Jedro

Stranka, ki ob vložitvi vloge izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev neke pravice, lahko utemeljeno pričakuje, da bo upravni organ o vlogi odločil v zakonskem roku dveh mesecev in zato taka stranka zaradi kršitve rokov v upravnem postopku, ki jih povzroči upravni organ, ne sme trpeti negativnih posledic.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 367/2000-9 z dne 11.5.2001, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.3.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 3.11.1998, s katero ni bilo ugodeno tožničini prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ker je ugotovilo, da ima tožnica prekinitev dovoljenega začasnega prebivanja v času od 14.5.1998 do 1.10.1998, in da torej ne izpolnjuje pogoja triletnega neprekinjenega bivanja na območju Republike Slovenije iz 1. odstavka 16. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97 in 50/98 - odl. US, v nadaljevanju ZTuj). Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani odločbi strinjalo s stališčem tožene stranke, saj je na podlagi podatkov v upravnih spisih bilo razvidno, da tožnica v času odločanja prvostopnega organa ni imela neprekinjenega triletnega prebivanja na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje na območju Republike Slovenije in da torej tega pogoja ne izpolnjuje. Zavrnilo pa je ostale tožbene ugovore, kot je razpolaganje z lastniškim stanovanjem in o trajnih dohodkih (pokojnina), saj ti razlogi za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po mnenju sodišča prve stopnje sami po sebi še ne zadoščajo. Najprej mora biti izpolnjen zakonski pogoj triletnega neprekinjenega bivanja na območju Republike Slovenije, kot to določa 1. odstavek 16. člena ZTuj.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Meni, da že iz navedb v obrazložitvi izpodbijane sodbe izhaja, da so trditve izpodbijane sodbe v nasprotju z dokazi, ki so v spisu. Tožnica je prvič vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje 16.5.1994, na podlagi prošenj za podaljšanje tega dovoljenja pa so ji bila navedena dovoljenja izdana neprekinjeno do 14.5.1998, kar je skupno že skoraj štiri leta. Tako ne more držati navedba sodišča prve stopnje, da tožnica ni izpolnjevala neprekinjenega prebivanja na območju Republike Slovenije najmanj tri leta. Meni, da gre za kršitev materialnega prava ali pa najmanj za pretirano formaliziranje. Meni tudi, da je pogoj neprekinjenega bivanja najmanj tri leta na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje bil pri tožnici izpolnjen. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je Ministrstvo za notranje zadeve RS kot upravni organ prve stopnje odločalo o tožničini prošnji za dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi 16. člena ZTuj, ki se je v času odločanja o njeni prošnji glasil: "Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena tega zakona, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije". V vlogi za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje z dne 14.5.1997 je kot razlog prebivanja v Republiki Sloveniji tožnica navedla sklenitev zakonske zveze. Iz dopisa Upravne enote I. dne 27.5.1997 je razvidno, da je tožnica sklenila zakonsko zvezo s slovenskim državljanom dne 23.4.1994. Iz istega dopisa je tudi razvidno, da je imela tožnica dovoljenje za začasno prebivanje nepretrgoma za čas od 2.6.1994 do 14.5.1998. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki je veljal ob času odločanja prvostopnega organa, je za odločanje o pravicah in obveznostih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank, predpisoval roke. Splošen rok je bil dva meseca (enake roke določa tudi sedaj veljavni ZUP). Razlog za posebno določitev rokov je v tem, da se zagotovi učinkovito uresničevanje pravic in obveznosti, o katerih odloča uprava. To je pomembno tudi zato, ker uprava odloča po stanju in na podlagi predpisov, ki veljajo v času izdaje odločbe prvostopnega organa. Relativno kratek čas, ki ga zakon daje upravi na razpolago za odločitev, zagotavlja visoko stopnjo verjetnosti, da se dejansko stanje, ki je podlaga strankinega zahtevka, ne bo spremenilo. Prekoračitev instrukcijskega roka pa glede na okoliščine posameznega primera lahko pripelje do kršitve pravic do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

V obravnavanem primeru je prvostopni organ bistveno prekoračil rok za odločitev o tožničini vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. O njeni prošnji z dne 14.5.1997 je odločil dne 3.11.1998, torej šele po letu in pol od vložitve vloge, kar je znatno po preteku zakonskega dvomesečnega instrukcijskega roka za izdajo odločbe. Tožničini vlogi ni bilo ugodeno, ker se je v času po izteku instrukcijskega roka dveh mesecev za odločitev spremenila ena od okoliščin, ki je zakonski pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (prenehala je veljavnost potrdila o začasnem prebivanju). V tožničinem primeru je torej prišlo do spremembe njenega osebnega stanja v času, ko je nedopustno dolgo tekel postopek odločanja pred upravnim organom. Tožnica je namreč istočasno, ko je vložila prošnjo za stalno prebivališče, vložila tudi prošnjo za začasno prebivanje in ji je bilo to tudi odobreno, z veljavnostjo do 14.5.1998. Če bi upravni organ o tožničini vlogi za dovolitev stalnega prebivanja odločil v instrukcijskem roku dveh mesecev, bi tožnica, ki je ob vložitvi te vloge izpolnjevala zakonske pogoje in jih je izpolnjevala še eno leto po vložitvi vloge, izpolnjevala zakonski pogoj glede neprekinjenega triletnega bivanja tudi ob (pravočasnem) odločanju prvostopnega organa. Zato tožnici ni mogoče očitati, da je sama povzročila neizpolnjevanje zakonskih pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Po presoji pritožbenega sodišča namreč stranka, ki ob vložitvi vloge izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev neke pravice, lahko utemeljeno pričakuje, da bo upravni organ o njej odločil v zakonskem roku in zato taka stranka zaradi kršitve rokov v upravnem postopku, ki jih povzroči upravni organ, ne sme trpeti negativnih posledic.

Glede na to je upravni organ prve stopnje bistveno kršil določbe ZUP/86, česar tožena stranka ni odpravila in je zato tudi sama kršila določila postopka. Sodišče prve stopnje zaradi navedenega ni imelo podlage za sklepanje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen (1. odstavek 59. člena ZUS) in je zato tudi samo storilo kršitev postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odločalo tudi o tožničinem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.