Jedro

Namen obnove postopka je, da se odpravijo morebitne pomanjkljivosti dejanskega stanja, na katerem temelji prejšnja odločba, zato se kvalificiranost predlaganega dokaza ocenjuje le glede na dejansko stanje, na katerem je zasnovana odločba.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 6.2.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke za obnovo postopka, v katerem je bila zavrnjena zahteva tožničinega pokojnega moža J.A. za priznanje pravic borca za severno mejo po Zakonu o borcih za severno mejo v letih 1918 in 1919 (Uradni list SRS, št. 37/68, v nadaljevanju: Zakon o borcih), končanega z odločbo Republiškega sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo SRS z dne 8.5.1972. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da tožnica s spremenjeno izjavo M.M. uveljavlja obnovitveni razlog krive izpovedi v prejšnjem postopku po 2. točki 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ugotavlja, da so za obnovo postopka izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 256. člena ZUP. Zaključuje pa, da četudi bi se ugotovilo, da pisna izjava M.M., dana v prejšnjem postopku, predstavlja krivo izpoved, le-ta ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Navedeni obnovitveni razlog se namreč nanaša samo na eno okoliščino pomembno za priznanje pravic po navedenem zakonu in sicer na izpolnjevanje pogojev iz 7. člena zakona, po katerem osebe, ki so bile v času NOV sodelavci okupatorjev ali njihovih pomagačev nimajo pravic po tem zakonu, ni pa navedla novih dejstev oziroma dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačnih zaključkov glede izpolnjevanja pogojev iz 1. člena zakona. V prejšnjem postopku je namreč organ prve stopnje ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status borca po 1. členu zakona, ker ni dokazana udeležba na severni meji pred 1.2.1919, proti takšni odločbi pa je organ druge stopnje pritožbo zavrnil, kar pomeni, "da je ocenil, da je odločba po zakonu utemeljena." Tožnica v tožbi uveljavlja vse tri tožbene razloge iz 1. odstavka 10. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Pokojni J.A. je izpolnjeval vse pogoje za priznanje statusa borca in pravic po Zakonu o borcih za severno mejo. Dejstvo, da je vstopil v slovenske prostovoljne vojaške enote v času od 1.11.1918 do 1.2.1919 in se udeležil bojev za severno mejo, sta potrdili priči I.G. in I.R., s katerima je pokojni J.A. šel istočasno na Koroško in se z njima skupaj bojeval. Obema navedenima pričama je bil priznan status borca za severno mejo. Pok. J.A. je torej izpolnjeval vse pogoje za priznanje statusa borca in pravic po navedenem zakonu in ker tožena stranka teh dejstev ni ugotavljala so bile bistveno kršene določbe 135. člena ZUP. Določba 7. člena zakona, po kateri osebe, ki so bile v času NOV sodelavci okupatorjev ali njihovih pomagačev, nimajo pravic po tem zakonu, pa ne bi smela biti uporabljena v tem postopku, ker je v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami. Takšno je tudi stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi "Uradni list RS, št. 23/94 z dne 6.5.1994", v kateri je odločilo, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo tiste določbe Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. maja 1944, ki so bile že v času nastanka in uporabe uredbe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter o zadevi meritorno odloči. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da glede na ugotovitev, da predlagani dokaz ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve, ni bila dolžna voditi ugotovitvenega postopka, saj obnove postopka ni dovolila. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za obnovo postopka, končanega z odločbo Republiškega sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo SRS, v zadevi priznanja statusa borca za severno mejo in pravic v zvezi s tem. Tožnica uveljavlja obnovitveni razlog krive izpovedi M.M. v zvezi s pogoji iz 7. člena Zakona o borcih za severno mejo, to je o zadržanju oziroma ravnanju pokojnega J.A. med drugo svetovno vojno, za katero je kazenski pregon zastaral. Tožena stranka je ugotovila, da so izpolnjeni formalni pogoji za obnovo postopka iz 1. odstavka 256. člena ZUP, torej tudi verjetno izkazani uveljavljani obnovitveni razlog, ki se nanaša na 7. člen zakona. Toda tožbeni ugovori sodišču zbujajo dvom v sprejeti zaključek, da navedena okoliščina, tudi če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločbe, ker se nanaša samo na eno pomembno okoliščino za priznanje pravic, tožnica pa ni navedla novih dejstev in dokazov glede izpolnjevanja pogojev iz 1. člena zakona. Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da je organ prve stopnje zahtevo pokojnega J.A. zavrnil zaradi nedokazane "udeležbe na severni meji pred 1.2.1919", torej pogoja iz 1. člena zakona, vendar je prezrla, da je ta bistvena ugotovitev bila sporna in v pritožbi izpodbijana, ter da iz odločbe druge stopnje ni razvidno, da bi pritožbeni ugovori v zvezi s to bistveno okoliščino bili presojeni, saj zgolj iz zavrnitve pritožbe ni mogoče sklepati, da so bili presojeni. Zato je preuranjen zaključek tožene stranke, da predlagani dokaz ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve. Namen obnove postopka je namreč, da se odpravijo morebitne pomanjkljivosti v dejanskem stanju, na katerem temelji prejšnja odločba. Tožena stranka pa ugotavlja, da je v prejšnjem postopku organ druge stopnje sprejeto odločbo oprl na ugotovitev, da sedaj pokojni J.A. ne izpolnjuje pogoja iz 7. člena zakona, ker je bil med drugo svetovno vojno nasprotnik NOV in sodelavec bele garde, njegovo zadržanje pa se tudi po osvoboditvi ni mnogo spremenilo. To pa bi kazalo na to, da je dokončna in pravnomočna odločba bila izdana na drugačni dejanski podlagi kot odločba prve stopnje. Zato bi tožena stranka kvalificiranost predlagana dokaza morala ocenjevati le glede dejanske podlage, na kateri je zasnovana dokončna in pravnomočna odločba (3. odstavek 256. v zvezi s 1. odstavkom 249. člena ZUP).

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje dovolitve obnove postopka, zaradi ocene kvalificiranosti predlaganega dokaza in ne uporaba 7. člena zakona, zato se sodišče v tej fazi postopka ni moglo opredeljevati glede uporabe te določbe.

Ker so bila v postopku bistveno kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je izpodbijana odločba nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS. Sodišče namreč ni moglo ugoditi predlogu, da o zadevi meritorno odloči, saj sme samo ugotavljati dejansko stanje samo, če so izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 39. člena cit. zakona, da bi pa ti pogoji bili izpolnjeni, tožeča stranka niti ne zatrjuje. Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).