Jedro

Priznanje pravice do invalidske pokojnine je v primeru, da je II. kategorija pri zavarovancu ugotovljena zaradi bolezni pogojena z izpolnitvijo zahtevane pokojninske dobe in sicer, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna dela kot polna leta.

Pokojninska doba in izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine se ugotavlja na dan nastanka invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 20. 4. 2016 in št. ... z dne 26. 10. 2015 v delu, kjer je odločeno, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine in da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine na podlagi II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu za njegovo zaslišanje in vpogled v tožnikov zdravstveni karton in zdravstveno dokumentacijo, v celoti zmotno, saj bi ravno iz zaslišanja tožnika in iz vpogleda v zdravstveni karton ter zdravstveno dokumentacijo, sodišče lahko ugotovilo, da je bil tožnik v času nastanka invalidnosti leta 1976 star 21 let in leta 1979, ko je šlo za drugo poškodbo, star 23 let. Iz poškodbenega kartona iz leta 1979 bi sodišče lahko ugotovilo, da je bil tožnik takrat vključen v obvezno zavarovanje. Tako pa je sodišče, ker ni sledilo utemeljenemu dokaznemu predlogu tožnika, dejansko stanje ugotovilo zmotno in s tem kršilo tožnikovo pravico do dokazovanja in zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče ponovno napačno ugotavlja, da na podlagi 42., 43. in 44. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) do nastanka invalidnosti tožnik ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, saj naj bi do nastanka poškodbe dopolnil 60 let starosti in bi moral za izpolnitev pogoja za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja dopolniti najmanj 13 let, 4 mesece pokojninske dobe. Vztraja, da do dneva nastanka invalidnosti ni dopolnil 60 let, ampak je bil leta 1976 star 21 let in leta 1979 star 23 let. Iz odločbe toženca Območne enote A. z dne 8. 11. 2011 izhaja, da bi tožnik moral za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja po 66. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) imeti najmanj 4 leta in 6 mesecev pokojninske dobe do dneva nastanka invalidnosti, imel pa je 4 leta, 3 mesece in 19 dni. Zato si je tožnik doplačal še štiri mesece zavarovalne dobe in ta meja v sedanjem postopku nikakor ne more biti interpretirana z mnogokratnikom v tožnikovo škodo, kar na 13 let in 4 mesece. Vztraja, da izpodbijani odločbi in sedaj sodba, ne upoštevajo splošnih pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kjer je natančno opredeljeno, da se delovna leta izjemoma računajo drugače pri tistem zavarovancu, ki je postal invalid po dopolnjenem 21. letu starosti, vendar pa pred dopolnjenim 30. letom starosti. V točki 9 izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je invalidnost II. kategorije pri tožniku nastala šele 23. 9. 2015, v resnici pa je do prve poškodbe prišlo že leta 1976, do druge pa dne 10. 1. 1979. V posledici napačnega navajanja datuma nastanka poškodbe so zmotne tudi nadaljnje ugotovitve izpodbijane odločbe. Tako je tožniku sicer res priznana 60 % telesna okvara, ne pa tudi pravica do invalidske pokojnine, upoštevajoč samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar v povezavi z določbami 143. - 145. in 147. ter 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ker naj bi bila pravica priznana le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Ker je bil med tem, ko je tekel postopek, ki je bil začet po določilih ZPIZ-1, že sprejet ZPIZ-2, bi sodišče moralo upoštevati zakon, ki je veljal v času nastanka poškodbe, oziroma začetka postopka priznanja invalidnosti in pravice do invalidske pokojnine, v kolikor je ta za tožnika kot zavarovanca ugodnejši. To pa še posebej, ker so tako poškodbe roke kot okvara oči stare poškodbe, nastale v letih 1976 in 1979, ko še ni veljal niti stari zakon ZPIZ-1. Tožnik je zahtevo za priznanje invalidske pokojnine vložil v času veljavnosti ZPIZ-1, prvič je bila ta zahteva podana že leta 2002. Zato bi senat invalidske komisije toženca moral o njegovi invalidski pokojnini odločati na podlagi ZPIZ-1. Sklicuje se na stališče, ki ga je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo že v večih zadevah, enako pa tudi Vrhovno sodišče RS, kot na primer v zadevi opr. št. VIII Ipd 249/2010 z dne 17. 10. 2011. Predvsem je šlo za stališče, da sicer res že od 1. 1. 2003 ni več podlage za uporabo določb ZPIZ-1, izjemoma pa je takšna podlaga podana v primeru ob izpolnjenih pogojih, določenih v 390. ali 397. členu prehodnih in končnih določb ZPIZ-1, če se je postopek začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ponovno izpostavlja, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, če brez poklicne rehabilitacije ni zmožen za drugo ustrezno delo, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, kot je to v njegovem primeru, saj zaradi starosti in oslabelega vida poklicna rehabilitacija in prekvalifikacija pri tožniku ni smiselna. Invalidnost oziroma poškodbe tožnika so nedvomno že stare in bi že v prejšnjih odločbah moral imeti priznano več kot le 50 % telesno okvaro. Invalidska komisija v B. je ugotovila, da gre za dve stari poškodbi izven dela in sicer s stopnjo 30 % (roka) in 50 % (vid), kar skupaj pomeni 60 % telesno okvaro. V letu 2015 je tožnik dodatno pridobil le še glavkom na desnem očesu, ki ni bil posebej upoštevan, saj je že v posledici prometne nesreče utrpljena poškodba levega očesa bila dovolj za oceno 50 % telesne okvare oči. Zaradi teh poškodb je bil tožnik že leta 2002, to je precej pred uveljavitvijo ZPIZ-1, prvič pred senatom invalidske komisije, 60 % telesna okvara pa mu je bila priznana šele po 13 letih, ko je bil več kot desetkrat na invalidski komisiji. Vztraja, da sodišče napačno interpretira 2. alinejo 42. člena ZPIZ-2. Toženec kot čas nastanka invalidnosti šteje čas zadnje spremembe o stanju invalidnosti, to je od 23. 9. 2015 dalje, namesto datuma dejanskega nastanka invalidnosti v letu 1976 in 1979. Tako bi moral toženec pokojninsko dobo šteti od leta zaposlitve tožnika do leta 1979, ko je nastala invalidnost. Nadalje se ne strinja s sestavo invalidske komisije druge stopnje in vztraja, da je bila nepravilno sestavljena. Meni, da pravnomočnost predhodnih odločb za tožbo nima bistvenega vpliva. Glede na to, da pri tožniku od predhodne odločbe toženca do 23. 9. 2015 in dalje ni nastala nobena poškodba ali bolezensko stanje, ki bi povzročilo invalidnost, le-ta pa mu je sedaj priznana, so bile predhodne odločbe očitno zmotne in na ta način toženec demantira samega sebe. ZPIZ-2 nima določila, kot ga je poznal ZPIZ-1 v 391. členu in ki je določal, da se v postopku, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabijo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona in se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti, vendar takšno načelo izhaja iz splošnega pravnega reda Republike Slovenije. Meni, da v celoti izpolnjuje zahtevani pogoj pokojninske dobe in mu je ob upoštevanju tudi sedaj veljavne zakonodaje, to je 41. člena v zvezi z 42. členom ZPIZ-2 potrebno priznati pravico do invalidske pokojnine. Primarno pa uveljavlja, da je zanj potrebno uporabiti določila ZPIZ-1, veljavnega v času nastanka invalidnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve.

5. Neutemeljen je očitek, da je sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik sicer uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, to pa je posledica tega, ker sodišče po njegovem ni sledilo utemeljenemu dokaznemu predlogu po zaslišanju tožnika in vpogleda v zdravstveni karton ter zdravstveno dokumentacijo.

V konkretnem primeru ni podana kršitev po 14. točki, niti kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila kršitev podana, če bi imela sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, oziroma ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. Takih pomanjkljivosti pa sodba nima. V obravnavanem primeru pa tudi ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ker sodišče ni zaslišalo tožnika. Zaslišanje strank je dokaz, ki ga sodišče izvede le takrat, kadar drugi dokazi ne zadoščajo za odločitev oziroma, če ugotovi, da je to za odločitev potrebno. V okviru ugotavljanja invalidnosti in preostale delovne zmožnosti je potrebno pri ugotavljanju dejanskega stanja izhajati predvsem iz tega, da je vprašanje, ali je pri nekom nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti, materialnopravno vprašanje, ki ga ureja določen materialni predpis ter v zvezi z njim vprašanje zdravstvenega stanja in medicinske dokumentacije. Gre za objektivne dokaze, to je posamezne izvide, rezultate preiskav ter torej izkazanega zdravstvenega stanja. Navedenega dejanskega stanja pa nikakor ni mogoče ugotavljati z zaslišanjem tožnika, torej ni bilo nobene podlage po zaslišanju tožnika glede invalidnosti leta 1976 oziroma 1979, še manj pa koliko je bil tedaj star. Če je bil tožnik leta 1976 oziroma 1979 v obveznem zavarovanju pa vsebuje verodostojne podatke matična evidenca toženca.

6. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo v tožnikovem primeru vloženih že več zahtev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, v katerih je uveljavljal tudi poškodbi iz leta 1976 in 1979 kot vzrok nastanka invalidnosti, gre za zahteve z dne 8. 7. 2002, 16. 7. 2012 in 29. 11. 2013. Na podlagi teh zahtev so bili izvedeni postopki in odločeno s posameznimi odločbami, vendar je toženec ugotovil, da bodisi pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, zaradi česar pri njem ni invalidnosti, bodisi da zdravljenje ni zaključeno, zaradi česar tožniku ni priznal pravic iz invalidskega zavarovanja. Nazadnje je toženec odločbo, s katero je zavrnil zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izdal 24. 2. 2014, ki je bila tožniku vročena 27. 2. 2014. Zoper citirano odločbo tožnik ni uveljavljal varstva pravic in tega pritožba ne izpodbija. Citirana odločba je tako postala dokončna in pravnomočna. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pri odločanju o pravicah iz invalidskega zavarovanja ni mogoče poseči v pravnomočno odločbo. To pa pomeni, da tožnik v novem postopku ne bi mogel pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja pred pravnomočnostjo zadnje odločbe, to je pred 14. 3. 2014 in torej tudi ne od leta 1976 oziroma 1979, za kar se zavzema pritožba. Posledično je tudi dejstvo, ali je tožnik tedaj izpolnjeval pogoje zahtevane pokojninske dobe glede na starost, ni relevantno. Sicer pa poškodbe oziroma telesne okvare in invalidnosti sploh ni mogoče enačiti, saj gre za različna instituta in za različne kriterije o obstoju enega ali drugega dejstva glede na različni pravni podlagi.

7. Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 20. 4. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 26. 10. 2015. S slednjo je toženec tožnika razvrstil v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 23. 9. 2015 dalje in odločil, da nima pravice do invalidske pokojnine. Z dokončno odločbo z dne 20. 4. 2016 je toženec tožnikovo pritožbo zavrnil, hkrati pa izpodbijano odločbo odpravil in odločil, da nima pravice do invalidske pokojnine. Sporno v tej zadevi je, ali tožnik izpolnjuje pogoje pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja vložen dne 21. 7. 2015 na zahtevo zavarovanca in na predlog osebnega zdravnika. Na podlagi vložene zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, je najprej oceno o tožnikovi delazmožnosti podala invalidska komisija prve stopnje v B. dne 23. 9. 2015 in nato še invalidska komisija druge stopnje v pritožbenem postopku dne 23. 3. 2016. Obe invalidski komisiji sta bili enotnega mnenja, da je pri tožniku od 23. 9. 2015 zaradi posledic bolezni podana II. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. Takšni mnenji je toženec upošteval v prvostopni odločbi z dne 26. 10. 2015 in v dokončni odločbi z dne 20. 4. 2016, ki sta predmet sodne presoje. Bistveno vprašanje v zadevi pa je, ali doba v trajanju 4 leta, 3 mesece in 6 dni predstavlja minimalno pokojninsko dobo, določeno v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

9. Glede na 2. alinejo 41. člena ZPIZ-2 namreč pravico do invalidske pokojnine pridobi med drugim zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. Priznanje pravice do invalidske pokojnine je v primeru, da je II. kategorija pri zavarovancu ugotovljena zaradi bolezni pogojena z izpolnitvijo zahtevane pokojninske dobe in sicer, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna dela kot polna leta (2. alineja 42. člena ZPIZ-2).

10. V kakšnem trajanju predstavlja dopolnjena pokojninska doba eno tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, je odvisno torej od datuma nastanka invalidnosti. To pa pomeni, da kljub izpolnjenim pogojem pokojninske dobe na določen datum, ki ne predstavlja datuma nastanka invalidnosti, ni nujno, da zavarovanec še naprej kljub kasneje ugotovljeni invalidnosti, na podlagi dopolnjene pokojninske dobe izpolnjuje pogoj ene tretjine pokojninske dobe od dopolnjenega 20. leta starosti. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da je tožnik, ker mu je na določen datum manjkalo tri mesece pokojninske dobe, toliko pokojninske dobe dokupil, sedaj pa pogoja za priznanje pravice do invalidske pokojnine ne izpolnjuje.

11. Glede na to, da je bila pri tožniku, rojenem 2. 5. 1955 ugotovljena II. kategorija invalidnosti dne 23. 9. 2015, delovna leta od dopolnjenega 20. leta starosti predstavljajo 40 let, ena tretjina od delovnih let, 40 let pa znaša 13 let in 4 mesece. Doba v trajanju 13 let in 4 mesece predstavlja torej eno tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti oziroma tisto minimalno dobo, ki bi jo tožnik moral ob nastanku II. kategorije invalidnosti (23. 9. 2015) dopolniti, da bi pridobil pravico do invalidske pokojnine. Dobe v takšnem trajanju pa tožnik na dan nastanka invalidnosti 23. 9. 2015 nedvomno ne izpolnjuje, saj ima dopolnjenih le 4 leta, 3 meseca in 6 dni pokojninske dobe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijani odločbi toženca štelo za pravilni in zakoniti in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se pokojninska doba in izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine ugotavlja na dan nastanka invalidnosti, v konkretnem primeru na dan 23. 9. 2015, za drugačno računanje pogojev minimalne pokojninske dobe in sicer od pričetka zaposlitve leta 1979 oziroma v zvezi z odločbo z dne 8. 11. 2011, ni nikakršne podlage. V tožnikovem primeru je očitno prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do takšnega poslabšanja, da ga je toženec razvrstil v II. kategorijo invalidnosti od 23. 9. 2015 dalje skladno z določbo 2. alineje 63. člena ZPIZ-2. Definicija invalidnosti, določena v 63. členu ZPIZ-2 se po vsebini ne razlikuje z definicijo invalidnosti, določeno v 60. členu ZPIZ-1. V prvem odstavku 390. člena ZPIZ-2 je določeno, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona (pred 1. 1. 2013), uporabljajo predpisi, ki so veljali do njegove uveljavitve. Ob ugotovitvi, da je bila zahteva za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vložena 21. 7. 2015 in da je datum nastanka invalidnosti 23. 9. 2015, ni nobene pravne podlage, da bi se tožnika obravnavalo po določbah ZPIZ-1, za kar se zavzema pritožba. Sicer pa so določbe v ZPIZ-1 ne samo glede ugotavljanja invalidnosti (60. člen), ampak tudi ostale glede priznavanja pravice do invalidske pokojnine, vključno glede zahtevane minimalne pokojninske dobe povsem enake kot v določbah ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti od leta 1976 oziroma od leta 1979 pa kot je bilo že obrazloženo, ni nobene podlage. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na telesne okvare, so za pritožbeno rešitev zadeve irelevantne. Tožnik je s tožbo izpodbijal le dokončno odločbo toženca št. ... z dne 20. 4. 2016 v zvezi z zavrnilno prvostopno odločbo št. ... z dne 26. 10. 2015 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Predmet sodne presoje sta citirani odločbi in vprašanje pravice do invalidske pokojnine. Neutemeljeno pa se pritožba sklicuje tudi na to, da je bil senat invalidske komisije druge stopnje nepravilno sestavljen, saj gre za pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.