Jedro

Odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v 3 letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ), v vsakem primeru pa v petih letih odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Ker tožnik zatrjuje, da je za škodo in storilce izvedel v letu 1998, je nedvomno, da je zastaral tudi njegov odškodninski zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba se zavrne in potrdi dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe nerazdelno plačati prvi toženki, drugemu tožencu in tretji toženki 1.560,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči od prvega naslednjega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci solidarno dolžni tožniku plačati 145.550,00 EUR ter 21.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila in mu povrniti vse stroške pravdnega postopka prav tako z zamudnimi obrestmi od dneva odločbe do izplačila (točka I. izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan v 15. dneh nerazdelno plačati prvi toženki, drugemu tožencu in tretji toženki 1.923,85 EUR pravdnih stroškov, četrti toženki pa 1.956,85 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2. V istem pravdnem postopku je sodišče prve stopnje na predlog prve toženke, drugega toženca in tretje toženke izdalo še dopolnilni sklep, s katerim je odločilo, da je tožnik dolžan prvi toženki, drugemu tožencu in tretji toženki nerazdelno plačati še 423,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo tožnik vlaga pravočasno laično pritožbo, v kateri smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga spremembo sodbe v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku. V pritožbi ponavlja, da je deset let, ko je prebival na Z.P. z vlaganji svojih denarnih sredstev povečal vrednost nepremičnin tožencev ter mu je bila povzročena velika škoda ob razvezi zakonske zveze in z nasilno in izsiljeno izselitvijo iz stanovanja v Z.P. Sodišče je kršilo določbe materialnega prava, ker mu ni omogočilo zaslišanja prič, ki bi potrdile njegove izjave, da so se toženci okoristili v njegovo škodo ter so se izvajala dejanja nasilništva nad njim, pri čemer škoda še vedno traja, zaradi travmatičnih izkušenj dejanj nasilništva, zadeva ni zastarala v petih letih, saj posledice in škoda zaradi dejanj tožencev še trajajo. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo bistvenih dejstev, ki potrjujejo vzročno zvezo med škodnim dogodkom in posledicami, ki še vedno trajajo in zaradi katerih nastaja nova škoda. Vsa dejanja nasilništva še vedno v veliki meri vplivajo na njegovo duševno stanje in ga obremenjujejo. Povzema tožbene trditve ter navaja, da je sodišče ravnalo pristransko in odvisno ter ni upoštevalo njegovih ustavnih pravic ter pravic, ki mu gredo po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in zakonih, saj ni omogočilo zaslišanja predlaganih prič, ki bi izpovedale in potrdile njegove trditve, da je vlagal v nepremičnine tožencev ter, da so le-te izvajale nad njim nasilništvo. Citira slovensko in evropsko zakonodajo ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)1. Stroškov ne priglaša. 4. Tožnik vlaga posebno pritožbo zoper dopolnilni sklep sodišča prve stopnje z navedbo, da so odmerjeni stroški tožencev bistveno previsoki in ne odražajo realnega stanja, nerealni so glede na življenjski standard v Republiki Sloveniji ter glede na njegovo finančno stanje. Stroškov ne priglaša. 5. Prva toženka, drugi toženec in tretja toženka so po svojem pooblaščencu odgovorili na pritožbo tožnika. V odgovoru v celoti nasprotujejo pritožbenim trditvam, sklicujoč se pri tem, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnikova zahtevka zastarala, pri tej ugotovitvi ni postopalo pristransko, saj je upoštevalo tožnikove navedbe iz pisnih vlog in mu omogočilo dopolnitev njegovih nepopolnih navedb, pri čemer že iz tožnikovih lastnih navedb jasno izhaja, da sta zahtevka zastarala, zato je sodišče ostale dokazne predloge utemeljeno kot nepotrebne zavrnilo. Priglašajo stroške.

6. Pritožba tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje ni utemeljena, prav tako tudi ne pritožba zoper izdani dopolnilni sklep.

O pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje:

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 145.550,00 EUR, katerega materialna podlaga je neupravičena obogatitev, hkrati pa tudi zahtevek na plačilo 21.000,00 EUR, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi utrpele nepremoženjske škode. Na podlagi pravočasnih ugovorov tožene stranke podanih v postopku na prvi stopnji (v odgovorih na tožbo), da sta tožnikova zahtevka zastarala, je ob presoji vseh za ta ugovora relevantnih okoliščin, zaključilo, da so ugovori utemeljeni in zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti. Do vprašanja zastaranja zahtevka zaradi neupravičene obogatitve in zahtevka na plačilo odškodnine se je obširno in argumentirano opredelilo v razlogih izpodbijane sodbe2, ki so prepričljivi, dokazno podprti in skladni s podatki v spisu, zato jim sodišče druge stopnje v celoti sledi in se nanje sklicuje, posledično v nadaljevanju te sodbe pa odgovarja zgolj na pritožbena izvajanja.

8. Ni utemeljena v pritožbi ponovno izpostavljena zgolj pavšalna in nekonkretizirana graja, da škoda še vedno traja, in da tožniku nastaja nova škoda, ker ga še vedno spremlja travmatičnost dogodkov, ki vplivajo na njegovo psihično stanje.

9. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje pri tem tožnikove trditve v postopku, povsem pravilno zaključilo, da je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, za katerega velja splošni 5-letni zastaralni rok (346. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ)3, ki je začel teči od dneva, ko je tožnik opustil posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ)4 oziroma od zaključka poslovnega sodelovanja (prvi odstavek 336. člena OZ)5, zastaran. Tožnik je zatrjeval, da je do razveze zakonske zveze leta 1998 vlagal iz svojega posebnega premoženja (finančna sredstva dobljena s prodajo njemu lastne nepremičnine - hiše) v nepremičnino, v kateri je živel do leta 1998 in je bila takrat v lasti pravne prednice prvih treh tožencev in v poslovno sodelovanje s četrto toženko. Iz tožnikovih trditev je torej sklepati, da so prešle na toženo stranko v letu 1998 tako koristi iz naslova vlaganj v nepremičnino, kot tudi koristi iz naslova poslovnega sodelovanja. Navedeno pomeni, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je 5-letni zastaralni rok, ob dejstvu, da je bila tožba vložena leta 2018, že zdavnaj potekel. 10. Enako je potekel zastaralni rok iz naslova vtoževane nepremoženjske škode. Tožnik zatrjuje, da mu je nastala v času ob razvezi, torej v letu 1998, ko je bil iz prizidka prisilno izseljen s strani prvih treh tožencev (nasilna dejanja v smeri nasilne izselitve). Bil je vznemirjen, v stresu, doživljal je nelagodje, čeprav se zaradi tega nikoli ni zdravil, niti šel k zdravniku, nastala pa mu je tudi nova škoda (v čem bi mu naj nastala nova škoda tožnik ni pojasnil). Odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v 3 letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ), v vsakem primeru pa v petih letih odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Ker tožnik zatrjuje, da je za škodo in storilce izvedel v letu 1998, je nedvomno, da je zastaral tudi njegov odškodninski zahtevek.

11. Sodišče prve stopnje je torej o materialnopravnih ugovorih zastaranja (vprašanje zastaranja iz naslova neupravičene obogatitve in iz naslova odškodninske terjatve) odločilo na podlagi dejanskih trditev tožnika, ki jih je ta podal tako pisno kot tudi ustno na prvem naroku za glavno obravnavo. Vse njegove trditve je sodišče prve stopnje upoštevalo in na tej podlagi ugotovilo in zaključilo, da sta zahtevka zastarala. Razlog zavrnitve tožbenega zahtevka (v celoti) je bil torej zaključek sodišča prve stopnje, da sta terjatvi vsebovani v tožnikovem tožbenem zahtevku zastarali, ne pa vsebinska odločitev o utemeljenosti samega tožbenega zahtevka, torej o utemeljenosti zahtevka na plačilo zaradi neupravičene obogatitve in plačila odškodnine. Zaradi tega so tudi neutemeljene pritožbene trditve o tem, da sodišče prve stopnje ni izvajalo v tej smeri s strani tožnika predlaganih dokazov kot npr. zaslišanja prič in drugo, saj slednje v postopku ni bilo več potrebno. S tem v zvezi pa je tudi neutemeljena pritožbena graja o tem, da je bila tožniku odvzeta pravica do „poštenega sojenja“, ki zajema pravico do izjave (načelo kontradiktornosti) v smislu 5. člena ZPP.6 Tožniku v ničemer ni bila odvzeta pravica do izjave, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se smiselno v pritožbi sklicuje tožnik.

O pritožbi zoper dopolnilni sklep:

12. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje po tem, ko je izdalo izpodbijano sodbo na predlog prvih treh tožencev izdalo dopolnilni sklep, s katerim je odločilo zgolj o delu pravdnih stroškov, in sicer o v stroškovniku s strani prvih treh tožencev priglašenega stroška iz naslova DDV.

13. Prvim trem tožencem je sodišče prve stopnje z izpodbijanim dopolnilnim sklepom priznalo stroške iz naslova DDV v višini 22 % (12. člen Odvetniške tarife - OT)7 od priznane nagrade (o kateri je že odločilo z izpodbijano sodbo)8. Odločilo je, da tožnik prvi toženki, drugemu tožencu in tretji toženki nerazdelno povrne še 423,25 EUR9. 14. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov izhajalo iz pravilne materialne podlage, in sicer OT, veljavne v času odločanja o stroških, zato je sodišče druge stopnje pritožbo, ki zgolj nekonkretizirano graja stroške kot previsoke, ki ne odražajo realnega stanja, kot neutemeljeno zavrnilo.

15. V posledici vsega navedenega pritožba tožnika ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo ter izpodbijano sodbo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP v zvezi z določbo 366. člena istega zakona.

16. Ker je tožnik s pritožbo v celoti propadel, je dolžan stroške pritožbenega postopka, ki so nastali prvim trem tožencem z vloženim odgovorom na pritožbo (155. člen ZPP), le-tem nerazdelno povrniti. Sodišče druge stopnje jim je priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 2125 točk (tarifna številka 21/1 OT), za zastopanje več strank 20 % od vrednosti te storitve, to je 425 točk (7. člen OT), skupno 2550 točk ter za materialne stroške v višini 2 % od te storitve - 51 točk (11. člen OT), skupno 2601 točke oziroma 1.560,60 EUR.10 Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Sodba Perak proti Sloveniji, št. 37903/09 z dne 1. 3. 2016 ESČP. Sodba Gaspari proti Sloveniji, št. 21055/03 z dne 21. 7. 2009 ESČP. 2 Točke 7 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Terjatve zastarajo v 5 letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. 4 Zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine. 5 Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. 6 Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Samo tedaj, če ta zakon tako določa, sme sodišče odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi. 7 Uradni list RS, št. 5/2015. 8 Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo o stroških postopka v točkah 14 do 16 obrazložitve. 9 Znesek predstavlja 22 % vrednosti od skupno priznanih 1.923,85 EUR odvetniških stroškov. 10 Vrednost odvetniške točke ob odmeri znaša 0,60 EUR.