Jedro

Ker tožena stranka ni uporabila kriterijev, na podlagi katerih bi določila, katerim delavcem bo delovno razmerje dejansko tudi prenehalo (100. člen ZDR) in to kljub temu, da je pogodbo o zaposlitvi dejansko odpovedala večjemu številu delavcev (96. člen ZDR) in je večjemu številu delavcev delovno razmerje tudi de facto prenehalo, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 7. 2010, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v znesku 555,00 EUR in jih nakazati na račun njegovega pooblaščenca v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Nadalje je s sklepom zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo v delu zahtevka), s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval, da mu od prenehanja delovnega razmerja, to je od 17. 10. 2010 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo, na ta znesek prizna vse dodatke, od tako dobljenega zneska odvede davke in prispevke in dobljeni znesek, zmanjšan za nadomestilo za primer brezposelnosti, ki ga je tožnik prejemal, izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, mu prizna manjkajočo delovno dobo ter ga prijavi v zavarovanje.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugotovilo, da je tožena stranka zaobšla 100. člen ZDR. Iz tega člena izhaja, da se kriteriji ne uporabljajo, če postanejo presežni vsi delavci. Smisel kriterijev za določitev presežnih delavcev je zgolj v izbiri presežnih delavcev, izbira pa se lahko opravi zgolj v primeru, če del delavcev postane presežen. Da v primeru, ko postanejo presežni vsi delavci izbira ni mogoča in tudi določitev kriterijev ni potrebna izhaja tudi iz sodne prakse (npr. Pdp 1419/2005, Pdp 1043/2011). Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila na novo sprejeta sistemizacija delovnih mest in vrste del. Ni pa ugotovilo pomembnega pravno relevantnega dejstva in sicer, da so se z novo sistemizacijo spremenili nazivi ter opisi vseh delovnih mest in vrst del. Zaradi novega akta o sistemizaciji tako kriterijev ni bilo mogoče niti jih ni bilo potrebno uporabiti. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da A. A. in A. B. nista znala pojasniti, na podlagi katerega izmed kriterijev je konkretno tožniku bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. A. A. je namreč povedal, da ne zna pojasniti, kako se je izbiralo delavce, ki so potem dobili nove pogodbe o zaposlitvi, in da noben zakon ne predpisuje kriterijev, ki bi jih bilo potrebno pri tem upoštevati. Ta navedba se ne nanaša na kriterije za ugotovitev presežnih delavcev, ker se ti dejansko niso uporabljali. Ne obstoji namreč dolžnost tožene stranke, da uporabi kriterije pri izbiri delavcev, katerim bo v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR ponudila novo pogodbo o zaposlitvi na drugih delih oz. pod spremenjenimi pogoji. Tožena stranka je v skladu z ZDR novo pogodbo ponudila tistim delavcem, za katere je glede na nov akt o sistemizaciji obstajala možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Takšno postopanje je imelo enak pravni učinek kot ga določa 90. člen ZDR, vendar je imel izrazito manjši psihološki učinek na delavce, kot če bi se delavcem vročale odpovedi pogodb s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da tožnik z delom zahtevka ni uspel. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka izdelala program razreševanja presežnih delavcev, v katerem je navedla, da so zaradi poslovnih razlogov v podjetju postali presežni vsi delavci, razen tistih, ki so že v odpovednem roku, direktorja in treh invalidov (B5). V zvezi z ukrepi za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja pa je navedla, da bo pod spremenjenimi pogoji možno ohraniti do 125 delovnih mest. Navedla je še, da bo odpoved pogodbe o zaposlitvi prejelo 21 delavcev, 131 delavcev pa bo ohranilo zaposlitev. Tožena stranka ni izdelala kriterijev za določitev presežnih delavcev.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je mogoče določbi 96. člena v zvezi z 100. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) razlagati zgolj tako, da je delodajalec dolžan uporabiti kriterije za določitev presežnih delavcev vedno, ko ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju, ki ga določa 96. člen ZDR, v istem členu določenemu številu delavcev dejansko delovno razmerje tudi prenehalo. Bistvo 96. člena ZDR je, da delodajalec sprejme ukrepe, ki jih predvideva ZDR v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov takrat, ko ugotovi, da bo določenemu številu delavcev delovno razmerje pri delodajalcu dejansko prenehalo, ker ga z nobenim od ukrepov, ki jih predvidevata 2. in 4. alineja 1. odstavka 99. člena ZDR ne bo mogoče ohraniti. Citiranih določb ZDR torej ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožba, saj bi takšna razlaga v celoti zaobšla namen določb ZDR, ki urejajo odpoved večjemu številu delavcev.

Ker tožena stranka ni uporabila kriterijev, na podlagi katerih bi določila, katerim delavcem bo delovno razmerje dejansko tudi prenehalo (100. člen ZDR) in to kljub temu, da je pogodbo o zaposlitvi dejansko odpovedala večjemu številu delavcev (96. člen ZDR) in je večjemu številu delavcev delovno razmerje tudi de facto prenehalo, je ravnala nezakonito. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno zaključilo, da glede na ravnanje tožene stranke, ni bilo mogoče ugotoviti, na podlagi katerih kriterijev se je tožena stranka odločila, da bo prav tožniku prenehalo delovno razmerje.

Za primere, ko se spremeni akt o sistemizaciji, s katerim se spremenijo nazivi ter opisi vseh delovnih mest, je v zakonu predviden institut spremembe ali sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin (47. člen ZDR), po kateri bi morala tožena stranka praviloma ravnati tudi v konkretnem primeru. V kolikor pride do soglasja obeh pogodbenih strank k spremembi pogodbe, se pogodba o zaposlitvi ne odpove.

Naslovno sodišče je seznanjeno z odločitvami, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi in v katerih je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da uporaba kriterijev za izbiro presežnih delavcev ne pride v poštev v primeru, ko delodajalec ugotovi, da ne potrebuje dela vseh pri njem zaposlenih delavcev (npr. Pdp 1419/2005, Pdp 1043/2011). Vendarle v navedenih dveh primerih ne gre za primerljivo situacijo, saj je v citiranih primerih, za razliko od konkretnega, vsem presežnim delavcem delovno razmerje pri delodajalcu dejansko tudi prenehalo, kar pomeni, da delodajalec dela vseh presežnih delavcev dejansko ni več potreboval. V konkretnem primeru pa ta pogoj ni bil izpolnjen, saj je delodajalec s tem, ko je ohranil zaposlitev 131 delavcem dokazal, da njihovo delo dejansko še naprej potrebuje, čeprav (morda) pod spremenjenimi pogoji.

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu glede stroškov postopka. V sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa sodišče ni ugotovilo. Odločitev sodišča prve stopnje je zato tudi v tem delu pravilna.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja v vsakem primeru krije svoje stroške postopka, tožnik pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavek 154. člena ZPP).