Jedro

Glede na trditve tožnika, da mu je tožena stranka odvzela vsa pooblastila za vodenje projektov zaradi zamere županu, ker je tožnik zahteval pisna navodila v zvezi s spremembami projektov, ter da je od takrat tožena stranka tožnika tudi osamila v drugo pisarno ter mu ni dodelila nobenega dela, kar je potrdil tudi župan, kaže na to, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugih razlogov, ne iz poslovnih razlogov. Glede na dokazno breme bi morala tožena stranka zatrjevati in dokazati, da tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi osebnih okoliščin. Ker tega ni storila, je potrebno na podlagi četrtega odstavka 81. člena ZDR, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu ZDR neveljavna, ugotoviti nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.035,53 EUR, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

III. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo in revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 1. 6. 2012 nezakonita ter da se sklep tožene stranke z dne 1. 6. 2012 in Sklep Vlade Republike Slovenije - Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 25. 7. 2012 razveljavita; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 2. 9. 2012, temveč še vedno traja ter je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 2. 9. 2012 dalje obračunati mesečno plačo v bruto znesku 1.290,73 EUR, od bruto zneskov obračunati in izplačati davke in prispevke iz delovnega razmerja ter tožniku izplačati neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter ga prijaviti v vsa zavarovanja in mu priznati delovno dobo, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 821,00 EUR, v 15 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi pritožbo tožene stranke zavrnilo in s sodbo opr. št. Pdp 865/2013 z dne 24. 3. 2014 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje iz drugih razlogov (da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi). Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovno sodišče Republike Slovenije je reviziji ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 132/2014 z dne 8. 12. 2014 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče je napotilo sodišče druge stopnje, da v ponovljenem postopku odpravi nasprotje glede odločilnih dejstev v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedlo je, da za tožnika kot javnega uslužbenca velja določba prvega odstavka 156. člena ZJU in ne določbe Zakona o delovnih razmerjih, zato bi sodišče druge stopnje moralo upoštevati, da rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi teče od spremembe Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Vrhovno sodišče RS je še zapisalo, da v kolikor bo sodišče druge stopnje ugotovilo, da je odpoved pravočasna, se bo moralo pri odločanju o pritožbi opredeliti tudi do drugih dejstev, ki so odločilna v sodbi sodišča prve stopnje in iz katerih smiselno izhaja, da je bil poslovni razlog le navidezen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožena stranka s tožnikom dne 30. 3. 2012 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec ... v oddelku ..., za nedoločen čas. Predhodno je imel tožnik s toženo stranko sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas in sicer za obdobje, od 28. 9. 2009 do 27. 9. 2010, ter za obdobje, od 28. 9. 2010 do 27. 9. 2012. Tožena stranka je tožniku nato ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 3. 2012, na podlagi odločbe Inšpektorata za delo RS z dne 22. 2. 2012, s katero je inšpektor toženi stranki naložil sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Dne 1. 6. 2012 pa je začel pri toženi stranki veljati nov Akt o sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto strokovni sodelavec ..., zato je tožena stranka tožniku dne 1. 6. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med strankama v postopku je bilo sporno predvsem, ali je tožena stranka tožniku dejansko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi sprejema novega Akta o sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 6. 2012 in posledično ukinitve delovnega mesta tožnika, ali pa je tožena stranka s fiktivnim ustvarjanjem okoliščin, ki naj bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ta institut zlorabila.

6. V skladu s prvim odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), razen če ta zakon ne ureja drugače (tretji odstavek 154. člena ZJU). V 156. členu ZJU je določeno, da se glede razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne uporabljajo določbe ZDR, temveč določbe ZJU. V drugem odstavku 156. člena ZJU je določeno, da javnemu uslužbencu lahko preneha delovno razmerje ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog iz organizacijskih, strukturnih, javno finančnih ali podobnih razlogov. Podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oziroma premestitve iz poslovnega razloga je sprememba akta oziroma aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pri reorganizaciji mora biti priložena obrazložitev, ki vsebuje cilj reorganizacije, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Z obrazloženo reorganizacijo mora predstojnik seznaniti reprezentativne sindikate v organu, ki dajo k analizi delovnih opravil in delovnih postopkov mnenje.

7. Tožena stranka je sprejela kadrovski načrt za leto 2012, v katerem je določila, da se zaradi zmanjšanega obsega proračunskih sredstev za investicije in posledičnega zmanjšanja obsega del in nalog ter zniževanja sredstev za plače in drugih prejemkov v novem aktu ukine delovno mesto „Strokovni sodelavec ...“. Navedeno delovno mesto se je ukinilo zaradi znižanja obsega financiranja občin s strani države, manjšega obsega proračunskih sredstev za investicije in posledično zmanjšanega obsega del in nalog tega delovnega mesta.

8. Tožnik je ves čas postopka trdil, da se obseg del in nalog, ki jih je opravljal pri toženi stranki, ni zmanjšal in da je bil ves čas od sklenitve delovnega razmerja za določen čas do odpovedi dne 1. 6. 2012 obseg del enak in mu je tožena stranka odvzela projekte ter vsa pooblastila dne 26. 10. 2011, ko je župan tožniku jasno povedal, da mora sam dati odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu bo sicer pogodbo odpovedala tožena stranka. Tožnik je izpovedal, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predvsem v tem, ker se je zameril županu s tem, ko je toženi stranki poslal dopis, s katerim je prosil nadrejene, da bi vsako dodatno delo, ki bi podražilo projekte, le-ti pisno potrdili. V časopisu A. je bil namreč objavljen članek, da je bil tožnik odgovoren za bistveno podražitev gradbenih del na B. ulici in v posledici navedenega je tožnik zahteval od nadrejenih delavcev predhodna pisna navodila v primeru dodatnih del, ki bi jih bilo potrebno opraviti in bi podražila projekt. 9. Pritožbeno sodišče je verjelo prepričljivi izpovedi tožnika, da je bila posledica njegovega dopisa, da mu je župan odvzel vsa pooblastila in zahteval, da preda projekte drugim sodelavcem. Da je tožniku odvzel vsa pooblastila in ga preselil v drugo pisarno, ter da tožnik od 26. 10. 2011 ni več opravljal del in nalog, za katere je sklenil pogodbo o zaposlitvi, je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke župan C.C.. Zakoniti zastopnik je potrdil izpoved tožnika, da so bile naloge tožnika (projekti, ki jih je tožnik navedel v tožbi) dejansko predodeljene drugim zaposlenim dne 26. 10. 2011 oziroma 10. 11. 2011, saj je župan tožniku postavil 14-dnevni rok za predajo objektov. Župan je tudi potrdil, da se v spornem času ni zmanjšalo število projektov in da so vse projekte, ki jih je tožnik izvajal, prenesli na ostale zaposlene.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožniku ni zakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na trditve tožnika, da mu je tožena stranka odvzela vsa pooblastila za vodenje projektov že dne 26. 10. 2011 zaradi zamere županu, ker je tožnik zahteval pisna navodila v zvezi s spremembami projektov, ter da je od takrat tožena stranka tožnika tudi osamila v drugo pisarno ter mu ni dodelila nobenega dela, kar je potrdil tudi župan, kaže na to, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugih razlogov, ne iz poslovnih razlogov. Tožnik je ves čas postopka tudi trdil, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je uspel pri inšpekciji dela in je morala tožena stranka z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter se je tudi s tem zameril županu, zamera pa se je stopnjevala še s tem, da je tožnik zahteval pisna navodila v primeru sprememb projektov.

11. V tem primeru pa gre za osebno okoliščino in je bila tožena stranka glede na dokazno breme iz šestega odstavka 6. člena ZDR dolžna dokazati, da ta okoliščina ni bila razlog za izbiro delavca, ki mu preneha delovno razmerje iz poslovnega razloga. Tožena stranka na tožnikove trditve ni odgovorila, niti potem, ko je na prvem naroku za glavno obravnavo to vprašanje ponovno izrecno izpostavil. Tudi nobena od zaslišanih prič v zvezi s tem ni izpovedala nič konkretnega. Nasprotno je zakoniti zastopnik zaslišan kot stranka potrdil, da je dne 26. 10. 2011 sklical sestanek, kjer so bili navzoči D.D., E.E., F.F. in da je na tem sestanku povedal, da ne dovoli, da zaposleni zahtevajo pisna navodila ter da mora tožnik vse projekte predati sodelavcem. Potrdil je tudi, da je s tožnikom sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas izključno zato, ker ni želel plačevati nadaljnjih glob, ki mu jih je naložila v plačilo inšpektorica za delo. Prav tako je potrdil, da je tožnika preselil v drugo pisarno zato, ker so bili ostali sodelavci zelo obremenjeni z delom in je bilo neprimerno, da bi tožnik, ki dela ni opravljal, sedel skupaj s sodelavci, ki so bili polno obremenjeni. Glede na dokazno breme bi morala tožena stranka zatrjevati in dokazati, da tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi osebnih okoliščin, zato je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 81. člena ZDR, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu ZDR neveljavna, ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2012. 12. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka. Potrebni stroški tožnika znašajo: nagrada s pritožbo 427,20 EUR (tar. št. 3210), nagrada za narok 320,40 EUR (tar. št. 3212), plačilo poštnih storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002) in prevozni stroški 81,40 EUR (tar. št. 6003). Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške postopka 848,80 EUR, skupaj z 20 % DDV in znašajo 1.035,53 EUR.

14. Tožena stranka je sicer uspela z revizijo, vendar glede na to, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) krije svoje stroške postopka sama.