Jedro

Kmetijsko zemljišče je po statusu tisto, ki v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje ni bilo predvideno za zidano, namembnost pa mu tudi s predpisom, ki je podlaga za nacionalizacijo ni bila spremenjena. Možnost dovoza, vodovoda in elektrike ne spreminja pravnega statusa zemljišča ob podržavljenju.

Izrek

Tožbi se ugodi, ter se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, št. ... z dne 3. 12. 2002 v 1. točki odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v odpravljenem delu v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 16. 5. 2002 (pravilno 16. 4. 2002) in v 2. točki odpravila 8. točko dopolnilne odločbe Upravne enote A, št. ... z dne 16. 5. 2002. Prvostopni organ je s svojo odločbo v 1. in 2. točki odločil, da je v korist denacionalizacijskih upravičencev AA in BB, lastnikov naštetih zemljišč, vsakega do 1/2, dolžna Slovenska odškodninska družba (SOD) po pravnomočnosti dopolnilne odločbe izročiti odškodnino vsakemu v vrednosti 320.997,79 DEM; v 3. točki, da pridobitev premoženja ne zapade plačilu davkov; v 4. točki, da se zavrne zahtevek za vrnitev podržavljene parc. št. 239/2 k.o. SB v izmeri 2883 m2 in 49 m2 podržavljene parc. št. 454/2 k.o. SB; v 5. točki, da se ustavi postopek za vrnitev podržavljene parc. št. 454/1 in 198 m2 podržavljene parc. št. 717 k.o. SB; v 6. točki je za začasnega skrbnika postavil AA iz B; ter še odločil: v 7. točki, da je z izdajo te odločbe o denacionalizaciji v celoti odločeno; v 8. točki, da ta dopolnilna odločba v celoti nadomešča dopolnilno odločbo UE A, št. ... z dne 10. 8. 2001. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da so bila zemljišča podržavljena kot nezazidana stavbna zemljišča in ne kmetijska. V postopku je potrebno ugotoviti, ali so bila zemljišča komunalno opremljena oziroma ali so se dala komunalno opremiti z minimalnimi stroški, na podlagi kriterijev iz 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo). Če so kriteriji iz 11. člena Navodila izpolnjeni, se zemljišče vrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče oziroma se vrednost zemljišča zmanjša za 30 %, če ga ni bilo možno priključiti na javno električno ali vodovodno omrežje, pod pogojem, da gre za zemljišča, podržavljena v mestih ali naseljih mestnega značaja. Prvostopni organ je za vsako parcelo pridobil dokazila o možnosti priključka na vodovodno omrežje in o poteku nizkonapetostnega električnega omrežja v bližini ter glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sporne parcele ovrednotil v skladu z zadnjim odstavkom 11. člena Navodila, ker ni bila možna priključitev na vodovodno omrežje. Tako ugotovljena vrednost velja za zemljišča, ki so ob podržavljenju ležala v mestih ali naseljih mestnega značaja, zato je prvostopni organ tudi ugotovil, ali so sporne parcele v času podržavljenja ležale v mestu ali naselju mestnega značaja. Iz Odloka o določitvi krajev, ki se štejejo za mesta in mestna naselja po Zakonu o nacionalizaciji stavb in stavbnih zemljišč (Uradni list LRS, št. 1/59) izhaja, da je A mesto. Sporne parcele so torej v času podržavljenja dejansko ležale v mestu oziroma znotraj ožjega gradbenega okoliša, kar izhaja iz Odloka o ožjih gradbenih okoliših v mestih in mestnih naseljih mestnega značaja v okraju B (Uradni Vestnik okraja B, št. 5/59) ter tudi Odloka o gradbenih okoliših na območju občine A za naselja: A, C, D, E in F (Uradni Vestnik okraja B, št. 9/57). Navedeno potrjuje tudi Občina A v mnenju z dne 15. 4. 2002, št. .... Tožena stranka je odpravila 8. točko izreka izpodbijane odločbe, ker je bila dopolnilna odločba UE A, št. ... z dne 10. 8. 2000 odpravljena z odločbo pritožbenega organa z dne 25. 10. 2001 in zadeva vrnjena v ponovno odločanje organu prve stopnje. Pravna posledica odprave po določbi 269. člena ZUP/86 je, da se odpravijo tudi pravne posledice, ki so nastale iz nje.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke o zavrnitvi pritožbe. Navaja, da je bilo v izpodbijani odločbi v tem delu napačno uporabljeno materialno pravo ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Podržavljena kmetijska zemljišča so nepravilno ocenjena kot delno komunalno opremljena stavbna zemljišča. Po oceni Ustavnega sodišča, navedeni v odločbi, št. U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994, so kmetijska in gozdna zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, nacionalizirana kot kmetijska zemljišča, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena. Temelj podržavljenja v navedeni zadevi je Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegih imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile. Na podlagi omenjenega predpisa namembnost predmetnih podržavljenih kmetijskih zemljišč ni bila spremenjena, prav tako pa upravni organ ni ugotovil, da so bila v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zidavo že v času podržavljenja. Tožena stranka se glede zazidave predmetnih parcel sklicuje na mnenje Občine A z dne 15. 4. 2002, iz katerega izhaja, da je gradbene parcele oziroma stavbna zemljišča določal Odlok iz leta 1959, kar pomeni, da ne izkazuje, da so bile podržavljene parcele predvidene za zidavo že v času podržavljenja, torej leta 1944. Tudi navedbe, da so predmetne parcele že dolga leta pozidane, ter da je bilo v gradbene namene v preteklosti možno uporabljati le zemljišča, ki so ležala v ožjih gradbenih okoliših, opredeljenih po Odloku iz leta 1959, ni mogoče šteti kot dokaz, da so bile zahtevane parcele v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidene za zidavo že v času podržavljenja. Ugotovitve upravnega organa glede zazidljivosti parcel se nanašajo na leto 1959, in ne na sam čas podržavljenja. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke v izpodbijanem delu.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranka z interesom v tem postopku AA je na tožbo odgovorila in navedla, da se tožeča stranka nekritično sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS. Iz te odločbe izhaja le, da se je zakonodajalec zavedal, da je treba za zemljišča, ki so po katastru sicer opredeljena kot kmetijska, zaradi svoje lege, funkcionalnosti ter komunalne opremljenosti pa so bila stavbna zemljišča, določiti posebne kriterije za vrednotenje oziroma jih izvzeti iz Odloka. Navodilo je veljaven pozitiven predpis, ki se nanaša na določanje kriterijev za ugotovitev, katera zemljišča se štejejo za stavbna, bodisi zazidana ali nezazidana. Podržavljene parcele so ležale znotraj ožjega gradbenega okoliša mesta A, kar izhaja iz Odloka iz leta 1957. V letih od 1945 do 55 pa ni bilo urbanističnega urejanja stanovanjske oziroma druge gradnje na nivoju države oziroma občine. Zaradi tega ne moremo govoriti o tem, da se je v obdobju od 1945 do 1958 neko zemljišče štelo za stavbno, če je bilo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za gradnjo. Državnih načrtov oziroma planov v tem obdobju pač ni bilo. Zato je potrebno status teh zemljišč presojati z vidika kriterijev, ki jih določa Navodilo.

Tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen status podržavljenih nepremičnin ob podržavljenju in posledično višina določene odškodnine.

Sodišče v svoji praksi pri preizkusu višine odškodnine podržavljenih zemljišč (enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1113/00 z dne 13. 6. 2001) izhaja iz določbe 1. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97-odl. US, 65/98 in 76/98-odl. US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odl. US in 54/02-odl. US, v nadaljevanju: ZDen), ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje zemljišča ob podržavljenju pa izhaja lahko iz takrat obstoječih in takrat veljavnih prostorskih aktov, v katerih so bila zemljišča razvrščena med kmetijska, gozdna oziroma stavbna zemljišča, lahko pa tudi iz aktov o podržavljenju oziroma zakona, na podlagi katerega je bilo podržavljeno in je predpis tudi hkrati spremenil namembnost zemljišča v gradbeno zemljišče. Kmetijsko zemljišče je torej po statusu tisto, ki v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje ni bilo predvideno za zidavo, namembnost pa mu tudi s predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena. Kakšno zemljišče je bilo podržavljeno (kmetijsko ali stavbno), je v postopku denacionalizacije dejansko vprašanje.

V obravnavanem primeru so bila zemljišča podržavljena na podlagi Odloka AVNOJ. Sporna zemljišča, za katera določeno višino odškodnine izpodbija tožeča stranka, so bila torej na podlagi odločbe o podržavljenju, zemljiškoknjižnih podatkov in katastrskih podatkov ob podržavljenju kmetijska. Iz izpodbijane in prvostopne odločbe ter upravnega spisa ne izhaja pravno relevanten razlog (na primer načrti stanovanjske ali komunalne gradnje), ki bi bil podlaga za oceno oziroma vrednotenje spornih zemljišč kot nezazidanih delno komunalno opremljenih stavbnih zemljišč. Dejstva same lege, možnosti dovoza, vodovoda in elektrike in sprejetje kasnejših predpisov, ki so zemljišča uvrstili med gradbena, ne spreminjajo pravnega statusa zemljišč ob podržavljenju, saj se navedene elemente ovrednoti le v primeru nezazidanega stavbnega zemljišča. Po povedanem torej naštete dejanske okoliščine ne spreminjajo statusa zemljišča ob podržavljenju iz kmetijskega v nezazidanega stavbnega. Tožeča stranka v tožbi glede na navedeno utemeljeno ugovarja nepravilnemu vrednotenju, zato bo v ponovnem postopku treba ugotoviti status spornih parcel z upoštevanjem pravnega mnenja sodišča, in jih, v kolikor ne bo ugotovljenih drugačnih dejanskih okoliščin, kot izhajajo iz upravnega spisa ob sedanjem stanju stvari, ovrednotiti kot kmetijska.

Ker torej v postopku stanje zemljišč ni bilo popolno ugotovljeno in je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke v izpodbijanem delu nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v 1. točki (to je v izpodbijanem delu) odpravilo ter zadevo v tem delu v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.