Jedro

Tožencu je bila pravica do doplačila oskrbnih stroškov priznana z dokončno in pravnomočno odločbo. Iz odločbe Centra za socialno delo izhaja, da je toženec dovolil zemljiškoknjižno zavarovanje izplačanih zneskov pomoči na svojo nepremičnino. Zakaj se vknjižba ni "sprovedla" ni bistveno, zaradi te opustitve pa nosi posledice tožeča stranka sama.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 31.392,22 EUR z zamudnimi obrestmi in stroški postopka in sicer iz naslova plačanih stroškov oskrbnine. Ugotovilo je, da je bila toženi stranki z dokončno in pravnomočno odločbo Centra za socialno delo z dne 28. 2. 1995 priznana pravica do doplačila oskrbnih stroškov v Domu upokojencev od 9. 11. 1994 dalje in sicer v višini razlike od njegovih dohodkov do polne oskrbnine. Z isto odločbo je bilo odločeno tudi, da razliko poravna tožeča stranka. Center za socialno delo je z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 24. 1. 2000 odločil, da tožencu ta pravica preneha s 1. 2. 2000. Toženec je torej pridobil pravico do javne dajatve z 9. 11. 1994 in jo izgubil s 1. 2. 2000 na podlagi pravnomočnega posamičnega upravnega akta. Pravno irelevantne so navedbe tožeče stranke, da toženec ni podpisal izjave o vpisu prepovedi odsvojitve in obremenitve na svoji nepremičnini, zaradi česar ni bila mogoča vknjižba te pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo. To bi bil lahko razlog za prenehanje pravice tudi pred 1. 2. 2000, pravico do vpisa pa bi lahko tožeča stranka uveljavljala s tožbo za vpis v zemljiško knjigo. Ne more pa zaradi opustitve svojih ravnanj zahtevati vrnitve sredstev, izplačanih na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, storjene na drugi stopnji. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Tožeča stranka je v pritožbi navajala predpise, ki so veljali v času odločanja o pravici in oporekala uporabi določbe 100.a člena ZSV, ki so pričele veljati šele 16. 6. 1999. Pritožbeno sodišče na ta del pritožbenih trditev ni odgovorilo in se o njih ni izjasnilo. Sodišče je napačno uporabilo določbe drugega odstavka 40. člena ZSV. Tožeča stranka to določbo razume tako, da ima izplačevalec javno pravnih dajatev pravico terjati nazaj nekaj, kar je upravičenec pridobil z lažnim prikazovanjem podatkov oziroma ni sporočil sprememb. Toženec je pridobil pravico do plačila domske oskrbe zato, ker se je zavezal podpisati vknjižbeno dovoljenje, čemur pa se je pričel izmikati in konec leta 1999 kategorično odklonil podpis dovoljenja.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. (Relativna) bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena je podana samo, če je neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe pravdnega postopka vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Po presoji sodišča druge stopnje je bilo za odločitev bistveno, da za tožbeni zahtevek ni bilo podlage ne v pravnomočni odločbi o odpravi predhodno dodeljene pravice, ne v določbah 210. člena ZOR. Zato dejstvo, da se sodišče druge stopnje ni izrecno opredelilo do pritožbenih navedb o začetku veljavnosti sprememb in dopolnitev ZSV, za izpodbijano odločitev ni bilo odločilnega pomena.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Tožencu je bila pravica do doplačila oskrbnih stroškov priznana z dokončno in pravnomočno odločbo Centra za socialno delo Ž. z dne 28. 2. 1995. V tem času je pogoje za priznanje te pravice urejal poleg ZSV tudi še Samoupravni sporazum o uresničevanju socialnovarstvenih pravic (Uradni list SRS, št. 27/89), ki je v 86. členu določal dodatno obveznost upravičenca, ki je lastnik nepremičnine, da dovoli zemljiškoknjižno zavarovanje izplačanih zneskov pomoči na svojo nepremičnino. Kot izhaja iz odločbe CSD (priloga A9), je tožena stranka tako dovoljenje dala. Zakaj se vknjižba potem ni "sprovedla" (drugi odstavek obrazložitve navede odločbe) ni bistveno, prav pa ima sodišče prve stopnje, da zaradi te opustitve nosi posledice tožeča stranka sama. Iz odločbe CSD Ž. z dne 24. 1. 2000 pa izhaja, da je tožeča stranka (šele) 11. 11. 1999 pripravila vknjižna dovoljenja in sicer na podlagi sprememb in dopolnitev ZSV, ki so - kot pravilno ugotavlja sama - pričele veljati 16. 6. 1999. Pri tem je (ponovno) zahtevala od toženca soglasje za vknjižbo na njegovo premoženje, ki pa ga (tokrat) ni dal. 11. Tožeča stranka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava s tem, da bi moralo sodišče za odločitev uporabiti določbo drugega odstavka 40. člena ZSV. Vendar to utemeljuje z navajanjem drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje. Sodišče ni ugotovilo, da bi toženec v letu 1994 pridobil pravico s prikazovanjem lažnih podatkov. V dejanskih ugotovitvah sodišča tudi ni podlage za zatrjevanje tožeče stranke, da se je toženec podpisu dovoljenja začel izmikati in ga konec leta 1999 kategorično odklonil. Nasprotno. Iz pravnomočne odločbe z dne 28. 2. 1995 izrecno izhaja, da je tako dovoljenje dal, saj sicer pogojev za priznanje pravice tudi po tedanjih predpisih ne bi izpolnjeval. Na strani CSD in tožeče stranke je bilo, ali je dovoljenje oziroma soglasje tako, da se vpis lahko izvede in da se tudi izvede. Do 1. 2. 2000 je zato obstajala zakonita podlaga do doplačila oskrbnih stroškov za toženca, do spremembe - pravnomočne odločbe o prenehanju pravice - pa ni prišlo iz razlogov na strani toženca, ki bi jih moral on sporočati tožeči stranki. Tožeča stranka je bila tista, ki je od njega zahtevala podpis vknjižnega dovoljenja, za katerega je dal soglasje že v letu 1994 oziroma 1995. 12. Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.