Jedro

Niso relevantna kakršnakoli vlaganja. Zagotovo niso pomembna tista, ki so namenjena vzdrževanju in prilagoditvi osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov hiše oziroma stanovanja. Glede na njegovo trditveno podlago je bil tožnikov vložek v hišo staršev prav takšen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženi stranki povrniti 360 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obresti, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

A. G. starejši in I. G., ki sta oba že umrla, sta bila starša tožnika A. G. in toženca R. G. V zapuščino po obeh spadata tudi pripadajoča jima solastninska deleža na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 100, ki v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo ... z dvoriščem in gospodarskim poslopjem. A. G. je s tožbo, ki jo je vložil, ko je bila mati I. G. še živa, zahteval ugotovitev, da "v zapuščino po pokojnem A. G. starejšem ne spada 1/3 od polovice solastnega deleža stanovanjske hiše, vpisane v drugo zemljiškoknjižno telo vl. št. 100 k.o. ... oziroma 1/6 celotne stanovanjske hiše"; ker je med pravdo I. G. umrla, je zahteval še ugotovitev, da "v zapuščino po pokojni I. G. ne spada 1/12 zapustničine polovice oziroma 1/6 celote parcel št. 402/4 (njiva) in 337 (dvorišče), stanovanjska stavba, gospodarsko poslopje, pripisana k vl. št. 100, v naravi stanovanjska hiša ... s funkcionalnim zemljiščem in da je solastnik teh nepremičnin do 1/12 zapustničine polovice oziroma do 1/6 celote tožnik". Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek v celoti zavrnilo in ga zavezalo toženi stranki povrniti pravdne stroške, drugostopenjsko sodišče pa je takšno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je odločitev materialnopravno napačna, ker temelji na zmotnem stališču, da za uporabo določbe 32. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD) vrednost vlaganj v zapustnikovo premoženje ni pomembna, zaradi česar tudi ni pomembna spodnja meja teh vlaganj. Zato bi morali nižji sodišči v konkretnem primeru ugotavljati vrednost tožnikovih vlaganj ter upoštevati, da se vložek v denarju vrača samo, če gre za zaščiteno kmetijo. Procesne kršitve pa so bile po revidentovem prepričanju zagrešene s tem, ker da pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj je določitev majhnega solastninskega deleža nesmotrna, ker da je zavrnilna sodba v nasprotju z obrazložitvijo, da je tožnik prispeval k povečanju vrednosti in ker da mnenje izvedenca in cenilca gradbene stroke ni bilo kritično ocenjeno.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V pravdnem postopku je sodišče, ki odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), skladno z razpravnim načelom (7. člen ZPP) omejeno s pravočasnimi dejanskimi navedbami strank. Tožnik je tožbeni zahtevek (prvotnega in po materini smrti razširjenega) utemeljeval s trditvami: da sta z ženo celotno nadstropje v stanovanjski hiši uredila sama in se vanj vselila junija 1972; da je kot starejši sin pri zidavi hiše največ pomagal; da se je po študiju v Ljubljani v Maribor vrnil tudi zato, ker je bilo dogovorjeno, da si lahko v zgornjem nadstropju, ki je bilo takrat še v grobem stanju, uredi svoje stanovanje. Njegov zahtevek je stvarnopravne narave in sta ga nižji sodišči kot takega tudi obravnavali. Zavrnilna sodba je bila posledica dejanske ugotovitve, da vrednost vseh po tožniku zatrjevanih vlaganj predstavlja 5,47% vrednosti celotne hiše in na tej ugotovitvi temelječe presoje, da je vrednost vlaganj glede na vrednost celote premajhna, da bi lahko imela stvarnopravne učinke, pač pa kvečjemu učinke obligacijsko pravne. Ker je bilo ugotovljeno (prvi odstavek na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje), da so bila vlaganja opravljena v času Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), je treba presojati, ali je tožnik pridobil solastninski delež na tuji nepremičnini z vlaganjem vanjo, na podlagi slednjega. Po pravnem pravilu paragrafa 418 je imelo vlaganje v tujo nepremičnino lahko za posledico pridobitev solastninskega deleža le izjemoma, (sedaj veljaven Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ, v 48. členu izrecno določa, da vlaganje v tujo nepremičnino ni zakonska podlaga za pridobitev lastninske pravice ali vzpostavitev solastnine). Tožnik bi z zahtevkom uspel, če bi dokazal, da je zaradi njegovih vlaganj nastala nova stvar oziroma da je bila identiteta že obstoječe zgradbe spremenjena ali da je s starši sklenil dogovor, da bo zaradi vlaganj v njuno hišo pridobil na njej solastninsko pravico. Da bi bil takšen dogovor sklenjen, ni niti zatrjeval, identiteta nepremičnine pa zaradi njegovih vlaganj po ugotovitvah nižjih sodišč ni bila spremenjena, saj je bila hiša, vključno s spornim stanovanjem, zgrajena že prej.

Niso relevantna kakršnakoli vlaganja. Zagotovo niso pomembna tista, ki so namenjena vzdrževanju in prilagoditvi osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov hiše oziroma stanovanja(1). Glede na njegovo trditveno podlago je bil tožnikov vložek v hišo staršev prav takšen: trdil je, da je v kopalnici in kuhinji zaključil keramične obloge, položil posamezne dodatne vodovodne in električne inštalacije (vezavo, stikala, vtičnice), obrusil teraco na tleh kuhinje in hodnika, napravil mozaik v kopalnici, dokončal fine omete v predsobi, kuhinji in sanitarijah, nabavil in montiral kljuke, radiatorje in peč in podobno. To sodišče je tudi že odločilo(2), da vlaganja v nepremičnino v majhni vrednosti glede na celoto nimajo stvarnopravnih učinkov, pač pa kvečjemu obligacijske ter da je stvar presoje v vsakem primeru posebej, ali je delež vlaganj tolikšen, da predstavlja podlago za stvarnopravni zahtevek ali ne. Obseg in vrednost tožnikovih vlaganj sta bila sicer v konkretnem primeru sporna, vendar glede na njihovo naravo nerelevantna. Sicer pa je bilo ugotovljeno, da le 5,74% vrednosti celotne hiše predstavlja vrednost vseh tistih vlaganj, ki jih je tožnik opravil po lastnih trditvah. Takšen vložek glede na ustaljeno sodno prakso ne more imeti stvarnopravnih učinkov. Materialnopravni preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče v doslej pojasnjenem delu opravilo po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

Sodba pritožbenega sodišča pa ni materialnopravno napačna niti iz tistih razlogov, ki jih uveljavlja revizija in katerih težišče je v uporabi določbe 32. člena ZD. Ta daje zapustnikovemu potomcu pravico, da iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Značilnost tega zahtevka (katerega pravna narava je sicer sporna) je, da potomcu pripada pravica do izločitve alikvotnega dela zapustnikovega premoženja, to je deleža na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Zato se na določbi 32. člena ZD temelječ tožbeni zahtevek glasi na izločitev alikvotnega deleža na vsem, kar tvori zapuščino. Tožnikov zahtevek ni takšen, saj je zahteval (samo) delež na hiši in ne (temu ustrezno manjšega) deleža na celotni zapuščini(3). Na navedeno in tudi na dejstvo, da tožnik sploh ni zatrjeval konkretnih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče subsumirati pod abstrakten dejanski stan določbe 32. člena ZD, saj ni zatrjeval skupnega življenja in pridobivanja, je pravilno opozorilo že pritožbeno sodišče. Da je temu res tako, pokaže primerjava s tožbenimi trditvami, ki jih je revizijsko sodišče povzelo uvodoma in ki predstavljajo dejanski okvir sojenja v tej zadevi. Da je podlaga za utemeljenost zahtevka za izločitev iz zapuščine predvsem skupno življenje in pridobivanje z zapustnikom (kar v konkretnem primeru ni bilo zatrjevano), je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo(4). Ker ta podlaga ni podana, velikost vložka ni pomembna; zato pritožbenemu sodišču o tem, ali ima vložek, kolikršen je in tožnikov, sploh lahko stvarnopravne posledice, čeprav se ne nanaša na vzdrževanje in prilagoditev nepremičnine lastnim potrebam njenega uporabnika.

Zato procesna kršitev s tem, ko da "prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj je določitev lastninskega deleža toženca na nepremičnini gospodarsko nesmotrna oziroma nesmiselna, isto napako pa je ponovilo pritožbeno sodišče," ni bila zagrešena. Tudi preostalih uveljavljanih procesnih kršitev ni bilo. Razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka pa so jasni. S tem je zavrnjen tudi nadaljnji očitek, da je zavrnilni izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, da je tožnik prispeval k povečanju vrednosti sporne nepremičnine. Očitek, da mnenje izvedenca oziroma cenilca gradbene stroke ni bilo kritično ocenjeno, pa v resnici predstavlja v revizijskem postopku nedovoljeno grajo dejanskih ugotovitev nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). O stroških revizijskega postopka je odločilo po določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroške revizijskega postopka tožene stranke predstavlja nagrada za zastopanje, odmerjena po odvetniški tarifi in sodna taksa za odgovor na revizijo, odmerjena skladno s taksno tarifo.

Op. št. (1): Tako na primer sodba II Ips 568/2004.Op. št. (2): Na primer v zadevi II Ips 40/99, na katero opozarja tudi odgovor na revizijo. Op. št. (3): O pravni naravi zahtevka iz 32. člena ZD in o značilnostih zahtevka samega sodba tega sodišča II Ips 587/2004. Op. št. (4): Na primer v sodbi II Ips 115/2005.