Jedro

Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. V primerih, ko postaneta stvar oziroma dejavnost nevarni glede na okoliščine primera, gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, podlago spora pa predstavlja krivdna odgovornost. Upoštevaje navedena pravna stališča je tožničine trditve, da so bila tla mastna zato, ker je iz stroja puščalo (kar naj bi prva toženka vedela, a stroja ni dala popraviti), oziroma da je padec posledica opustitev toženk (neustrezna obutev, neoznačeni deli tal, kjer se ne sme hoditi), pravilno ocenilo kot takšne, s katerimi ni mogoče utemeljiti objektivne odgovornosti toženk, temveč so lahko podlaga kvečjemu krivdni odgovornosti.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi prve tožene stranke se ugodi in se I. in II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenita tako, da se v celoti na novo glasita:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, da je prva tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 34.440,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2022 dalje.

Tožeča stranka in prva tožena stranka krijeta sami vsaka svoje stroške postopka."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka prvi toženki v znesku 592,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila, ter drugi toženki v znesku 653,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je temelj tožbenega zahtevka v razmerju do prve toženke podan do 80 %, v 20 % pa je tožnica sama odgovorna za škodo iz škodnega dogodka z dne 10. 11. 2020 (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka v razmerju do prve toženke je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožnici plačati 34.440,90 EUR z obrestmi od 8. 6. 2022 dalje (III. točka izreka). Tožnici je naložilo, da drugi toženki povrne 1.338,10 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnica se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper vmesno sodbo v delu, v katerem je ugotovljena njena soodgovornost, ter zoper III. in IV. točko izreka sodbe. Navaja, da ni soodgovorna za škodni dogodek, ampak sta zanj v celoti odgovorni toženki. Sodišče je napačno ocenilo izpovedi glede oljnih madežev na mestu škodnega dogodka. Iz njih izhaja, da stroja ni nihče popravil, tako da bi bilo puščanje olja odpravljeno. Ker mastnega madeža ni videla, ga ni mogla počistiti. Na mestu padca je bila slabša vidljivost. A. A. je izpovedala, da je bilo tam malo temneje, čeprav naj bi ne bilo neobičajno temno. Ni bila tožničina naloga prepričati se, da okoli stroja ni mastnih madežev. B. B. je izpovedal, da bi morebitno olje okrog stroja morali počistiti nastavljalci stroja. Toženki ji nista priskrbeli varnega delovnega okolja in ustrezne zaščitne opreme. Te trditve zadoščajo tudi za krivdno odgovornost druge toženke. Ta bi morala vedeti, da se v proizvodnji uporabljajo tovrstni stroji, o morebitnih nevarnostih pa bi jo morala seznaniti prva toženka. To, da druga toženka ni vedela za nevarnost ob stroju, ni razlog za njeno razbremenitev. Toženki bi morali zagotoviti, da iz stroja ne pušča ali ta del površine zavarovati. A. A. je izpovedala, da so šele po škodnem dogodku začeli delavce izobraževati, naj ne uporabljajo poti okrog strojev. Toženki tega tožnici pred začetkom opravljanja dela nista povedali in nista jasno označili dela, po katerem naj bi se ne smelo hoditi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo tožnice obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Prva toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper vmesno sodbo v delu, v katerem je ugotovljena njena 80 % odgovornost. Očita bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni zavrnilo tožbenega zahtevka že zaradi nesklepčnosti. Nelogično je ugotovilo, da zdrs tožnice kljub ustrezni obutvi, ki jo je nosila, potrjuje, da prva toženka ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za preprečitev nastanka nezgode, oziroma da delovnega mesta tožnice ni uredila tako, da samo po sebi ne bi predstavljalo tveganja za varnost pri delu. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o tem, kateri so tisti varnostni ukrepi, ki jih je prva toženka opustila in so v vzročni zvezi z dogodkom, na kakšen način bi morala urediti delovno mesto, da ne bi predstavljajo tveganja za varnost … Na podlagi ugotovitve, da tožnica ni izpolnila svoje delovne naloge z zadostno skrbnostjo, bi sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj je za zdrs izključno odgovorna tožnica. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo prve toženke obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba prve toženke pa je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodno odločbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, ter pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Predmet spora je objektivna in krivdna odškodninska odgovornost toženk za škodo, ki je nastala tožnici zaradi nesreče pri delu dne 10. 11. 2020 (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je bila v času škodnega dogodka zaposlena pri drugi toženki, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku (59. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Poškodovala se je pri prvi toženki (uporabnici), h kateri jo je druga toženka napotila na delo.

9. Prva toženka očita, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zavrnilo tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti. V pritožbi vztraja pri prvostopenjskih ugovorih, da tožnica ni podala pravočasno navedb o temelju tožbenega zahtevka, t. j. o dinamiki nastanka škodnega dogodka, o vzroku zanj in o protipravnem ravnanju toženk, ki bi bilo v vzročni zvezi s škodo. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Trditveno breme pomeni dolžnost tožnika, da navede vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnica je v obravnavanem sporu tej dolžnosti zadostila, saj je podala zadostne trditve za presojo temelja uveljavljane pravne posledice. Opredelila je škodni dogodek (padec na mastnih tleh na kraju, ki je razviden iz predložene fotografije), protipravna ravnanja (toženki ji nista zagotovili primerne obutve, nista označili pohodne površine, kjer se ne sme hoditi, nista popravili stroja, iz katerega je puščalo olje), škoda pa naj bi ji nastala zaradi teh protipravnih ravnanj. Ne drži niti pritožbeni očitek, da tožnica teh dejstev ni navedla pravočasno. Pretežni del jih je podala do vključno prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP). Trditveno podlago je resda dopolnila na drugem naroku (kot odgovor na pripravljalno vlogo druge toženke), pred začetkom izvajanja dokaznega postopka z zaslišanjem tožnice in priče. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da na drugem naroku navedena dejstva niso zavlekla reševanja spora v smislu tretjega odstavka 286. člena ZPP (čemur pritožba konkretizirano niti ne oporeka), saj je bil za potrebe izvajanja dokazov opravljen nato še en narok.

10.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira.

11.Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo 80 % odgovornosti za škodni dogodek v okviru instituta krivdne odškodninske odgovornosti pripisalo prvi toženki, 20 % soprispevek pa tožnici. V pritožbi se prva toženka utemeljeno zavzema za izključno odgovornost tožnice za nastali škodni dogodek, tožničino pritožbeno vztrajanje pri izključni odškodninski odgovornosti prve toženke pa je neutemeljeno.

12.Zmotne so pritožbene navedbe tožnice, s katerimi vztraja, da prva toženka ni ukrenila vse potrebno za preprečitev nezgode. Očitek, da ji ni zagotovila ustrezne obutve, je prvostopenjsko sodišče ovrglo z ugotovitvijo, da je obutev, ki jo je tožnica nosila v času škodnega dogodka, ustrezala oceni tveganja in standardom, ki so bili pri prvi toženki zahtevani za varno delo. Pritožbeno sodišče s to presojo soglaša. Tožnica je v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, zgolj s posplošenim ponavljanjem trditve, da ji ustrezna zaščitna oprema ni bila zagotovljena, pa prvostopenjskega zaključka ne more ovreči.

13.V pritožbi tožnica očita, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedi glede nastanka oljnega madeža; iz njih izhaja, da stroja, ob katerem je padla, ni nihče popravil, tako da bi bilo odpravljeno puščanje olja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v dokaznem postopku niso bila ugotovljena dejstva, ki bi omogočala zaključek, za katerega se zavzema pritožba. Kot razlog za to, da je bilo okoli stroja malo mastno, B. B. (tožničin nadrejeni) ni navajal tega, da stroj ni bil popravljen, temveč je pojasnil, da se je pri delu uporabljalo jedra za brizganje, pri čemer se je lahko razlilo olje, ki se nato ni ustrezno počistilo ali pa je priteklo naknadno ven izpod stroja. Tudi A. A. (vodja proizvodnje) je zatrdila, da stroj ni imel nobenih funkcionalnih težav.

14.Tožničina navedba, da prva toženka ni zavarovala mesta, kjer naj bi puščalo olje, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15.Zmotno je pritožbeno zatrjevanje tožnice, da se je škodni dogodek zgodil, ko je odšla pospravit metlo in smetišnico na označeno mesto. Tako je trdila, vendar pa je dokazni postopek pokazal drugače - ob padcu se je nahajala že neposredno ob stroju, na katerem je sicer delala. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno kot pravno nepomembno označilo presojo navedb prve toženke, da je tožnica v nasprotju z navodili za dostop do pripomočkov za čiščenje uporabljala pot, ki je ni smela uporabljati (iz enakega razloga niso pomembne tožničine pritožbene navedbe v zvezi s tem).

16.Tožničino sklicevanje na slabšo vidljivost na mestu padca, ki jo omenja tudi v pritožbi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ovrglo. A. A., na katero se sklicuje pritožba, je izpovedala, da je bilo na mestu padca lahko malo temneje, ker je bilo to za strojem in je zadaj stena. Kot je poudarila, pa ni bilo temneje kot običajno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da se je tožnica na dan škodnega dogodka nahajala oziroma je čistila v običajni svetlobi, v kateri je po lastni izpovedi običajno videla oljne madeže in jih počistila.

17.Prvostopenjsko sodišče je tako ugotovilo, da je prva toženka minimalni obseg varnostnih ukrepov zagotovila. Ker pa je tožnica kljub ustrezni obutvi zdrsnila, prva toženka po prvostopenjski presoji očitno ni sprejela vseh potrebnih varnostnih ukrepov za preprečitev škodnega dogodka, zaradi česar ji je pripisalo 80 % odškodninsko odgovornost. Prva toženka v pritožbi uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja odločilnih razlogov, saj ni jasno, katere ukrepe, ki so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, naj bi opustila. Pritožbeno sodišče soglaša, da je treba v primeru zaključka o krivdni odgovornosti opustitve dolžnostnih ravnanj konkretizirati in zgolj splošna obrazložitev, da niso bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi, ne zadošča. Kljub temu ni razloga za razveljavitev vmesne sodbe v delu, ki se nanaša na prvo toženko, saj je sodišče prve stopnje pravno relevantne očitane opustitve, ki jih je tožnica ustrezno konkretizirala, vsebinsko presodilo (in glede njih krivde pravilno ni ugotovilo). Poleg tega je ugotovilo dejstva, glede katerih prva toženka v pritožbi pravilno opozarja, da narekujejo zaključek o izključni odgovornosti tožnice za škodni dogodek.

18.Na podlagi izpovedi tožnice in B. B. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila njena delovna naloga čiščenje delovnega mesta po koncu dela in pred zaključkom delovne izmene. V pritožbi zato tožnica zmotno navaja, da ni bila njena naloga prepričati se, da okoli stroja ni bilo mastnih madežev. Prav tako neuspešno izpostavlja izpoved B. B., da bi morali morebitno olje okrog stroja počistiti nastavljalci stroja. Tega, da bi bilo čiščenje naloga nastavljalcev stroja, ni trdila nobena stranka, izpoved priče pa ne more nadomestiti izostale trditvene podlage. Tudi sicer je tožnica v izpovedi izrecno poudarila, da je bila ob koncu izmene ona zadolžena za čiščenje okoli stroja, ob katerem je prišlo do padca.

19.Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi prve toženke ugodilo, ter odločitev o vmesni sodbi spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 34.440,90 EUR s pripadajočimi obrestmi zoper prvo toženko v celoti zavrnilo. Tožničino pritožbo zoper vmesno sodbo (da ni odgovorna niti glede 20 %), pa je kot neutemeljeno zavrnilo.

20.Ker je pritožbeno sodišče o tožbenem zahtevku zoper prvo toženko odločilo meritorno, je odločilo tudi o stroških, ki sta jih glede prvostopenjskega postopka priglasili tožnica in prva toženka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Prva toženka je v postopku na prvi stopnji v vsaki vlogi zahtevala povračilo materialnih stroškov (fotokopiranje, poštnina) v pavšalnem znesku (30,00 EUR, 10,00 EUR). Tako priglašeni stroški niso ustrezno konkretizirani, saj prva toženka ni niti trdila, kolikšen znesek naj bi ji dejansko nastal za vsako storitev, ki spada v okvir materialnih stroškov, niti ni za to predložila dokazov. Glede na to krije sama svoje stroške prvostopenjskega postopka, čeprav je v njem uspela. Tudi tožnica krije sama svoje stroške prvostopenjskega postopka zoper prvo toženko, saj je tožbeni zahtevek zoper njo uveljavljala neutemeljeno.

21.Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019) in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

22.Ker tožnica neutemeljeno izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženko, je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi njeno pritožbo zoper III. in IV. točko izreka, in v nespremenjenem delu prvostopenjsko sodno odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

23.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela. Glede na to je drugi toženki dolžna povrniti stroške odgovora na to pritožbo. Na podlagi Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. – OT) ji za to vlogo pripada 875 točk in 17,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 535,50 EUR, skupaj z DDV pa 653,00 EUR. V primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Drugi priglašeni stroški nimajo podlage v OT.

24.Ker je prva toženka uspela s pritožbo, ji je tožnica dolžna povrniti s tem nastale stroške, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na to pritožbo. Prvi toženki pripada povračilo sodne takse za pritožbo v znesku 592,80 EUR. V primeru zamude s plačilom pritožbenih stroškov ji tožnica dolguje tudi zahtevane obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila. Povračila materialnih stroškov za fotokopiranje in poštnino ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je ta strošek priglasila zgolj pavšalno (30,00 EUR), ne da bi opredelila in dokazala, kolikšen znesek ji je dejansko nastal za posamezno storitev.

-------------------------------

1Prim. II Ips 310/2009, II Ips 220/2011, VSL II Cp 3300/2014, VSL II Cp 2944/2015.

2Prim. VSL II Cp 4767/2008, VSL II Cp 2739/2017.

3Prim. VIII Ips 13/2011.

4Pojasnila je, da je bila osvetljenost tega dela takšna kot običajno, o čemer vsako leto Inštitut za varstvo pri delu opravi meritve.

5Iz interne prijave izhaja, da se je nezgoda pripetila ob 14.15 uri, iz izpovedi B. B. pa, da se izmena zamenja ob 14.30 uri.

6Prva dva judikata se nanašata na ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), medtem ko za ta spor velja ZDR-1, v katerem je odgovornost uporabnika in delodajalca, ki zagotavlja delo delavcev, urejena drugače kot v ZDR.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 59, 62, 62/2, 179, 179/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 71/1, 154, 165, 165/2, 286, 286/1, 286/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.