Jedro

Napačno je stališče, da ima tožnica položaj stranke v upravnem sporu že zaradi tega, ker je bila stranka v upravnem postopku.

Tožnica je nastopala v upravnem postopku kot lastnica nekaterih nepremičnin, katerih vrnitev je bila zahtevana, zaradi navedenega je imela tudi pravni interes za udeležbo v navedenem upravnem postopku. Vendar pa le do trenutka, ko se nihče od preostalih strank upravnega postopka ni pritožil v zvezi z odločitvijo organa, da se zahtevane podržavljene nepremičnine ne vrnejo denacionalizacijskem upravičencu v naravi, pač pa se mu vrnejo v obliki odmerjene odškodnine.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ Upravna enota Gornja Radgona (v nadaljevanju organ) je z izpodbijano delno odločbo kot upravičenca do denacionalizacije določil A. A.1 (1. točka izreka) ter naložil zavezancu za vračilo Slovenski državni holding d.d., Ljubljana (v nadaljevanju SDH, d.d.), da za tam navedene podržavljene nepremičnine upravičencu po pravnomočnosti te odločbe izroči obveznice SDH, d.d., v skupni višini 34.934,81 EUR oz. 17.861,88 EUR po veljavnih predpisih o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec SDH, d.d. (2. točka izreka). Ugotovil je, da z odločbo št. 237, dn. št. 113/46 z dne 11. 9. 1945, ki jo je izdala Okrajna zaplembena komisija v Gornji Radgoni, in z odločbo dn. št. 285/48 z dne 15. 3. 1948, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, odškodnina za podržavljeno premoženje ni bila določena (3. točka izreka) ter da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se ta izdaja v ponovljenem postopku, izvedenem v skladu s sodbo naslovnega sodišča, II U 587/2017 z dne 18. 4. 2018. Organ je ugotovil, da se A. A. od 28. 8. 1945 šteje za jugoslovanskega in slovenskega državljana in tako kot dedič prvega dednega reda po B. B. izpolnjuje pogoj državljanstva v smislu prvega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), zato se mu na podlagi njegove zahteve o denacionalizaciji z dne 4. 5. 1993 določi status upravičenca, ki mu gre (v zvezi z v izpodbijani odločbi navedenimi nepremičninami) - namesto prejšnji lastnici B. B., pravica do vrnitve njej podržavljenega premoženja. Pred tem je tudi ugotovil, da prejšnja lastnica teh nepremičnin, B. B., ni dobila niti ni imela pravice dobiti odškodnine za razlaščeno premoženje od tuje države Republike Avstrije (drugi odstavek 10. člena ZDen). Upravičenec je za nepremičnine, za katere obstajajo ovire za vrnitev v naravi, v dopisu z dne 7. 1. 2019 zanje zahteval odškodnino.

3. Tožnica, lastnica nekaterih podržavljenih nepremičnin, za katere je upravičenec vložil zahtevo za denacionalizacijo, je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je z odločbo z dne 26. 11. 2019 zavrnil drugostopenjski upravni organ, tožena stranka.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi glede svoje aktivne legitimacije navaja, da je poleg formalnega pogoja za vložitev tožbe (saj je izpodbijano odločbo izdal organ kot državni organ na podlagi 66. člena ZDen), podan tudi materialni pogoj. Tožnica je namreč bila stranka v upravnem postopku. Organ je sicer odločil, da je zaradi ovir, določenih v 27. členu ZDen, upravičenec upravičen do odškodnine v obliki obveznic, ki mu jih zagotovi SDH, d.d., in ne tožnica. Vendar pa dejstvo, da tožnica ne bo vrnila svojih nepremičnin v naravi, po njenem mnenju ne pomeni, da nima pravnega interesa v zadevi, saj gre še vedno za postopek glede denacionalizacije nepremičnin, med katerimi so nepremičnine, ki so tudi v tožničini lasti. Zavezanec bo sicer zgolj izvršil tožničino obveznost. 5. Poleg tega odločitev upravnega organa glede statusa upravičenca vpliva tudi na odločitve upravnega organa v drugih denacionalizacijskih postopkih, v katerih sta stranki postopka upravičenec in tožnica ter v katerih je dejansko stanje glede presoje statusa upravičenca enako. Upravni organ je namreč z delnima odločbama, ki ju je izdal v postopku z opr. št. 301-195/1993, glede položaja oziroma statusa upravičenca odločil povsem enako kot v izpodbijani odločbi, pri čemer njegova odločitev v vseh delnih odločbah temelji na napačni odločitvi, da ne obstaja izključitveni razlog po drugem odstavku 10. člena ZDen. Tudi v naslednjih delnih odločbah bo upravni organ gotovo odločil enako in s tem ponovno upravičencu priznal status upravičenca do denacionalizacije, čeprav je taka odločitev upravnega organa po oceni tožnice zmotna in zato napačna. Tožnica z vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu želi doseči tudi celovito varstvo svojih pravnih interesov, saj želi preprečiti, da bi napačna odločitev upravnega organa postala pravnomočna in izvršljiva. Končno pa aktivna legitimacija tožnice sploh ne more biti sporna tudi zato, ker je tožnici aktivno legitimacijo priznal že upravni organ, ki je tožnici vročal pisanja v upravnem postopku, jo pozival na sodelovanje in ji vročil tudi izpodbijano odločbo, s katero jo je poučil o njeni pravici do pritožbe oziroma nazadnje do upravnega spora. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu. Priglaša tudi stroške postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, hkrati pa še navaja, da je organ pravilno v postopku preveril, da lastnica podržavljenega premoženja B. B. ni bila upravičena do odškodnine za to premoženje od Republike Avstrije. S tem je organ ugotavljal vse okoliščine, pomembne za odločitev po drugem odstavku 10. člena ZDen. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Sodišče je v postopek pritegnilo tudi prizadete stranke prof. A. A., SDH d.d., C., d.o.o., Ljubljana, in Občino Radenci.

8. A. A. je edini izmed njih odgovoril na tožbo, in sicer glede pravnega interesa tožnice navaja, da je z izpodbijano delno odločbo organ odločil, da se upravičencu vrne odvzeto premoženje v obliki odškodnine, zavezanec za plačilo je namreč SDH d.d., ki bi edini imel pravni interes za tožbo, a ta ni vložil niti pritožbe. Tožnica ni zavezanka iz izpodbijane delne odločbe, ni omenjena v izreku odločbe, njen pravni položaj se ne spremeni ne z zavrnilno ne z ugodilno odločbo o denacionalizaciji. Zaradi tega je njeno videnje procesne legitimacije zmotno. Položaj tožnice je v primeru denacionalizacijskega postopka, ko se zahteva odškodnina, ne pa vračilo v naravi, tak, da se ne spremeni ne s pozitivno ne z negativno odločbo druge stopnje. Tožnica ni zavezanec niti ni dolžna kaj storiti, dati ali opustiti iz odločbe o denacionalizaciji, niti ni zavezanec iz odločbe izpolnitveni pomočnik tožnice. V konkretni denacionalizacijski zadevi je upravičenec izbral vračilo v obliki plačila odškodnine, ker vrnitev v naravi ni bila mogoča. S tem je določil zavezanca. S to izbiro v upravnem postopku denacionalizacije je tožnica izgubila pravni interes za udeležbo v postopku in sedaj tudi za tožbo. Izpodbijana odločba z dne 24. 9. 2019 učinkuje namreč zgolj med SDH d.d. in upravičencem. Če potekajo kje še drugi upravni postopki, pa to ni razlog za priznanje pravnega interesa za izpodbijanje odločbe, v izreku katere tožnica ni navedena kot zavezanec. Zgolj če bi bila tožnica v izreku odločbe navedena kot zavezanec, bi imela neposredni pravni interes za vložitev izpodbojne tožbe. Pravni interes mora biti neposreden, kar pomeni, da sprememba pravnega položaja oz. poseg v pravice tožnika izvira neposredno iz same odločbe, tako da je sam naveden v izreku kot zavezanec ali upravičenec iz odločbe. Ker pa v tej zadevi v izpodbijani odločbi tožnica ni navedena v izreku niti se ne spremeni z izpodbijano odločbo kakšna njena pravica ali obveznost, nima neposrednega interesa za pritožbo. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. II U 373/2019, točka 8, ter sklep opr. št. U 1771/2002. Ugovarja tudi pojmu aktivna legitimacija. Ta je vedno stvar stvarne legitimacije, stvar materialnega prava. V točki II tožbe pa tožnica razlaga (sicer nepravilno) procesne predpostavke in temu pravi aktivna legitimacija. Po vsebini gre za procesno legitimacijo na tožeči strani. Tudi v teoriji upravnega spora je dopustna zgolj tožba tožnika, ki uveljavlja kršitev svoje pravice ali pravne koristi (3. točka, prvi odstavek 36. člena ZUS-1). Tožnica ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. V našem ustavnem redu je upravni spor vedno subjektivni spor, ki se vodi zaradi kršene pravice tožnice, tožnica pa sama pove, da ji ni bila kršena kakšna pravica, ampak samo navaja, da je stranka v drugih upravnih postopkih. Vsak upravni postopek ima svoj potek in svoj izid, zaradi tega odloča upravni organ z delnimi odločbami, kjer sploh ni nujno, da bodo vse enake. Tožnica uvaja pojem celovitega varstva interesov, ampak to je pojem teorije objektivnega upravnega spora (npr. v francoskem pravu), ki pa ga slovenski pravni red ni sprejel in ga ne pozna. V zvezi s tem predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, podredno zavrne.

9. V pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2020 tožnica glede svojega pravnega interesa za vložitev upravnega spora še navaja, da je bila stranka v upravnem postopku na prvi stopnji ter da zato ne more biti dvoma, da je imela pravni interes v upravnem postopku. Pravni interes je tožnici priznal tudi upravni organ, ki ji je vročil izpodbojno odločbo in jo v pravnem pouku te odločbe poučil, da ima zoper njo pravico do pritožbe. Ugotovitev, da je tožnica imela pravni interes tako na prvi kot drugi stopnji upravnega postopka, vodi v zaključek, da ji pravnega interesa v tem upravnem sporu ni mogoče odreči. Svoj pravni interes pa utemeljuje tudi na podlagi dejstva, da izpodbijana odločba predstavlja eno izmed več delnih odločb v postopku denacionalizacije, ki poteka pod opr. št. 321-195/1993. Glede na to, da je upravni organ z izpodbijano odločbo (napačno) odločil, da ima stranka z interesom pravico do denacionalizacije premoženja po svoji pravni prednici, je tako odločitev kasneje povzel tudi v ostalih delnih odločbah v postopku, ki se vodi pod opr. št. 321-195/1993 in tudi v denacionalizacijskem postopku, ki se vodi pod opr. št. 301-35/1993. S to odločitvijo je torej upravni organ dejansko tudi neposredno posegel v pravni položaj tožnice, pri čemer je edina možnost tožnice, da prepreči pravnomočnost in izvršljivost take odločitve ter njenega vpliva na nadaljnje odločitve upravnega organa, da zahteva odpravo prav izpodbijane odločbe. Le tako bo tožnica lahko zavarovala svoje pravne interese in koristi ter preprečila učinek napačnih odločitev upravnega organa v njegovem prihodnjem odločanju.

10. Glede na naravo odločitve sodišče ni podrobneje povzemalo razlogov izpodbijane odločbe in tožbenih navedb ter navedb odgovorov na tožbo.

11. Pooblaščenec prizadete stranke A. A. je v vlogi z dne 2. 8. 2022 sodišče obvestil, da je navedeni umrl in z vlogo z dne 7. 9. 2022 predložil še potrdilo o smrti navedenega (C10 - mrliški list z overjenim prevodom, iz katerega je razvidno, da je pooblastitelj umrl 3. 5. 2022). Navedel je še dediče po umrlem, sinove umrlega, in sicer O. O., P. P. in R. R. ki so poleg overjenih prevodov rojstnih listov (priloge C7 - C9) predložili tudi pooblastila za zastopanje po istem odvetniku (priloge C4 - C6). Pooblaščenec je predlagal, da sodišče nadaljuje postopek z dediči po umrlem.

12. Ker je imela navedena umrla prizadeta stranka v postopku pooblaščenca - odvetnika, umrla pa je po začetku postopka (postopek se je začel z vložitvijo tožbe 31. 12. 2019), sodišče postopka skladno s prvim odstavkom 100. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni prekinilo. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (80. člen ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, kolikor ZUS-1 ne določa drugače). Smrt stranke ima za posledico konec njene pravne sposobnosti in s tem konec sposobnosti biti stranka v sodnem postopku. Sodišče ugotavlja, da se sicer postopek vodi glede izdane delne odločbe o denacionalizaciji, v kateri je bil umrli določen kot denacionalizacijski upravičenec v zvezi z določitvijo odškodnine za v izpodbijani odločbi navedene predhodno podržavljene nepremičnine, sodišče pa glede predmeta odločanja ugotavlja, da gre za odločanje o pravici, ki lahko preide na pravne naslednike. Dediči umrlega A. A. so O. O., P. P. in R. R. Vendar pa se skladno s 100. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v zadevi, kadar je stranka umrla, pa je v postopku imela pooblaščenca, postopek ne prekine. Od smrti dalje pooblaščenec namreč zastopa dediče, dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo. Dediči vstopijo na mesto umrle stranke s trenutkom njene smrti po samem zakonu. Tako so navedeni dediči po umrlem A. A. kot dediči umrlega denacionalizacijskega upravičenca po navedeni delni odločbi o denacionalizaciji prizadeta stranka in so postopek po samem zakonu prevzeli v stanju, v katerem je bil v času smrti zapustnika.

**K I. točki izreka**

13. Tožba ni dovoljena.

14. Po presoji sodišča tožnica ob vložitvi tožbe ni izkazala pravnega interesa za njeno vložitev. Med strankama in prizadetimi strankami je sicer nesporno, da je izpodbijano odločbo izdal organ kot državni organ na podlagi 66. člena ZDen in da je bila tožnica udeležena v upravnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Nadalje je nesporno med strankama tudi, da je tožnica lastnica nekaterih nepremičnin, katerih vrnitev je s konkretno zahtevo za denacionalizacijo zahteval upravičenec. Nesporno pa je tudi, da je zaradi ovir, določenih v 27. členu ZDen, upravičenec, ki je zahteval vrnitev podržavljenih nepremičnin, upravičen (namesto vrnitve nepremičnin v naravi) le do odškodnine v obliki obveznic, ki mu jih zagotovi SDH, d.d. (in ne tožnica).

15. Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za to določa zakon. Med njimi je tudi pravni interes za uveljavljano sodno varstvo. Tožnik, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki se kaže v tem, da bi ugoditev tožbi zanj pomenila konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oz. da bi si s tožbo izboljšal svoj pravni položaj. Pravni interes mora torej obstajati tako ob vložitvi tožbe kot tudi ves čas teka upravnega spora. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora in vsebinsko obravnavanje tožbe. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 16. Tožnica je zatrjevala svoj pravni interes za vložitev tožbe, in sicer je navajala, da ima položaj stranke v upravnem sporu že zaradi tega, ker je bila stranka v upravnem postopku. Meni, da je imela pravni interes tako na prvi kot drugi stopnji upravnega postopka, pravni interes ji je namreč priznal tudi upravni organ, ki ji je vročal pisanja v upravnem postopku, jo pozival na sodelovanje in ji vročil tudi izpodbijano odločbo, s katero jo je poučil o njeni pravici do pritožbe oz. nazadnje do upravnega spora.

17. Sodišče ugotavlja, da je navedeno stališče tožnice napačno.2 Nesporno je tožnica nastopala v upravnem postopku kot lastnica nekaterih nepremičnin, katerih vrnitev je zahteval A. A., zaradi navedenega je imela tudi pravni interes za udeležbo v navedenem upravnem postopku. Vendar pa po presoji sodišča le do trenutka, ko se nihče od preostalih strank upravnega postopka ni pritožil v zvezi z odločitvijo organa, da se zahtevane podržavljene nepremičnine (tudi tiste, katerih lastnica je sedaj tožnica), o katerih je bilo odločeno z izpodbijano delno odločbo, ne vrnejo denacionalizacijskem upravičencu v naravi, pač pa se mu vrnejo v obliki odmerjene odškodnine. V tem trenutku je prenehal pravni interes tožnice v zvezi z navedenim upravnim postopkom. Glede na odsotnost pritožbe ostalih strank (zaradi katerih bi se odločitev organa še morebiti spremenila glede zaveze vrniti zahtevane nepremičnine v obliki odškodnine / vrnitve v naravi) izdana izpodbijana odločba v ničemer ne posega v pravice in dolžnosti tožnice, ki ni zavezanka iz izpodbijane delne odločbe, ni dolžna kaj storiti, dati ali opustiti iz izpodbijane delne odločbe o denacionalizaciji, njen pravni položaj se ne bo spremenil ne z zavrnilno ne z ugodilno izpodbijano delno odločbo o denacionalizaciji. Izpodbijana odločba z dne 24. 9. 2019 učinkuje namreč zgolj med upravičencem in SDH, d.d., kot zavezancem za vračilo v obliki svojih obveznic, ki tudi ni spolnitveni pomočnik tožnice. Sodišče ugotavlja, da mora biti pravni interes neposreden, kar pomeni, da sprememba pravnega položaja oz. poseg v pravice tožnice izvira neposredno iz same odločbe, česar v konkretni zadevi ni, zato tožnica nima neposrednega interesa za vložitev upravnega spora v zvezi z izpodbijano odločbo.

18. Tožnica še navaja, da bi rada dosegla celovito varstvo svojih pravnih interesov, saj želi preprečiti, da bi napačna odločitev upravnega organa postala pravnomočna in izvršljiva. Tožnica je namreč v zvezi z navedenim pojasnila, da je organ z delnima odločbama, ki ju je izdal v postopku z opr. št. 301-195/1993, glede položaja oz. statusa upravičenca odločil povsem enako kot v izpodbijani odločbi, pri čemer njegova odločitev v vseh delnih odločbah temelji na napačni odločitvi, da ne obstaja izključitveni razlog po drugem odstavku 10. člena ZDen. Meni, da bo tudi v naslednjih delnih odločbah upravni organ gotovo odločil enako in s tem ponovno upravičencu priznal status upravičenca do denacionalizacije, čeprav je taka odločitev upravnega organa po oceni tožnice zmotna in zato napačna. Sodišče pripominja, da stranka lahko doseže varstvo svojih pravnih interesov, med drugim tudi preprečitev napačne odločitve organa, vendar le, če tak pravni interes v zvezi z izpodbijano odločbo ima. V konkretnih zadevi takšnega neposrednega pravnega interesa v zvezi z izpodbijano delno odločbo nima, kot že zgoraj obrazloženo. Le neposredni pravni interes v zvezi s konkretno izpodbijano odločbo pa mora stranka izkazati za njeno izpodbijanje in tak interes sodišče tudi varuje, ne pa dejanskega interesa strank.

19. Tožnica bo lahko v bodočih postopkih varovala svoje pravne interese, če jih bo izkazala v vsakem posameznem izmed njih. Organ namreč pravilno skladno s prvim odstavkom 66. člena ZDen v odločbi, tudi delni odločbi o denacionalizaciji, odloči o premoženju, ki se vrača, in o upravičencih, ki se jim to premoženje vrača. Tako je ugotovil tudi v konkretni delni odločbi glede tam določenih nepremičnin v zvezi z 12. členom ZDen in 67. členom ZDen, da je v zvezi z njimi denacionalizacijski upravičenec vložnik zahteve za denacionalizacijo, pri čemer je presojal pogoje tudi glede drugega odstavka 10. člena ZDen, da mati vložnika zahteve za denacionalizacijo ni dobila niti ni imela pravice dobiti odškodnine za razlaščeno obravnavano nepremično premoženje od Republike Avstrije. Organ bo glede vsakega premoženja, katerega vrnitev je (še) zahtevana, presojal pogoje po ZDen za vrnitev takega podržavljenega premoženja in ob morebitni ugodilni odločbi v zvezi s tem ob uporabi 66., 67. in 12. člena ZDen tudi ugotavljal denacionalizacijske upravičence v vsaki nadaljnji izdani delni odločbi o denacionalizaciji.

20. Tožnica še navaja, da je tako nepravilno odločitev o denacionalizacijskem upravičencu kasneje organ povzel tudi v ostalih delnih odločbah v postopku, ki se vodi pod opr. št. 321-195/1993 (in tudi v denacionalizacijskem postopku, ki se vodi pod opr. št. 301-35/1993, ki ni postopek, v zvezi s katerim je bila izdana izpodbijana delna odločba). Zato meni, da je njena edina možnost, da prepreči pravnomočnost in izvršljivost take odločitve ter njenega vpliva na nadaljnje odločitve upravnega organa, da zahteva odpravo prav izpodbijane odločbe. Le tako bo po njenem tožnica lahko zavarovala svoje pravne interese in koristi. Sodišče ugotavlja, da tožnica sicer ni izkazala, da bi po izpodbijani odločbi organ izdal še druge odločbe, v katerih bi povzel odločitev o denacionalizacijskem upravičencu (iz priloženega upravnega spisa pod opr. št. 321-195/1993 to namreč ne izhaja, predložitve upravnega spisa opr. št. 301-35/1993 pa tožnica sploh ni predlagala). Tožnica tudi sicer ni specificirala navedenih zatrjevanih delnih odločb niti ni navedla podržavljenega premoženja, v zvezi s katerim naj bi bile izdane navedene delne odločbe. Sodišče pa tožnice v zvezi s tem ni pozivalo na dopolnitev, saj meni, da to sicer ni pravno relevantno za odločitev v konkretni zadevi glede na pojasnilo iz prejšnjih dveh točk obrazložitve. Sodišče ponovno pojasnjuje, da ne gre za vpliv ene delne odločbe na druge, temveč mora organ skladno s 66. členom ZDen poleg o (delnem) premoženju, katerega vračilo je zahtevano, v (delni) odločbi odločiti tudi o upravičencih, ki se jim to premoženje vrača. To je razvidno tudi iz dosedanjega (pravilnega) ravnanja organa. Organ je namreč pred izpodbijano delno odločbo izdal dve ugodilni delni odločbi, ki sta tudi že postali pravnomočni, kot sicer izhaja že iz 7. strani obrazložitve izpodbijane delne odločbe, in čemur nobena od strank ni ugovarjala (navedeni odločbi pa sta sicer razvidni tudi iz upravnega spisa pod opr. št. 321-195/1993), in sicer z dne 10. 3. 2010 (s katero so bile vrnjene v last in posest določene nepremičnine, pri čemer je v 1. točki te delne odločbe kot denacionalizacijski upravičenec naveden A. A.) ter z dne 1. 10. 2018 (s katero sta bili vrnjeni v obliki odškodnine dve nepremičnini, pri čemer je v 1. točki te delne odločbe kot denacionalizacijski upravičenec naveden A. A.). Kot že navedeno, izpodbijana delna odločba ne vpliva na pravni položaj tožnice in ne bo vplivala na morebitne nadaljnje izdane delne odločbe v upravnem postopku, saj je bila izdana v zvezi s posebej opredeljenim premoženjem. V vsakem od nadaljnjih odločb pa bo namreč moral organ pojasniti, kdo in zakaj (če sploh) je v zvezi z določenim zahtevanim premoženjem denacionalizacijski upravičenec do njihove vrnitve oz. do odškodnine, če vrnitev ni mogoča. Če bo tožnica v zvezi z navedenim premoženjem izkazala pravni interes, bo lahko v postopku sodelovala, uveljavljala svoje ugovore, tudi v zvezi z določitvijo denacionalizacijskega upravičenca v zvezi z vrnitvijo določenega premoženja, vlagala pritožbe in ob izkazanem interesu tudi morebitne upravne spore. Navedeno pa ne vpliva na njen položaj (neobstoj pravnega interesa) v zvezi s konkretnim upravnim sporom.

21. Na pomanjkanje pravnega interesa tožnice za vložitev tožbe je opozorila že prizadeta stranka - vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v odgovoru na tožbo, tožnica pa je nanjo odgovorila s prvo pripravljalno vlogo, vendar pa po presoji sodišča ni izkazala, da bi imela pravni interes za takšno tožbo. Tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu namreč ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja. Po presoji sodišča je namreč pravni interes tožnice za odločitev v zvezi z izpodbijanim aktom prenehal v trenutku, ko se nihče od preostalih strank upravnega postopka ni pritožil v zvezi z odločitvijo, da se zahtevane nepremičnine, o katerih je bilo odločeno z delno odločbo, ne vrnejo v naravi, pač pa se vrnejo v obliki odmerjene odškodnine. S tem tožnica nima pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani upravni akt očitno ne posega v njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Zato je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

22. Ob ugotovitvi, da pravni interes tožnice ne obstaja, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

23. Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer na seji, torej brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbah ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja procesnih predpostavk sprejelo procesno odločitev.

**K II. točki izreka**

24. Glede priglašenih stroškov strank je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 V upravnem sporu je upravičenec na pooblastilo svojemu pooblaščencu napisal kot svoj priimek A. A. (brez šumnikov), zato je v nadaljevanju postopka sodišče pri navedeni prizadeti stranki tudi uporabilo takšen priimek, nedvomno pa gre za denacionalizacijskega upravičenca iz izpodbijane delne odločbe (A. A.), kar med strankami ni sporno, poleg tega pa je na mrliškem listu upravičenca (C10) naveden isti rojstni datum in naslov, kot v izpodbijani delni odločbi. 2 Da je takšno stališče sodišča pravilno, izhaja tudi iz komentarja 36. člena ZUS-1 A. Kmecla, str. 245, 14. točka (Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019).