Jedro

Ker so, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov predloženih spisov, posamezne pravice in dolžnosti, za katere tožeča stranka navaja, da so bile urejene s koncesijsko pogodbo, urejene v ZTel-1, ki je veljal v času odločanja, jih ni bilo treba v dovoljenju še posebej navajati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000), zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29.4.2002, s katero je ta po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 149. člena Zakona o telekomunikacijah - ZTel-1 (Ur. l. RS, št. 30/2001) tožeči stranki izdala dovoljenje za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev DCS 1800. 2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in ima podlago v ZTel-1. Sodišče prve stopnje se strinja tudi z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla za sprejeto odločitev in se nanje sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS).

3. Tožeča stranka z revizijo (prej pritožbo) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je bilo dovoljenje izdano v nasprotju z veljavnimi predpisi. Vztraja pri tožbenih stališčih. Agencija bi morala pravice in obveznosti, katerih nosilec je tožeča stranka po odločbi o koncesiji z dne 16. 11. 2000 in koncesijski pogodbi z dne 3. 1. 2001, v celoti in popolno povzeti v dovoljenju. Vsebina dovoljenja bi morala biti kompleksen in vseobsegajoč prikaz pravic in obveznosti imetnika dovoljenja. Opozarja na nov Zakon o elektronskih komunikacijah - ZEKom iz leta 2004. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo (prej pritožbo) prereka navedbe tožeče stranke in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ki ima podlago v predloženih spisih, in na katerega je Vrhovno sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožena stranka je v skladu z določbo 149. člena ZTel-1 koncesijsko pogodbo za izvajanje mobilnih javnih radijskih storitev po uradni dolžnosti nadomestila z dovoljenjem, in sicer v postopku brez javnega razpisa. ZTel-1 je v prvem odstavku 149. člena določal, da koncesijo, podeljeno skladno s 17. členom Zakona o telekomunikacijah – ZTel (Ur. l. RS, št. 35/97), agencija po uradni dolžnosti nadomesti z dovoljenjem skladno s 44. členom tega zakona brez javnega razpisa, najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona; z izdajo dovoljenja pa se preneha uporabljati koncesijski akt in koncesijska pogodba (tretji odstavek).

9. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in predloženih spisov, je bilo v postopku izdaje dovoljenja ugotovljeno in niti ni sporno, da je bila tožeči stranki na podlagi 17. člena ZTel, po izvedenem javnem razpisu, z odločbo z dne 16.11.2000, podeljena koncesija za uporabo radiofrekvenčnega spektra na 1800 Mhz za opravljanje storitev mobilne telefonije za obdobje petnajst let z možnostjo podaljšanja ter, da je tožeča stranka dne 3.1.2001 z Vlado RS sklenila koncesijsko pogodbo. Koncesijska pogodba je določala medsebojne pravice in obveznosti ter druga razmerja, povezana s postavitvijo digitalnega celičnega mobilnega sistema DCS 1800, ter gradnjo potrebne infrastrukture za opravljanje storitev mobilne telefonije, ki je bila predmet koncesije, na ozemlju Republike Slovenije. Z izdajo izpodbijanega dovoljenja je tožena stranka izpolnila svojo obveznost, določeno v 149. členu ZTel-1. Dovoljenje je izdala ob upoštevanju določb ZTel-1, ki urejajo telekomunikacijsko omrežje, storitve in radiofrekvenčni spekter. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

10. Očitki revizije, da izpodbijano dovoljenje ne vsebuje vseh pravic, ki jih je tožeča stranka že pridobila z odločbo in koncesijsko pogodbo, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati. Podlaga za izdajo dovoljenja je, kot že rečeno, ZTel-1. Ker so, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov predloženih spisov, posamezne pravice in dolžnosti, za katere tožeča stranka navaja, da so bile urejene s koncesijsko pogodbo, urejene v ZTel-1, ki je veljal v času odločanja, jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo treba v dovoljenju še posebej navajati. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je ob presoji enakih tožbenih ugovorov presodilo, da pa je eventuelna zožitev oziroma zmanjšanje pravic, v obsegu, kot ga določa ZTel-1 dopustno, saj ga določa zakon in velja od uveljavitve zakona dalje oziroma od izdaje dovoljenja, ne pa za nazaj.

11. Tožeča stranka v pritožbi omenja tudi novi zakon, ki ureja telekomunikacije (ZEKom), ki v času odločitve še ni veljal. Zato so navedbe v zvezi z ZEKom za obravnavano zadevo pravno nepomembne.

12. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče revizijskih navedb v tej smeri ni preizkušalo.

13. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.