dolga neposredno na podlagi 5. člena Uredbe ne obstoji.

11. Pritožba ima prav tudi, da v obravnavanem primeru podlage za ugoditev zahtevku tožnice ni najti niti v določilih ZJN-2. Zahtevek po 71. členu ZJN-2 ima pravno naravo asignacije. V sedmem odstavku citiranega člena je namreč določeno, da mora ponudnik (glavni izvajalec) v pogodbi pooblastiti naročnika, da na podlagi potrjenega računa ali situacije plačuje neposredno podizvajalcem, podizvajalec pa mora predložiti soglasje, na podlagi katerega naročnik namesto ponudnika (glavnega izvajalca) poravna podizvajalčevo terjatev do ponudnika (glavnega izvajalca). Da bi takšno pooblastilo družba E.d.o.o. dala naročniku (toženki), s tem pa bi soglašala tudi tožnica, ni izkazano oziroma se tožnica na to okoliščino ni sklicevala.

12. Neutemeljeno pa pritožnica izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve sodbe, da je toženka dolžna tožnici plačati vtoževani znesek na podlagi določil o odškodninski odgovornosti.

13. Sodišče prve stopnje posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda; 131. člen OZ) ni ugotavljalo. Ker toženka zatrjevani odškodninski odgovornosti v postopku na prvi stopnji ni obrazloženo nasprotovala (navedla je le, da tožničino sklicevanje na njeno odškodninsko odgovornost ne vzdrži resne pravne presoje), sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe ni razveljavilo in vrnilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, temveč je ob upoštevanju pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), pravila o priznanih oziroma neprerekanih dejstvih (214. člen ZPP) in materialnopravnih določb OZ o splošni odškodninski odgovornosti, samo napravilo materialnopravno presojo obstoja posameznih elementov odškodninske odgovornosti in ugotovilo, da so le-te podane.

14. S tem, ko je toženka kljub jasni pogodbeni prepovedi cediranja terjatev tistim, ki niso podizvajalci, kooperanti ali dobavitelji blaga (11. člen pogodbe o izvedbi javnega naročila), ob védenju, da ima izvajalec podizvajalca in ne da bi se prej pozanimala, ali so bili računi podizvajalcu s strani glavnega izvajalca poplačani, svojo obveznost izpolnila izvajalcu del in P.b.S. (na podlagi cesije terjatev) je tožnici onemogočila, da bi kot podizvajalec uveljavljala upravičenje, ki ji ga dajejo določbe 5. člena Uredbe in pogodba o izvedbi javnega naročila. V tem pogledu je ravnanje toženke protipravno. Zaradi takšnega protipravnega ravnanja toženke (opustitev dolžnega ravnanja) je tožnici nastala škoda, ki je v nemožnosti uveljavitve vtoževane terjatve, v višini, kot izhaja iz vtoževanih računov. Sodišče druge stopnje zato tudi nima pomislekov glede obstoja vzročne zveze med opisanim protipravnim ravnanjem toženke in tožnici nastalo škodo. Ker se toženka krivde za nastalo škodo, ki se domneva, ni uspela razbremeniti, je tudi ta podana. Izpolnjene so torej vse predpostavke odškodninske odgovornosti in zahtevek po plačilu vtoževanega zneska na tej podlagi utemeljen.

15. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zaključuje, da je izpodbijana odločitev, ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, materialnopravno pravilna in ker tudi ni našlo drugih procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker s pritožbo ni uspela, toženka krije sama svoje stroške v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Tudi tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo. V odgovoru ni navedla ničesar, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, zato priglašenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

17. Sodišče druge stopnje je moralo odločiti še o stroških revizijskega postopka. Tožnica je z revizijo v celoti uspela, zato ji je dolžna toženka povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Skladno s 155. členom ZPP, Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah je pritožbeno sodišče tožnici priznalo nagrado za postopek z revizijo v znesku 986,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalni znesek za materialne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV v znesku 221,32 EUR (tar. št. 6007 ZodvT), takso za revizijo v znesku 675,00 EUR in takso za predlog za dopustitev revizije v znesku 225,00 EUR, kar skupaj znaša 2.127,32 EUR.