Jedro

Če se kazenski postopek vodi v Republiki Sloveniji, za delovanje tujega tajnega delavca ni potrebna pisna odredba v skladu s 58. in 59. členom ZSKZDČEU, ker ne gre za posebno obliko pravne pomoči, njegovo delovanje v skladu s pravnim redom Republike Slovenije pa je zagotovljeno z odredbo, ki jo izda državno tožilstvo oziroma preiskovalni sodnik.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 12.11.2009 zoper obdolžene F.O., R.S., N.Z., D.C., N.Z. in S.J. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolžene R.S., N.Z. in S.J. pa tudi iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, podaljšal pripor po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 18.12.2009 pritožbe obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so zahteve za varstvo zakonitosti vložili: a) zagovornica obdolženega F.O. dne 29.12.2009 zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb, zaradi kršitve 58. in 59. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU) in zaradi kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni in obdolženemu pripor odpravi oziroma, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. V zahtevi navaja, da obtožnica ne vsebuje vseh sestavin, ki bi jih v skladu z 269. členom ZKP morala, zato nepravnomočna obtožnica, sestavljena v nasprotju z določili ZKP, ne more biti podlaga za obstoj utemeljenega suma. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, ker izpodbijani sklep ne vsebuje konkretne obrazložitve utemeljenega suma, pač pa le našteva izvedene dokaze ne glede na izid preiskave. Pritožbeno sodišče bi moralo upoštevati določilo 18. člena ZKP in presojati zakonitost izvajanja prikritih ukrepov in dokazov, ki so rezultat izvajanja prikritih ukrepov. S tem v zvezi navaja, da v spisu ni odredb v smislu 58. in 59. člena ZSKZDČEU ter da so delovanje tujih tajnih delavcev odredili policisti sami, brez odredbe pristojnega državnega tožilca. Zato ukrepa tajnega delovanja in navideznega odkupa nista bila odrejena pravilno in zakonito. In bi bilo potrebno vse dokaze, pridobljene na podlagi izvajanja teh prikritih ukrepov izločiti iz spisa, ne pa, da se na njihovi podlagi potrjuje obstoj utemeljenega suma. Takšno ravnanje sodišča predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Policisti so z izvajanjem prikritega ukrepa navideznega odkupa vzpodbudili kriminalno dejavnost, ker bankovci pri nobeni od prodaj niso bili označeni, policisti pa so v naprej določali količine odkupljenih mamil, kar predstavlja kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vsi prikriti preiskovalni ukrepi zoper obdolžence so bili odrejeni preuranjeno, v času, ko še niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da izvršujejo kazniva dejanja, zato da so vsi na njihovi podlagi pridobljeni dokazi nezakoniti, izpodbijani pravnomočni sklep, ki na njihovi podlagi utemeljuje obstoj utemeljenega suma, pa obremenjen s kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; b) zagovornik obdolženega R.S. dne 31.12.2009 zaradi bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeni pravnomočni sklep odpravi oziroma, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom. V zahtevi navaja, da pri obdolžencu ni podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje ter da je pri njem podana ena sama „obteževalna okoliščina“, to je, da mu je obdolženi F.O. dan po domnevni prodaji droge posodil denar, da ne obstaja povezava med to denarno transakcijo in storitvijo kaznivega dejanja, da sodišče ne verjame zagovoru obdolženca, da si je ta denar sposodil za plačilo poroke ter da se sodišče ni „izreklo o pričevanju policijskega koordinatorja“; c) zagovorniki obdolženega N.Z. dne 8.1.2010 zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper osumljenca odpravi. V zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje konkretizacije utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. S tem v zvezi obširno ponavljajo navedbe pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju ter navajajo, da vsebina poročil o tajnem delovanju in tajnem opazovanju, vsebina prometa klicnih številk, bančnega prometa, nadzorovanih telefonskih komunikacij, rezultat opravljene hišne preiskave, zapisniki o zasegu predmetov ter izpovedbe tajnih delavcev policije, ne vsebujejo ničesar, kar bi lahko utemeljevalo sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Navajajo še, da se sodišče druge stopnje z vsebino izvedenih dokazov ni ne seznanilo, ne ukvarjalo, zato izpodbijani pravnomočni sklep temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma zgolj na preprostem formalizmu, da so bili v zahtevi za preiskavo predlagani dokazi izvedeni. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo dokazov pridobljenih s tajnim opazovanjem, tajnim prisluškovanjem in tajnim delovanjem ter da je bilo delovanje tajnih delavcev iz tujine nezakonito, ker je bilo izvajano brez ustrezne odredbe pristojnega tožilca oziroma v nasprotju z njo, kar predstavlja kršitev 155.a člena ZKP v povezavi z 58. in 59. členom ZSKZDČEU. Izpodbijani pravnomočni sklep priporni razlog ponovitvene nevarnosti utemeljuje le s težo kaznivega dejanja in načinom izvršitve le-tega, subjektivna komponenta pa da ni podana. Pritožbeno sodišče se ni prepričalo, ali je obdolženec begosumen, saj je sodišče kot nepomembno štelo okoliščino, da ima obdolženec v Sloveniji družino ter da okoliščina, da obdolženec ni državljan Evropske unije ne more utemeljevati podaljšanja pripora. Pritožbeno sodišče ni povedalo, zakaj je odreditev pripora zoper obdolženega Z. neogibno potrebna; d) zagovornica obdolženega D.C. dne 24.12.2009 zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi. V zahtevi navaja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni moč najti okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj realne nevarnosti, da bo obdolženec ponavljal kazniva dejanja oziroma, da se v njem navedene okoliščine ne nanašajo na „konkretno kaznivo dejanje in konkretnega pritožnika“ ter da sodišče v izpodbijanjem sklepu ni ugotovilo ali nevarnost ponavljanja obdolžencu očitanih dejanj pomeni ogrožanje varnosti ljudi. Iz posnetkov telefonskih pogovorov ne izhaja drugega kot vsakodnevno prijateljsko druženje obdolženca z ostalimi soobdolženci, za utemeljen sum pa so potrebne bolj konkretne okoliščine. Obdolženec je na zaslišanju povedal, da ni vedel kaj počne njegov prijatelj L., s katerim je bil le slučajno skupaj ter da je sodišče dokaze obrazložilo „nestrokovno“.

e) zagovornik obdolženega N.Z. dne 29.12.2009 zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi. V zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev drugega odstavka 272. člena ZKP, ob tem pa navede le, da „ni ne dejstva in ne dokaza, ki bi govoril za to, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in tako tudi ni utemeljenega suma“ ter da je obdolženec le opravljal svoj poklic poklicnega taksista.

f) zagovornica obdolženega S.J. dne 30.12.2009 brez navedbe razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom. V zahtevi navaja, da pri obdolžencu ni podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje, ker zoper njega ne obstoji noben drug dokaz kot le poročilo o tajnem delovanju in opazovanju ter opravljen navidezni odkup, pri katerem obdolženi ni sodeloval; da nihče od tajnih delavcev ni zaznal neposrednega kontakta med J. in Z., da je iz fotografije v kazenskem spisu razvidno le, da obdolženec sedi v gostilni ter da telefonski pogovori med obdolženim in Z. ne nakazujejo, da sta se pogovarjala o nakupu prepovedanih drog. Obdolženec stalno živi pri ženi, ki je samostojna podjetnica in pri kateri se lahko zaposli, da skrbi za ženina otroka, da si je v naši državi urejal stalno bivanje in da mu izvrševanje kaznivih dejanj ne predstavlja načina življenja, zato pri njem ni podana ponovitvena nevarnost in da pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi ter bi sodišče obdolžencu lahko odredilo hišni pripor.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahteve, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 26.1.2010, predlaga zavrnitev zahtev. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bil obdolženci seznanjeni dne 27.1.2010, njihovi zagovorniki pa dne 26.1.2010. 4. Na predlog Vrhovnega državnega tožilca so odgovorili zagovorniki vseh obdolžencev. Iz njihovih izjav izhaja nestrinjanje s predlogom vrhovnega državnega tožilca in vztrajanje pri navedbah v zahtevah za varstvo zakonitosti. Zagovornik obdolženega R.S. in zagovorniki obdolženega N.Z. pa še navajajo, da se iz neargumentiranega in nejasnega odgovora vrhovnega državnega tožilca ne da razbrati, kakšno je njegovo mnenje, zato se o njem težko izjavijo.

B-1.

5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; - da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 podalo podrobno razlago, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu ter navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu odločbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva; - da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že več svojih odločbah (sodbe I Ips 221/2003 z dne 21.8.2003, I Ips 256/2003 z dne 28.8.2003, I Ips 345/2003 z dne 4.12.2003 ter številne druge) presodilo, da v primeru zatrjevanja, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, lahko Vrhovno sodišče poseže v pravnomočno odločbo o priporu le izjemoma: če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma kot enega od pogojev za pripor omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora; - da je Vrhovno sodišče Republike obdolženim F.O., R.S., N.Z., D.C. in N.Z. podaljšalo pripor za tri mesece s sklepom II Kr 7/2009 z dne 10.8.2009, obdolženemu S.J. pa s sklepom II Kr 16/2009 z dne 23.9.2009, do 12.11.2009. B-2.

6. Glede na vsebino vloženih zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki v zahtevah v pretežnem delu izpodbijajo dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora obdolžencem po vloženi obtožnici. Zato utemeljenosti teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 424. člena ZKP). Omejilo se je zgolj na preizkus kršitev zakona, na katere se zagovorniki določno sklicujejo in ki jih v zahtevah obrazložijo tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče strnilo v uveljavljanje naslednjih sklopov kršitev: a) bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve prvega odstavka 201. člena ZKP, ker izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje konkretne obrazložitve utemeljenosti suma za posameznega obdolženca oziroma ker da utemeljen sum pri obdolžencih ni podan; b) bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani pravnomočni sklep temelji na nedovoljenih dokazih; c) neobstoj pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP oziroma, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni najti okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj navedenih pripornih razlogov, s čimer zahteve nakazujejo na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; d) kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede neogibne potrebnosti odreditve pripora.

K točki a)

7. Neutemeljene so navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti, da izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje konkretne obrazložitve utemeljenega suma, da so obdolženci storili očitana kazniva dejanja oziroma, da utemeljen sum pri posameznih obdolžencih ni podan. Sodišče prve stopnje je določno navedlo okoliščine in dokaze na katerih temelji utemeljen sum (četrti odstavek na 5. strani sklepa) ter jih v nadaljevanju razlogov konkretiziralo z natančno navedbo zbranih dokazov, ki se nanašajo na posamezne obdolžence. Njihova razumna presoja kaže, da je tudi po izvedeni preiskavi podano zadosti dokazov za utemeljen sum, da so obdolženci storili očitana kazniva dejanja. Zato je takšnemu stališču utemeljeno pritrdilo tudi sodišče druge stopnje in obrazloženo zavrnilo nasprotne pritožbene trditve zagovornice F.O. (deveti odstavek na tretji strani in prvi odstavek na 4. strani sklepa), zagovornika R.S. (tretji odstavek na 5. strani sklepa), zagovornikov N.Z. (drugi odstavek na 7. strani in prvi odstavek na 8. strani sklepa), zagovornice D.C. (drugi odstavek na 8. strani sklepa), zagovornika N.Z. (drugi odstavek na 9. strani sklepa) ter zagovornice S.J. (tretji odstavek na 9. strani sklepa). Kolikor zagovorniki obdolžencev takšnih zaključkov sodišča v izpodbijanem sklepu ne sprejemajo, v zahtevah za varstvo zakonitosti ponavljajo pritožbene navedbe ter ponujajo lastno oceno dokazov, s tem pa uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega F.O., da vložena obtožnica ne vsebuje vseh sestavin po 269. členu ZKP (česar zagovornica v zahtevi sicer ne konkretizira) in da ne more biti podlaga utemeljenemu sumu, da je obdolženi storil očitana kazniva dejanja. Kot je na enake pritožbene navedbe pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče (prvi odstavek na 4. strani sklepa), bo o utemeljenosti teh navedb moral zavzeti stališče pristojni senat sodišča prve stopnje, ki bo odločal o ugovoru zoper vloženo obtožnico.

K točki b)

9. Navedbam zagovornice obdolženega F.O. in zagovornikov obdolženega N.Z., da je bilo delovanje tajnih delavcev iz tujine nezakonito, ker je bilo izvajano brez ustrezne odredbe pristojnega državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika (kršitev 155.a člena ZKP ter kršitev 58. in 59. člena ZSKZDČEU) ter da so dokazi, pridobljeni z njunim delovanjem, na katere se opira napadeni sklep, nezakoniti (kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

10. Določba prvega odstavka 58. člena ZSKZDČEU določa, da delovanje tajnega delavca države članice v Republiki Sloveniji s pisno odredbo dovoli državni tožilec ali preiskovalni sodnik, pristojen za območje, na katerem naj bi se tajno delovanje predvidoma začelo izvajati, oziroma državni tožilec skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala pod pogoji in v trajanju, kot je določeno z zakonom, ki ureja kazenski postopek. Pisna odredba se izda na podlagi prošnje pristojnega pravosodnega organa države članice, ki je tajno delovanje odobril v predkazenskem ali kazenskem postopku v tej državi.

11. Navedena zakonska določba je umeščena v 8. poglavje ZSKZDČEU, ki ureja posebne oblike pravne pomoči. Iz te določbe izhaja, da se uporablja v primerih, ko v drugi državi članici (ne v Republiki Sloveniji) poteka predkazenski ali kazenski postopek, delovanje tajnega delavca države članice pa je potrebno na območju Republike Slovenije. V takšnem primeru je namen pisne odredbe državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika, ki se izda na podlagi prošnje pristojnega pravosodnega organa države članice, ki tajno delovanje odobri v predkazenskem ali kazenskem postopku v tej državi, zagotoviti, da bo delovanje tujega tajnega delavca potekalo skladno s pravnim redom Republike Slovenije. Kolikor se kazenski postopek vodi v Republiki Sloveniji, pisna odredba v skladu s 58. in 59. členom ZSKZDČEU, s katero bi se dovolilo delovanje tujega tajnega delavca v Republiki Sloveniji, ni potrebna, ker ne gre za posebno obliko pravne pomoči, delovanje tajnega delavca v skladu s pravnim redom Republike Slovenije pa je zagotovljeno z odredbo, ki jo izda državno tožilstvo oziroma preiskovalni sodnik, s katero dovoli izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa ter določi pogoje in trajanje njegovega izvajanja.

12. Iz podatkov spisa izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Celju zoper F.O. dne 30.9.2008 (listovna številka 63 spisa) ter zoper N.Z. dne 24.2.2009 (listovna številka 128 spisa) izdalo pisni odredbi za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja, tajnega delovanja z uporabo ponarejenih listin ter identifikacijskih oznak za pet tajnih delavcev in navideznega odkupa prepovedanih drog, ki ga bo lahko izvajalo pet tajnih delavcev. Tema odredbama je sledilo izdajanje nadaljnjih odredb, s katerimi so se ukrepi podaljševali oziroma na novo odrejali. Okoliščina, da sta bila dva tajna delavca tujca, glede na navedeno ne pomeni, da je bilo njuno delovanje zaradi tega nezakonito oziroma, da bi bilo potrebno dokaze pridobljene z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov iz tega razloga izločiti iz spisa.

13. Ni mogoče pritrditi navedbam zahteve zagovornice obdolženega F.O., da so policisti z izvajanjem prikritega ukrepa navideznega odkupa vzpodbudili kriminalno dejavnost, kar da predstavlja kršitev 6. člena EKČP. Kot pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče (drugi odstavek na 5. strani sklepa) zagovornica s takšnimi navedbami meri na izključitev kazenskega pregona, o čemer pa v tej fazi postopka ni mogoče odločiti. Zagovornica obdolženega F.O. pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pove, v čem naj bi zatrjevana izzvana kriminalna dejavnost predstavljala kršitev 6. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do poštenega in javnega sojenja pri ugotavljanju utemeljenosti kazenskih obtožb. 14. Prav tako v tej fazi postopka ni mogoče pritrditi navedbam zagovornice obdolženega F.O., da so bili vsi prikriti preiskovalni ukrepi zoper obdolžence odrejeni preuranjeno, v času, ko še niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da izvršujejo kazniva dejanja ter da so zato vsi na njihovi podlagi pridobljeni dokazi nezakoniti. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da lahko poseže v izpodbijane pravnomočne odločbe o priporu, zoper katere je dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti, samo v tistih primerih, ko je iz vseh spisovnih podatkov (in substanciranih navedb zahteve, ki mora konkretno navesti dokaze, za katere zatrjuje, da so nezakonito pridobljeni) razvidno, da gre za prima facie nedovoljen dokaz, brez katerega kateri od pogojev za pripor, praviloma je to utemeljen sum, ne bi bil podan. V konkretni zadevi pa ni tako. Iz navedb zahteve izhaja zgolj, da se obdolženčeva zagovornica ne strinja, da je bil obdolženec povezan z D.C. oziroma da se je slednji predoziral z drogo, ki naj bi jo sprejel od obdolženca ter da obdolženčevo druženje z B., V. in H. ni dovolj, da se odredijo prikriti ukrepi, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. O tem, ali gre nedovoljene dokaze, bo odločalo sodišče na glavni obravnavi na predlog strank in tudi po uradni dolžnosti s posebnim sklepom.

K točki c)

15. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine, kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Določbo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je potrebno razlagati tako, da je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana takrat, ko je izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca, če njuna presoja utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

16. Priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če se oseba za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnila.

17. Ni mogoče pritrditi zagovornikom obdolženega N.Z., da izpodbijani pravnomočni sklep priporni razlog ponovitvene nevarnosti utemeljuje le s težo kaznivega dejanja in načinom izvršitve le-tega, subjektivna komponenta pa da ni podana. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (četrti odstavek na 46. strani in prvi odstavek na 47. strani sklepa sodišča prve stopnje in četrti odstavek na 11. strani sklepa sodišča druge stopnje) v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti obdolženca upoštevalo tako objektivno okoliščino – težo kaznivega dejanja, kot subjektivne okoliščine ter izpostavilo obdolženčevo izredno sposobnost navezovanja stikov in organiziranja mreže preprodajalcev in kupcev prepovedanih drog ter njegovo vztrajnost in odločnost pri izvrševanju kaznivih dejanj.

18. Begosumnost obdolženega N.Z. je sodišče utemeljilo z okoliščinami, da je obdolženec državljan tuje države, ki ni članica Evropske unije, da v Sloveniji nima premoženja večje vrednosti ter da lahko družinske vezi vzdržuje iz matične države, kamor mu lahko sledi tudi družina. Sodišče je razumno sklepalo, da te okoliščine ob teži kaznivega dejanja in visoki kazni, ki je zanj predpisana kažejo na nevarnost, da bo pobegnil in se s tem izognil kazenskemu postopku (drugi odstavek na 50. strani sklepa sodišča prve stopnje in drugi odstavek na 13. strani sklepa pritožbenega sodišča). V obsegu, v katerem zahteva tem okoliščinam v povezavi z navedbami, da pritožbeno sodišče ni prepričano, ali je obdolženec begosumen, da je sodišče kot nepomembno štelo okoliščino, da ima obdolženec v Sloveniji družino ter da okoliščina, da obdolženec ni državljan Evropske unije, ne more utemeljevati podaljšanja pripora, daje drugačno težo, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

19. Ni mogoče pritrditi navedbam zagovornice obdolženega D.C., da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni moč najti okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj realne nevarnosti, da bo obdolženec ponavljal kazniva dejanja oziroma, da se v njem navedene okoliščine ne nanašajo na „konkretno kaznivo dejanje in konkretnega pritožnika“, da sodišče v izpodbijanjem sklepu ni ugotovilo ali nevarnost ponavljanja obdolžencu očitanih dejanj pomeni ogrožanje varnosti ljudi oziroma, da sodišče v skladu z načelom sorazmernosti ni pretehtalo, ali je varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, s katerimi obdolženčeva zagovornica nakazuje na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (prvi odstavek na 46. strani sklepa sodišča prve stopnje in prvi odstavek na 12. strani sklepa pritožbenega sodišča) razumno upoštevalo tako objektivno (težo in nevarnost kaznivega dejanja), kot subjektivne okoliščine (izredno sposobnost navezovanja stikov in organiziranje mreže prodajalcev in kupcev prepovedanih drog, obdolženčevo nezaposlenost in njegovo željo po dobičku), ki kažejo na nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je v drugem odstavku na 14. strani sklepa pravilno presodilo, da obdolžencem očitana kazniva dejanja ogrožajo življenje in zdravje predvsem mladih ljudi, zato je pripor neogiben in sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v osebno svobodo obdolžencev.

20. O obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženega S.J. je sodišče (tretji odstavek na 48. strani sklepa sodišča prve stopnje in četrti odstavek na 12. strani sklepa pritožbenega sodišča) sklepalo na podlagi teže in načina storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja (utemeljeno je osumljen, da je organiziral nabavo 1.232,13 gramov heroina), njegove vztrajnosti in odločnosti pri izvrševanju kaznivega dejanja, nagnjenosti k izvrševanju kaznivih dejanj (zoper obdolženega je vložena zahteva za preiskavo zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1, ki je usmerjeno v pridobivanje protipravne premoženjske koristi) ter na podlagi dejstva, da je obdolženec nezaposlen in brez sredstev, ki bi mu omogočala normalno preživljanje. Takšnega razumnega sklepanja sodišča o ponovitveni nevarnosti obdolženca ne morejo omajati navedbe zahteve njegove zagovornice, da obdolženec stalno živi pri ženi, ki je samostojna podjetnica pri kateri se lahko zaposli, da skrbi za ženina otroka, da si je v naši državi urejal stalno bivanje in da mu izvrševanje kaznivih dejanj ne predstavlja načina življenja, saj takšne navedbe po vsebini predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

K točki d)

21. Očitek zahteve zagovornikov obdolženega N.Z., da pritožbeno sodišče ni povedalo, zakaj je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna, s katerim nakazujejo na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je v drugem odstavku na 14. strani sklepa navedlo, da je pripor zoper vseh enajst priprtih obdolžencev (torej tudi zoper obdolženega N.Z.) neogibno potreben za varnost ljudi ter pri tem razumno opozorilo na posledice uživanja mamil, ki kar v največji meri ogrožajo življenje in zdravje predvsem mladih ljudi, hkrati pa se s takimi dejanji zasledujejo visoki zaslužki.

22. Ni mogoče pritrditi navedbi zahteve zagovornice obdolženega S.J., da pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi in potek kazenskega postopka ter da bi sodišče obdolžencu lahko odredilo hišni pripor. Kot že rečeno, sodišče je (drugi odstavek na 49. strani sklepa sodišča prve stopnje in drugi odstavek na 14. strani sklepa pritožbenega sodišča) razumno presodilo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in nemoten potek kazenskega postopka ter da ga ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom, ker glede na ponovitveno nevarnost obdolženca (in z njo povezanim dobrim zaslužkom, ki ga prinaša obravnavana kriminalna dejavnost) ter upoštevaje njegovo begosumnost, ni mogoče pričakovati, da bo spoštoval omejitve milejših ukrepov.

C.

23. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljajo, jih je kot neutemeljene zavrnilo (425. člen ZKP).