Jedro

Začasni skrbnik zapuščine je v pravdi aktivno (procesno) legitimiran po členu 131 ZD kot organ postopka v obsegu uveljavljanja upravičenj v imenu dedičev in za njihov račun. To mora izhajati iz vsebine tožbenega zahtevka, sicer skrbnik zapuščine ni aktivno legitimiran glede zahtevka, ki ga je postavil, kar pa lahko sanira pravna situacija med postopkom, ki izkazuje, da je pravno nasledstvo na tožeči strani že prešlo na dediča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavita napadena sodba sodišča prve stopnje in sklep.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glaseč na plačilo xy DEM v tolarski protivrednosti s pripadki v korist tožnika, ker tožeča stranka ni izkazala aktivne legitimacije. Iz tega razloga in odsotnosti soglasja tožene stranke za subjektivno spremembo tožbe na aktivni strani, sodišče prve stopnje v napadeni prvostopni odločitvi s sklepom tudi ni dovolilo uveljavljane spremembe tožbe. Zoper celotno prvostopno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Mogoče je razumeti, da opozarja pritožba na dejstvo, da je tožnik, ki je kot začasni skrbnik zapuščine iz zadeve opr. št. I D 466/96 pred prvostopnim sodiščem, vložil predmetno tožbo in je kot organ te vrste prenehal obstajati med pravdnim postopkom v posledici pravnomočnega sklepa o dedovanju v citirani zapuščinski zadevi. S predlogom na "subjektivno spremembo tožbe" na aktivni strani pa je dejansko opozoril na obstoj pravnega nasledstva v procesnem smislu "nove" tožnice kot dedinje v dejanskem in pravnem oziru. Iz tega očita procesno kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP saj se je udeleževal v postopku tožnik, ki ni več pravdna stranka, sicer pa so razlogi o prvostopni odločitvi nerazumljivi v celoti. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo, vloženo zoper prvostopno sodbo. Pritožbeni preizkus zadeve v okviru pritožbenih razlogov procesne narave in po uradni dolžnosti, ni pokazal očitanih procesnih kršitev, niti tistih, v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP. Razlogi prvostopne odločitve so razumljivi, pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom o smiselnem nepravilnem zastopanju prave tožeče stranke. Pritožba je utemeljena. Pritrditi je stališču pritožbe, da ima začasni skrbnik zapuščine, ki je nesporno bil v času vložitve predmetne tožbe tožnik, po členu 131 Zakona o dedovanju - ZD in sodni praksi, procesno aktivno legitimacijo. To pomeni, da je bil kot organ v postopku upravičen, v imenu dedičev iz navedenega zapuščinskega postopka, uveljavljati obravnavano terjatev. Ob tem se je postavilo vprašanje na prvi stopnji, ali je tožnik ob vložitvi tožbe izpolnjeval vse kriterije, da lahko nastopa kot pravdna stranka, tudi iz vidika vsebine postavljenega zahtevka, ko se presoja pravdne sposobnosti opravi po uradni dolžnosti in se nanjo pazi ves čas postopka. Taka smiselna materialnopravna presoja v zadevi na prvi stopnji, ki ji pritrjuje tudi drugostopno sodišče pokaže, da tožnik glede na svoj položaj začasnega skrbnika zapuščine, ni upravičen zahtevati od tožene stranke, da njemu plača uveljavljano terjatev, ki bi naj predstavljala del zapuščinske mase. Slednji namreč ni upravičenec do terjatve, temveč je bil dolžan za pravne naslednike - dediče storiti vse, da njihovo premoženje ne bi bilo oškodovano, to je delovati le v njihovem imenu in za njihov račun, kar se mora odražati v vsebini zahtevka. Povedano drugače, tožnik ob vložitvi tožbe res ni bil aktivno legitimiran glede na postavljeni zahtevek. Vendar ni mogoče spregledati dejstva v času prvostopnega odločanja, da so tožniku kot začasnemu skrbniku zapuščine že prenehala vsa upravičenja iz te vloge, saj je takrat že bil pravnomočen sklep o dedovanju, v katerem je bila določena za dedinjo nedoletna K. Ž. in kar kaže na pravno nasledstvo na strani tožeče stranke. V takem pravnem položaju legitimacije strank, pa bi tudi kazalo na pravilno postavljeni tožbeni zahtevek. Zato je oceniti kot napačen materialnopravni pristop prvega sodišča pri reševanju zadeve v napadenih prvostopni sodbi in sklepu. V tej posledici je bilo tudi nerazjasnjeno relevantno dejansko stanje tako za odločanje o predlogu za subjektivno spremembo tožbe na aktivni strani, ki jo je po obrazloženem mogoče šteti kvečjemu kot predlog za nadaljevanje postopka zaradi pravnega nasledstva na strani tožeče stranke, kakor tudi za odločanje o samem tožbenem zahtevku. Zato je bilo odločiti o pritožbi zoper prvostopno sodbo po določilih 355. člena ZPP in zoper prvostopni sklep po določilih 3. točke 365. člena ZPP. O pritožbenih stroških ni odločeno, ker niso bili priglašeni.