Prvostopenjski organ v skopi obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj navaja posamezne določbe relevantnih predpisov, ne navede pa konkretnega izračuna davčne osnove za vsako od obravnavanih tožnikovih nepremičnin. Izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve odmere davka od premoženja za vsako posamezno nepremičnino tožnika. Prvostopenjski organ ni opravil subsumpcije konkretnega primera pod relevantno določbo predpisa, ki predstavlja pravno podlago za odmero davka od premoženja.
Iz izreka izpodbijane odločbe so razvidni zgolj navedba nepremičnin in namenska raba nepremičnin, višina davčne osnove, davčna stopnja, vrednost m², ni pa razvidno, kako in na osnovi katerih konkretnih določb je bila izračunana upoštevna površina, kako je bila izračunana davčna osnova za vsako konkretno nepremičnino v občini Domžale za leto 2021. Vse to pa so elementi, ki so nujni za izračun sporne davčne obveznosti.
I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4221-46/2021-03635 z dne 29. 11. 2021 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) je za leto 2021 tožniku odmerila davek od premoženja na območju Občine Domžale, in sicer za poslovne prostore A., ID stavbe ... in ID stavbe ..., za stanovanjsko stavbo - stanovanje na B., ID stavbe ..., za stanovanjsko stavbo - stanovanje na naslovu C., ID stavbe ..., za poslovni prostor na naslovu D., ID stavbe ... Skupaj odmerjene obveznosti znašajo 8.728,96 EUR, kar je tožniku naloženo v plačilo v štirih obrokih, po preteku roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.
2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ sklicuje na Zakon o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO), in sicer na 156. člen, 157. člen, 158. člen, 162. člen, 163. člen in na 387. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Gradbena cena kvadratnega metra koristne stanovanjske površine za leto 2021, ki je osnova za izračun davka od premoženja v skladu s Sklepom o določitvi povprečne gradbene cene za leto 2009 na območju Občine Domžale (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 12/08, v nadaljevanju Sklep), znaša 980,00 EUR. Osnove in stopnje, po katerih je odmerjen davek od premoženja, so navedene v izreku te odločbe.
3.Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja 29. člen, 30. člen, 156. člen do 159. člen, 161. člen do 164. člen, 193.a člen, 269. člen in 270. člen ZDO, ki se uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, pri čemer citira odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014. Sklicuje se na 156. člen, 157. člen in 158. člen ZDO in 387. člen ZDavP-2, ki jih citira. Odmera temelji na podatkih iz tožnikovih napovedi in uradnih evidenc Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS) o površinah predmetnih nepremičnin. Osnova za davek od premoženja je skladno z določbo 158. člena ZDO vrednost stavbe oz. prostora za počitek oz. rekreacijo, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve, in na način, ki ga določi občinska skupščina. Zavrne tožnikov ugovor, da je bil objekt na naslovu B. (ID stavbe ...) dokončno zgrajen šele leta 2020, od takrat dalje pa v njem biva tožnikov sin ter bi zato v skladu s 162. členom ZDO moral biti izvzet iz davčnega obračuna. Pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik vloge za začasno oprostitev davka na posest stavb po določbi 162. člena ZDO ni vložil v roku, zato mu za leto 2021 ni bila izdana odločba o začasni oprostitvi davka na posest stanovanjske stavbe na naslovu B. (ID stavbe ...). Zato prvostopenjski organ ni imel podlage, da davka ne bi odmeril. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in iz pojasnila prvostopenjskega organa DT 4221-243/2022-2 z dne 19. 1. 2022 (v nadaljevanju Pojasnilo) izhaja, da je tožniku pri odmeri davka od premoženja za stanovanjsko stavbo na naslovu B. (ID stavbe ...) davčni organ upošteval olajšavo v višini, ki ustreza vrednosti 160 m2, kar znaša 146.200,00 EUR. Tako je odmeril davek od premoženja od površine, ki presega 160 m2, kar predstavlja 221,50 m2 (381,50 m2 - 160,00 m2). Izračun odmere davka od premoženja za stanovanjsko stavbo na naslovu B. (ID stavbe ...) je razviden iz izreka izpodbijane odločbe in predhodno citiranega Pojasnila prvostopenjskega organa. Prvostopenjski organ je pravilno odmeril davek, saj so zakonski pogoji, glede na dejstvo, da v objekt na naslovu B. stalno prebiva tožnikov sin, ki se v skladu z 158. členom ZDO šteje kot ožji družinski član, izpolnjeni. Iz evidence GURS je razvidno, da je leto izgradnje predmetne stavbe 2006. V napovedi za odmero davka za predmetno stavbo je tožnik navedel, da se je stavba pričela uporabljati 1. 12. 2020. V odgovoru na Pojasnilo pa je navedel, da jo je leta 2020 pričel uporabljati njegov sin, vendar stavba ni bila primerna za bivanje, zato bi prvostopenjski organ moral za leto 2021 upoštevati desetletno dobo oprostitve. Po povedanem je v predmetni stavbi pričel bivati tožnikov sin v letu 2020, zato je davčni organ pravilno odmeril davek, saj pogoji za oprostitev plačila davka od premoženja v skladu z določbo 161. člena ZDO niso bili izpolnjeni.
4.Zavrne tudi ugovor, da ni razvidno, kako je davčni organ upošteval posamezne faktorje popravkov tlorisnih površin, točkovanje glede na namembnost prostorov, starost, kvaliteto gradnje in ostale značilnosti gradnje, ki vplivajo na ugotovitev pravilne davčne osnove. Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Ur. l. SRS, št. 25/81 in nasl., v nadaljevanju Pravilnik o merilih) se po mnenju tožnika nanaša le na ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš, ne pa na poslovne prostore, zato ga ni možno uporabiti za vrednotenje poslovnih prostorov. Vrednost nepremičnin po GURS-u je nižja kot je navedena v izpodbijani odločbi. Pritožbeni organ pojasni, da davek od premoženja na posest stavb po določbi 387. člena ZDavP-2 odmeri davčni organ na podlagi uradnih podatkov oz. napovedi davčnega zavezanca. Predmetna odmera temelji na podatkih Registra nepremičnin (v nadaljevanju REN), ter vloženih napovedih z dne 4. 11. 2020 in 16. 11. 2020. Podatki, navedeni v REN evidenci in v tožnikovih napovedih iz leta 2020, se skladajo s podatki, ki jih je tožnik priložil 10. 1. 2022. Prvostopenjski organ je odmeril davek od premoženja v skladu z Odlokom, kot to izhaja iz izračuna v izreku izpodbijane določbe, kar je tožniku za vsako nepremičnino razložil v Pojasnilu. Odmera davka od premoženja v izpodbijani odločbi je v skladu z veljavno zakonodajo in Odlokom ter Sklepom Občine Domžale.
5.Kot je davčni organ tožniku že pojasnil v Pojasnilu vrednosti objekta iz odmerne odločbe ni možno enačiti z vrednostjo objekta po podatkih GURS. Skladno z določbami Odloka, se vrednost nepremičnin odmeri tako, da se upošteva le površina prostora, ob uporabi faktorjev za znižanje površine, ki se pomnoži z gradbeno ceno za 1 m2 koristne površine, ki za leto 2021 znaša 980,00 EUR/m2. Označbe komunalne opreme za odmero davka od premoženja za Občino Domžale niso merodajne, saj se odmera davka ne izvaja po točkovnem načinu. Pri izračunu davka se upošteva amortizacijska stopnja glede na leto izgradnje objekta in ne glede na komunalno opremljenost objekta, kot to zmotno meni tožnik. Zavrne tudi ugovor, da je napačno uporabljen podatek o letu izgradnje za objekte ID stavbe ..., ID stavbe ..., ID stavbe ..., ker so navedene stavbe zgrajene med letoma 1900 in 1935 in ne leta 1960, kot je v izpodbijani odločbi upošteval davčni organ. Pritožbeni organ pojasni, da je leto izgradnje 1960 za navedene stavbe prvostopenjski organ uporabil v skladu s podatki v evidenci GURS. Tožnik je v napovedih navedel, da je leto izgradnje pred 1960, ga ni preciziral, zato je prvostopenjski organ pravilno upošteval leto, navedeno v evidenci GURS. Pritožbeni organ meni, da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in pravilno izračunana davčna osnova, kot je davčni organ dodatno pojasnil v Pojasnilu.
6.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Davčni organ ni upošteval relevantnih določb veljavnega Pravilnika o merilih, kar je tožnik že opozoril v pritožbenem postopku, do tega pa se pritožbeni organ ni opredelil, s čimer je bila kršena pravica do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (nadaljevanju ZUP). Davčna organa zgolj citirata vsebino pravnih podlag, določb predpisov pa ne aplicirata na konkreten primer, temveč pavšalno zatrjujeta pravilnost obdavčitve ter se ne opredeljujeta do tožnikovih ugovorov glede nespoštovanja kriterijev določitve davčne vrednosti iz 2. člena Pravilnika o merilih, ki bi jih davčni organ moral upoštevati pri oceni vrednosti predmetnih nepremičnin. Zaradi napačne uporabe materialnega prava prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal dejanskega stanja, temveč je z napačno računsko operacijo, odmeril previsok davek od premoženja. Ocenjena davčna vrednost predmetnih nepremičnin zaradi neupoštevanja predpisanih kriterijev odstopa od realne vrednosti nepremičnin. Zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja glede vrednosti nepremičnin je za tožnika za leto 2021 nastala protipravna davčna obveznost, posledično je davčni organ dolžan tožniku vrniti preplačilo davčne obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne plačila davka do vračila preplačila pod izvršbo. Davčni organ je spregledal 2. člen Pravilnika o merilih, katerega vsebino navaja. Vrednost stanovanja oz. poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2). Pri določanju vrednosti, ki je osnova za davek od premoženja, je potrebno upoštevati kriterije, ki jih določa 2. člen Pravilnika o merilih. Kriteriji za določitev vrednosti nepremičnin so ostali povsem prezrti. V nadaljevanju tožnik podaja prikaz enostavne računske operacije, iz katere neposredno izhaja, da v predmetni zadevi pri določitvi vrednosti posameznih nepremičnin, niso bili upoštevani kriteriji iz 2. člena Pravilnika o merilih, temveč zmnožek površine nepremičnine in povprečne gradbene cene v Občini Domžale (980,00 EUR/m2). V izpodbijani odločbi je bila vrednost omenjene nepremičnine ugotovljena na podlagi računske operacije (454,00 m2 X 980,00 m2 = 444.920,00 EUR). Na dobljeno vrednost bi lahko bila aplicirana zgolj amortizacijska stopnja obrabe objekta 35,8469995 %, kar izhaja iz naslednjega izračuna: 444.920,00 EUR -159.490,47 EUR = 285.429,53 EUR, s katerim je bila dobljena napačna davčna osnova za odmero davka za stavbo z ID stavbe .... Zaradi neupoštevanja kriterijev določanja vrednosti so bile napačno ocenjene tudi ostale tožnikove nepremičnine. Tako pri določitvi vrednosti vseh nepremičnin (in ne zgolj za stavbo z ID stavbe ...), niso bili upoštevani kriteriji iz 2. člena Pravilnika o merilih. Dodaten dokaz nepravilne določitve vrednosti predmetnih nepremičnin predstavlja Pojasnilo, ki na strani 3 glede stavbe z ID stavbe ... k.o. ... navaja, da je bil pojasnjen način določitve vrednosti vseh predmetnih nepremičnin.
7.Tožnik je posredoval davčnemu organu Napovedi za odmero davka od premoženja za štiri poslovne prostore in dva stanovanjska prostora, ki jih davčna organa nista upoštevala. Pritožbeni organ sicer navaja, da je preveril REN, vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja uporaba kateregakoli drugega zatrjevanega kriterija, razen amortizacijske stopnje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni razvidno, kakšna amortizacijska stopnja obrabe je bila upoštevana pri posamezni predmetni nepremičnini. Izpodbijana odločba tudi ne vsebuje navedbe, kateri kriteriji (koristna površina, kvaliteta gradnje, starost, in drugi elementi) naj bi bili upoštevani pri določitvi vrednosti predmetnih nepremičnin. Tudi ni razvidno, kako je davčni organ pri določitvi vrednosti posamezne nepremičnine upošteval koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in druge elemente, za katere davčna organa oba zavajajoče, pavšalno in neutemeljeno zatrjujeta, da naj bi bili upoštevani. Tožnik meni, da noben od zatrjevanih kriterijev ni bil upoštevan pri oceni vrednosti predmetnih nepremičnin. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Razlogi izpodbijane odločbe nasprotujejo izreku, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Izpodbijana odločba je tako pomanjkljiva, da ne vsebuje niti podatka o starosti oz. letu izgradnje posameznih nepremičnin. Pri izpodbijani določitvi vrednosti tudi niso bili upoštevani nobeni drugi kriteriji, ki jih predpisujeta 57. člen in 58. člena Odloka o davkih občanov v Občini Domžale. Pritožbeni organ pa ne pojasni, kako se je v konkretni zadevi uporabil navedeni predpis pri določanju vrednosti posamezne tožnikove nepremičnine. Pritožbeni organ skuša s sklicevanjem na Pojasnilo odpraviti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe, kar pa ni dopustno. Tožnik nasprotuje navedbam pritožbenega organa, da mu je bilo z navedenim dopisom davčnega organa obrazloženo, kako je davčni organ uporabil predhodno naveden Odlok za vsako posamezno tožnikovo nepremičnino. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ davčno vrednost posameznih nepremičnin izračunal izključno na podlagi gradbene cene za 1 m2 koristne stanovanjske površine za leto 2021, ter dobljeno vrednost domnevno zmanjšal za (nedoločeno) amortizacijsko stopnjo obrabe objekta, pri čemer ni upošteval kriterijev iz 2. člena Pravilnika o merilih. Da je takšna določitev davčne vrednosti nepravilna izhaja iz sodne prakse (sodba Upravnega sodišča RS I U 621/2019-10 z dne 2. 6. 2020).
Tožnikovi poslovni prostori v skupni izmeri 1,367 m2 so bile na dan 31. 3. 2020 v evidenci GURS ocenjeni na 260.474,00 EUR, kar znaša 190,544 EUR/m2, v izpodbijani odločbi pa so bili ocenjeni na 980,00 EUR/m2, kar je nesorazmerno. Za pravilno odmero davčne obveznosti je ključnega pomena, da iz obrazložitve odmerne odločbe jasno izhaja, kateri kriteriji so bili upoštevani pri določitvi davčne vrednosti posamezne nepremičnine, česar v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedeno. V izpodbijani odločbi je sicer navedeno, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, vendar teh navedb prvostopenjski organ ne aplicira na konkretne tožnikove nepremičnine. Tožnik je v pritožbenem postopku opozoril na nejasnosti glede uporabe posameznih kriterijev določanja davčne vrednosti posameznih tožnikovih nepremičnin, do česar se pritožbeni organ ni opredelil, kar predstavlja kršitev pravice do izjave stranke v postopku. Zaradi vsebinskih pomanjkljivosti in nejasnosti izpodbijane odločbe, tožnik v davčnem postopku ni imel možnosti da se argumentirano izjavi. Sodišču predlaga, da ugodi tožbenemu predlogu in izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo samo odloči o stvari tako, da tožniku odmeri pravilen davek od premoženja oz. podrejeno, da ugodi tožbenemu predlogu in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, v vsakem primeru pa naj prvostopenjskemu organu naloži, da je tožniku dolžan povrniti razliko preplačila davka od premoženja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne plačila davka do vračila preplačila pod izvršbo in da je tožniku dolžan povrniti plačano sodno takso in preostale sodne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje, do plačila pod izvršbo.
V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba je utemeljena.
Davčni organ je tožniku z izpodbijano odločbo odmerjen davek od premoženja za leto 2021 za 6 nepremičnin in sicer stanovanjskih in poslovnih prostorov, ki so navedene v izreku izpodbijane odločbe in se nahajajo na območju Občine Domžale. V zadevi je sporen način odmere davka od premoženja in višina davčne osnove za odmero davka od premoženja za vse predmetne nepremičnine. Tožnik izpodbijani odmerni odločbi očita, da je obrazložitev pomanjkljiva do takšne mere, da je ni mogoče preizkusiti, posledično pa mu ni bila zagotovljena pravica do izjave v postopku. Ugovarja, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, napačno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in da so bile storjene kršitve določb postoka.
Podlaga za odmero predmetnega davka na premoženje je ZDO (od 156. člena do 159. člena, od 161. člena do 164. člena, 193.a člen, 269. člen in 270. člen).1 Po 158. členu ZDO je osnova za davek od premoženja (med drugim tudi stavb) vrednost stavbe, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina. Pritožbeni organ v obrazložitvi pritožbene odločbe navaja, da je občinska skupščina Občine Domžale sprejela Odlok o davkih občanov v Občini Domžale (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 7/89, s spr.), ter Sklep o določitvi povprečne gradbene cene za leto 2009 na območju Občine Domžale (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 12/08), ki se uporablja tudi za leto 2021 in določa, da gradbena cena za 1 m2 koristne stanovanjske površine, ki je osnova za izračun davka od premoženja, znaša 980,00 EUR/m2. Vrednosti osnove za odmero davka od premoženja uvrsti v lestvico, ki je objavljena v Pravilniku o valorizaciji zneskov za odmero davkov po zakonu o davkih občanov za leto 2021 (Uradni list RS, št. 195/20), ki velja za stavbe, na podlagi katere se določi višina davka od premoženja. Določba 1. člena Pravilnika opredeljuje merila in način za ugotavljanje vrednosti stanovanj, poslovnih prostorov v stanovanjski hiši ter stanovanjskih hiš in sistem točkovanja. Skladno s 56. členom Odloka je osnova za davek vrednost stavbe, ki se ugotovi po merilih in na način, določen s tem Odlokom. Vrednost stavbe se, skladno z določbami 57. člena Odloka, ugotovi po naslednjih merilih in načinih: po povprečni gradbeni ceni za kvadratni meter koristne stanovanjske površine upoštevajoč normalno stopnjo opremljenosti; po gradbeni izvedbi stavbe; po letu gradnje oz. letu konstrukcije in obsegu konstrukcije ter po letu dozidave ali nadzidave stavbe (prvi odstavek). Za koristno stanovanjsko površino se šteje tlorisna površina stavbe, predsob, kuhinj, hodnikov, več stopnišč, kopalnic, stranišč, lož, garaž, shramb, kleti, poslovnih prostorov stavbe. V koristno stanovanjsko površino se ne vštevajo površine nezgrajenih podstrešij (drugi odstavek). Skladno z drugim odstavkom 58. členom Odloka se vrednost enega kvadratnega metra koristne stanovanjske površine zmanjša: pri kletnih prostorih in stopniščih za 75 %; pri ložah za 50 %; pri mansardnih prostorih za 20%; pri garažah, kot samostojnih gradbenih objektih za 50 %. Za kletne prostore se štejejo vsi tisti kletni prostori, ki se po lokaciji nahajajo v kleti. Od ugotovljene vrednosti stavbe se, kot izhaja iz 59. člena Odloka, odšteje amortizacija, ki se izračuna po tabeli Pravilnika o enotni metodologiji za izračun revalorizirane vrednosti stanovanjske hiše oz. stanovanja (Uradni list SRS, št. 29/71).
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost vsake od obravnavanih nepremičnin tožnika ugotovljena na naveden način, kot je pravilno ugovarjal tožnik v davčnem postopku in tudi v tožbi. Prvostopenjski organ v skopi obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj navaja posamezne določbe relevantnih predpisov, ne navede pa konkretnega izračuna davčne osnove za vsako od obravnavanih tožnikovih nepremičnin. Po presoji sodišča je utemeljen tožnikov ugovor, da izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve odmere davka od premoženja za vsako posamezno nepremičnino tožnika. Tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ ni opravil subsumpcije konkretnega primera pod relevantno določbo predpisa, ki predstavlja pravno podlago za odmero davka od premoženja. Izpodbijana odločba je pomanjkljivo obrazložena do takšne mere, da ne omogoča preizkusa kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
V skladu z določbo 214. člena ZUP mora upravni akt vsebovati vse zakonsko predpisane elementa in tudi obrazložitev, ki omogoča preizkus. Način odmere davka mora biti jasno razviden iz obrazložitve upravne odločbe za vsako posamezno nepremičnino tako, da omogoči preizkus. Pojasnilo prvostopenjskega organa v obliki dopisa pa ne more nadomestiti bistveno pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišče pritrjuje tožniku, da je izpodbijana odločba v tolikšni meri pomanjkljivo obrazložena, da je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 in 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP). Prvostopenjski organ se v obrazložitvi zgolj sklicuje na upoštevne predpise, ne navaja pa konkretnih določb predpisov, ki so bili podlaga za izračun davčne osnove in ne obrazloži konkretnega izračuna davka za vsako tožnikovo nepremičnino. Iz izreka izpodbijane odločbe so razvidni zgolj navedba nepremičnin in namenska raba nepremičnin, višina davčne osnove, davčna stopnja, vrednost m², ni pa razvidno, kako in na osnovi katerih konkretnih določb je bila izračunana upoštevna površina, kako je bila izračunana davčna osnova za vsako konkretno nepremičnino v občini Domžale v za leto 2021. Vse to pa so elementi, ki so nujni za izračun sporne davčne obveznosti. Ob odsotnosti teh delov obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.
Predhodno navedenih kršitev določb postopka ni odpravil pritožbeni organ, ki sicer pojasnjuje način določitve davčne osnove za odmero davka od premoženja za stanovanjsko stavbo na naslovu B. (ID stavbe ...), ne pa tudi za ostale nepremičnine, ki so tudi bile predmet odmere davka na nepremičnine z izpodbijano odločbo. Napačno pritožbeni organ navaja, da je odmera davka razvidna iz izreka izpodbijane odločbe in Pojasnila v obliki dopisa, saj pojasnila niso sestavni del upravne odločbe. Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe pritožbeni organ ni ustrezno in v zadostni meri odpravil. Po presoji sodišča sporne odmere davka od premoženja ni mogoče preizkusiti.
Obrazložitev upravnega akta mora v skladu z določbo 214. člena ZUP vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev upravnega akta takšne vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti takšnega upravnega akta. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Če je obrazložitev upravnega akta pomanjkljiva do takšne mere, da upravnega akta ni mogoče preizkusiti, gre po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP za bistveno kršitev pravil postopka (2 točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). V konkretni zadevi izpodbijana odločitev takšne obrazložitve nima. Obrazložitev predmetne odločitve je pomanjkljiva in ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih sestavin iz 214. člena ZUP ter tožniku in tudi sodišču ne omogoča preizkusa.
Po povedanem je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Ker so bila v predmetni zadevi pri odločanju bistveno kršena pravila postopka in posledično dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, nepravilno je bilo tudi uporabljeno materialno pravo, zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku naj davčni organ očitane kršitve določb postopka odpravi in dejansko stanje popolno ugotovi, ter materialno pravo pravilno uporabi. V primeru odmere davka od premoženja za predmetne tožnikove nepremičnine naj obrazložitev odmerne odločbe dopolni tako, da bo izračun davka možno preveriti z uporabo predpisov, na katere se sklicuje.
Tožnikovemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije (naj sodišče samo odloči o stvari) sodišče ni sledilo, ker v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.
Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožniku, če je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).
Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).