Jedro

Tožena stranka je pri oblikovanju predloga članov za imenovanje v Svet Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS odločala na podlagi pooblastila iz 10. člena ZLPLS, pri čemer iz zakona ne izhaja, da pri tem ne bi bila avtonomna (da je kršila pravico tožeče stranke, da pri oblikovanju predloga sodeluje), kar posledično pomeni, da ni odločala o nikakršni pravici ali pravni koristi tožeče stranke, ki bi bila določena v materialno pravnem predpisu. Nenazadnje pa predlog tudi ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu po določbah ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je s sklepom 2 na 37. seji predlagala v imenovanje Državnemu zboru RS za člane Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS, v skladu z določbami Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije 3 kandidate ter nato na 37. seji ta isti predlog potrdila.

Tožeča stranka v tožbi navaja nepravilnosti pri izdelavi predloga za imenovanje Državnemu zboru RS za člane v Svetu Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS, ker meni, da so v neskladju z določbami Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije in predlaga, da sodišče sprejme odločitev o odpravi predloga.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlagala zavrženje tožbe v skladu s 3., 4., 5. ali 6. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Podrejeno pa predlaga zavrnitev tožbe, ker je Svet Fundacije za financiranje športnih organizacij popolno avtonomen pri izdelavi predloga.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjega razloga: Po določbi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Razlog za zavrženje tožbe je pomanjkanje pravnega interesa oziroma pomanjkanje procesne legitimacije tožnika. V obravnavani zadevi tožnik ni oseba iz 17. člena ZUS-1, v postopku oblikovanja predloga, ki ga izpodbija, ni bil aktivna stranka, niti stranski udeleženec, sporni predlog pa tudi ni sklep iz drugega odstavka 17. člena ZUS-1. Nesporno pa tudi ne gre za stranko iz ostalih odstavkov 17. člena ZUS-1. Določba 10. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, uveljavljena v času sprejetja spornega predloga (16. 8. 2011; 30. 9. 2011), določa, da ima Svet Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji 15 članov in sicer: Točka 1: Državni zbor Republike Slovenije imenuje in razrešuje 14 članov, od tega: - 7. članov na predlog Olimpijskega komiteja Slovenija – Združenja športnih zvez; - 1 člana na predlog Univerze v Ljubljani – Fakultete za šport; - 1 člana na predlog Zavoda za šport RS Planica; - 2 člana na predlog skupnosti ali združenj občin Slovenije; - 3 člane na predlog Strokovnega Sveta Vlade RS za šport. Točka 2: Vlada Republike Slovenije na predlog Ministrstva, pristojnega za šport, imenuje in razrešuje enega člana. Glede na citirano določbo tožnik z navedbo nezakonitosti in tožbenim predlogom s katerim izpodbija predlog strokovnega sveta Vlade Republike Slovenije za šport ne varuje lastnega pravnega položaja. Pravnega varstva sodišča ne potrebuje, ker ne uveljavlja lastne prizadetosti. Tožena stranka je pri oblikovanju predloga članov za imenovanje v Svet Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS odločala na podlagi pooblastila iz 10. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, pri čemer iz zakona ne izhaja, da pri tem ne bi bila avtonomna (da je kršila pravico tožeče stranke, da pri oblikovanju predloga sodeluje), kar posledično pomeni, da ni odločalo o nikakršnih pravici ali pravni koristi tožeče stranke, ki bi bila določena v materialno pravnem predpisu. Nenazadnje pa predlog tudi ni upravni akt po določbah ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče odločilo v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 po katerem tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.