Jedro

Ker je za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ predpisana zaporna kazen do treh let zapora, znaša zastaralni rok v skladu s 4. točko 1. odstavka

111. člena KZ 5 let, katerega bi moralo, glede na 1. odstavek 377. člena ZOR, upoštevati sodišče prve stopnje kot rok zastaranja terjatev tožečih strank. Ob upoštevanju pretrganja zastaranja dne

1.10.1997 zastaralni rok ob vložitvi tožbe še ni mogel izteči, zato je ugotovitev o zastaranju zahtevkov tožečih strank materialnopravno zmotna. Ker se v posledici napačne uporabe materialnega prava glede dolžine zastaralnega roka sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem višine tožbenega zahtevka tožečih strank, je s tem ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Izrek

1. Pritožbi prvotožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki in v delu 3. točke izreka, ki se nanaša na prvotožečo stranko, razveljavi in v tem delu vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

2. Pritožbi drugotožeče stranke se ugodi in se prvostopna sodba v zavrnilnem delu 1. točke izreka ter v delu 3. točke izreka, ki se nanaša na drugotožečo stranko, razveljavi in se zadeva v tem delu vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zneska 8.730,63 SIT drugotožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2000 do plačila, višji tožbeni zahtevek drugotožeče stranke pa je zavrnilo (1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek prvotožeče stranke (2. točka izreka) in tožečima strankama naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka tožene stranke v znesku 28.873,00 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe sta pravočasno vložili pritožbi tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Nosilni razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, izhaja iz ugotovitve, da sta tožbena zahtevka tožečih strank, razen v delu zahtevka drugotožeče stranke, glede katerega je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, zastarala. Ob ugotovitvi, da je bil zavarovanec tožene stranke kot povzročitelj škode s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. K 103/96 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika, se prvostopno sodišče sicer pravilno sklicuje na določbo 1. odstavka 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ki je povzročila škodo s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon katerega je predpisan daljši zastaralni rok, z iztekom časa, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. V korist oškodovanca je torej potrebno upoštevati daljši zastaralni rok kot je predpisan po 376. členu ZOR. Prvostopno sodišče je pravilno tudi zavrnilo kot materialnopravno zmotno izhodišče tožečih strank, da sta bili šele z dnem 14.4.2004 seznanjeni s škodo, ki je predmet tožbenega zahtevka. Tožeči stranki namreč od tožene stranke uveljavljata povrnitev stroškov zdravljenja, ki so sukcesivno nastajali in jima bili zaračunavani s strani izvajalcev teh storitev in sicer Kliničnega centra v Ljubljani in Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo. Tožečima strankama je torej škoda nastajala v trenutku, ko sta izvajalcem teh storitev poravnali tako zaračunane storitve. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tekom zastaralnega roka smiselno pravilno sklicuje na pretrganje zastranja odškodninskega zahtevka v posledici vodenja kazenskega postopka zoper povzročitelja škode (2. odstavek 377. člena ZOR). V skladu s 3. odstavkom 112. člena Kazenskega zakonika pretrga zastaranje vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Posledica pretrganja zastaranja je, da začne zastaranje teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (1. odstavek 392. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je kot zadnje pretrganje zastaranja pred vložitvijo tožbe upoštevalo datum pravnomočnosti obsodilne sodbe zoper povzročitelja škode. V smislu citiranega 3. odstavka 112. člena KZ pa bi po mnenju pritožbenega sodišča kot tovrstno procesno dejanje moralo upoštevati le datum izdaje obsodilne sodbe, to je 1.10.1997 in ne datuma nastopa pravnomočnosti.

Na osnovi takšnih dejanskih ugotovitev pa je materialno-pravno zmotna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je zastaralni rok, predpisan za zastaranje kazenskega pregona kaznivega dejanja, ki ga je storil povzročitelj škode, enak roku zastaranja odškodninskih terjatev (3 leta) po 1. odstavku 376. člena ZOR. Ker je za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ predpisana zaporna kazen do treh let zapora, znaša zastaralni rok v skladu s 4. točko 1. odstavka 111. člena KZ 5 let, katerega bi moralo, glede na 1. odstavek 377. člena ZOR, upoštevati sodišče prve stopnje kot rok zastaranja terjatev tožečih strank. Ob upoštevanju pretrganja zastaranja dne 1.10.1997 zastaralni rok ob vložitvi tožbe še ni mogel izteči, zato je ugotovitev o zastaranju zahtevkov tožečih strank materialnopravno zmotna. Ker se v posledici napačne uporabe materialnega prava glede dolžine zastaralnega roka sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem višine tožbenega zahtevka tožečih strank, je s tem ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Pritožba je utemeljena tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopnega sodišča glede zavrnitve obrestnega zahtevka od prisojenega zneska 8.730,63 SIT v višini zakonskih zamudnih obresti za čas od 14.4.1998 do 19.4.2000. Sodišče prve stopnje je drugotožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od dne 20.4.2000, ko je drugotožeča stranka z dopisom od tožene stranke uveljavljala povrnitev škode. Drugotožeča stranka je tožbeni zahtevek uveljavljala na odškodninski podlagi po 86. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in sicer z direktnim tožbenim zahtevkom zoper toženo stranko kot zavarovalnico, pri kateri je povzročitelj škode imel zavarovano svojo odgovornost (1. odstavek

941. člena ZOR). Ker odškodninska obveznost zapade s trenutkom nastanka škode (186. člen ZOR), se izkaže, da čas obvestitve tožene stranke o zahtevku drugotožeče stranke ne more biti odločilen za pričetek teka zamudnih obresti od nastale škode. Ker prvostopno sodišče glede zapadlosti terjatve drugotožeče stranke ni ugotovilo odločilnih dejstev, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je tudi v tem delu podan razveljavitveni razlog po 355. členu ZPP.

V ponovljenem postopku bo potrebno v nakazani smeri ugotoviti relevantna dejstva in o tožbenih zahtevkih obeh tožečih strank na podlagi nakazane pravilne uporabe materialnega prava ponovno odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.