Jedro

Revizija v uvodu le povzema (pa še to le deloma), besedilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa ni upoštevano revizijsko uveljavljanje te bistvene kršitve ZPP. Revizijsko sodišče namreč preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej opredeljeno navedeni (371. člen ZPP). Tak preizkus pa v obravnavanem primeru ni bil mogoč. Le z delnim prepisom zakonskega besedila namreč toženec za zatrjevano kršitev ni navedel nobenega konkretnega razloga. Prav tako ni navedel, kateri razlogi so v nasprotju z listinami in katerimi, pa tudi trditve, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, ki imajo za posledico njeno nerazumljivost, ni z ničimer pojasnil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec plačati tožnici 1.056.120 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.1998 do plačila in ji povrniti 182.323 SIT stroškov postopka z zakonskimi obrestmi od 1.6.2000 do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, zlasti pa obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temu listinami oziroma zapisniki. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca, vendar je njegovo izpovedbo enostransko ocenilo. Okoliščina posttraumatskega sindroma ni ocenjena v skladu z določbo 8. člena ZPP. Notorično je znano, da ta sindrom lahko povzroči povsem drugačno, nekontrolirano in neobičajno zaznavanje in komuniciranje poškodovanega. Ugotovitev sodišča, da je toženec zavestno odklonil preizkus alkoholiziranosti, pa je v izpodbijani sodbi opredeljena mimo spisovnih listin. Sodba sodišča druge stopnje naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija v uvodu le povzema (pa še to le deloma), besedilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa ni upoštevno revizijsko uveljavljanje te bistvene kršitve ZPP. Revizijsko sodišče namreč preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej opredeljeno navedeni (371. člen ZPP). Tak preizkus pa v obravnavanem primeru ni bil mogoč. Le z delnim prepisom zakonskega besedila namreč toženec za zatrjevano kršitev ni navedel nobenega konkretnega razloga. Prav tako ni navedel, kateri razlogi so v nasprotju z listinami in katerimi, pa tudi trditve, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, ki imajo za posledico njeno nerazumljivost, ni z ničimer pojasnil. Ostale revizijske trditve (da je bila izpovedba izvedenca ocenjena enostransko, da sodišče izvedenih dokazov ni ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP in da je nepravilno ugotovilo, da je toženec odklonil preizkus alkoholiziranosti), pa izpodbijajo dokazno oceno sodišča in s tem v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je revizijsko sodišče še ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. Toženec se je po prometni nezgodi izmaknil preiskavi njegove alkoholiziranosti. Zato je v skladu s točko c 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95 izgubil zavarovalne pravice. V pravdnem postopku mu dokaz, da te kršitve ni storil, ni uspel. Regresni zahtevek tožnice, kateremu toženec po višini ni ugovarjal, je zato utemeljen, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa materialnopravno pravilni.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).