Jedro

Dejstvo, da tožena stranka tožeči stranki še vedno ni sporočila potrebnih podatkov za vložitev tožbe zoper posameznega dolžnika, ne pomeni, da tožeči stranki škoda še ni nastala oziroma da zastaralni rok za njeno odškodninsko terjatev še ni začel teči. Ko je vsakokrat tožena stranka prekršila obveznost sporočanja, so bile tožeči stranki znane vse okoliščine, na podlagi katerih je lahko in tudi je ugotovila obseg ter višino škode, saj je pripravila seznam dolgovanih obveznosti in izračun zakonskih zamudnih obresti, na podlagi katerih je vložila obravnavano tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v II. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136224/2016 z dne 23. 12. 2016 v prvem odstavku izreka razveljavi tudi za znesek 2.919,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2016 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; - v preostalem nespremenjenem delu pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom vzelo na znanje delni umik tožbe in v tem delu postopek ustavilo, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136224/2016 z dne 23. 12. 2016 pa v tem delu v prvem odstavku izreka razveljavilo in sicer za znesek 4,82 EUR po računu št. 73000000963 (zap. št. 31 predloga za izvršbo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2016 dalje in za znesek 5,18 EUR po računu št. 71000027060 (zap. št. 43 predloga za izvršbo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2016 dalje (I. točka izreka). Z uvodoma citirano sodbo pa je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136224/2016 z dne 23. 12. 2016 v celot v veljavi v 1. dostavku izreka, razen za umaknjena zneska, ter v 3. odstavku izreka (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema odločbe plačati pravdne stroške v višini 241,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je kot dobaviteljica toplote v objekte na X. ulici 44 in 46 ter Y. ulici 1, 3, 5, 5a, 5b, 7 in 9, od tožene stranke kot upravnika v teh objektih, zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala, ker ji tožena stranka ni sporočila podatkov, potrebnih za vložitev tožbe zoper dolžnike (etažne lastnike) zaradi deloma neplačanih, deloma pa z zamudo plačanih obveznosti; podrejeno pa plačilo neplačanih obveznosti na podlagi prevzema solidarnega poroštva za obveznosti etažnih lastnikov. Kot pravno podlago zahtevka je navajala 71. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1)1 in Pogodbo o poslovnem sodelovanju (Pogodba - A1), v kateri sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka polletno obveščala tožečo stranko o dolžnikih ter za primer kršitve te dolžnosti določili sankcijo in sicer solidarno poroštvo tožene stranke za nastale dolgove ter odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo nastalo tožeči stranki (točka 5.4. Pogodbe). Sodišče prve stopnje je zahtevku, razen za umaknjeni del, ugodilo.

6. Tožena stranka je v pritožbi ponavljala, da je pravilno izpolnila svojo obveznost obveščanja in se v zvezi s tem sklicevala na navedbe na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje se je do njenih navedb opredelilo in jih po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo oziroma zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je svojo obveznost obveščanja pravilno izpolnila. Zgolj s pavšalnim sklicevanjem na navedbe, ki jih je podala na prvi stopnji, zaključkov sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti.

7. Nadalje je tožena stranka navajala, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju. Sodišču prve stopnje je očitala, da je najprej navedlo, da je podlaga zahtevka 71. člen SZ-1. Ker navedena določba ne določa sankcije za kršitev obveznosti obveščanja, je nato uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o neposlovni odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 352. člena OZ). Posledično je vprašanje zastaranja presojalo s stališča določb o zastaranju odškodninskih terjatev. Nato pa naj bi v nadaljevanju navedlo, da terjatev tožeče stranke temelji na Pogodbi, v kateri je tožena stranka za primer kršitve dolžnosti obveščanja prevzela solidarno poroštvo (točka 5.4.) za neporavnane obveznosti s strani etažnih lastnikov (odjemalcev). Navedeno po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč v dopolnitvi tožbe primarno plačilo spornega zneska uveljavljala na odškodninski podlagi (pri čemer se je sklicevala na SZ-1 in Pogodbo), podredno pa na podlagi solidarnega poroštva, dogovorjenega s Pogodbo. Sodišče prve stopnje je pri presoji zastaranja terjatve štelo, da je terjatev, ki jo primarno vtožuje tožeča stranka, neposlovna odškodninska terjatev (12. tč. sodbe), nato pa je v 20. tč. sodbe res navedlo, da je tožena stranka odgovorna tudi na podlagi Pogodbe, vendar zgolj za dobave opravljene na Y. ulici in zgolj za primer, če bi se izkazalo, da je tožena stranka na Y. ulici že leta 2013 prenehala z upravljanjem. Vendar slednje ne pomeni, da so si razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Iz izpodbijane sodbe namreč nedvomno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek obravnavalo kot odškodninski zahtevek. Nato pa je zgolj dodalo, da bi bila tožena stranka, v primeru zgoraj navedenih okoliščin, odgovorna tudi na podlagi Pogodbe. Izpodbijano sodbo je zato po oceni pritožbenega sodišča mogoče preizkusiti, zato pritožbene navedbe, da naj bi bila razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, niso utemeljeni.

8. V obravnavani zadevi je bilo ključno vprašanje, ali je odškodninska terjatev zastarala. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Pritožbene trditve tožene stranke, da je treba uporabiti enoletni zastaralni rok iz 355. člena OZ (gospodinjski odjem), v zvezi z vtoževano odškodninsko terjatvijo niso utemeljene. Ne gre namreč za razmerje med dobaviteljem in odjemalcem, temveč za razmerje med dobaviteljem in upravnikom, zaradi kršitve upravnikove obveznosti obveščanja. Utemeljeno pa tožena stranka graja stališče sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja ni utemeljen, ker tožena stranka svojo obveznost sporočanja še vedno krši. 9. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala odškodnino v višini, ki je enaka višini dolga posameznih etažnih lastnikov za neplačane mesečne zneske dobavljene toplotne energije in za zamudne obresti zaradi zamude s plačili posameznih mesečnih obveznosti plačila dobavljene toplotne energije. Tožeča stranka je trdila, da ji je škodo povzročil toženec s tem, da ji ni sporočil podatkov, potrebnih za vložitev tožb zoper posamezne etažne lastnike. Navedla je še, da sta s toženo stranko zato, ker Stanovanjski zakon ne vsebuje specialnih določb o tem, na kakšen način upravnik dobaviteljem sporoča podatke o dolžnikih, ki jih potrebuje dobavitelj za vložitev tožb, v Pogodbi dogovorili način sporočanja dolžnikov in sicer, da se je tožena stranka v točki 4.4. Pogodbe zavezala, da bo polletno (do 30. 6. in do 31. 12.) obveščala toženo stranko o dolžnikih ter ji v ta namen izročila seznam. Iz navedenih trditev izhaja, da je tožeča stranka vedela za kršitelja. Če ob plačilu obveznosti za določen mesec del obveznosti ni bil plačan, ali je bil plačan z zamudo, je morala tožena stranka predložiti tožeči stranki podatke v skladu z dogovorom polletno, za prvo polletje do 30. 6. tekočega leta, za drugo polletje pa do 31. 12. tekočega leta. Če podatkov, potrebnih za vložitev tožb ni predložila v pogodbenem roku, je naslednji dan tožeča stranka zvedela tudi za škodo, ki je bila posledica te opustitve.

10. Dejstvo, da tožena stranka tožeči stranki še vedno ni sporočila potrebnih podatkov za vložitev tožbe zoper posameznega dolžnika, ne pomeni, da tožeči stranki škoda še ni nastala oziroma da zastaralni rok za njeno odškodninsko terjatev še ni začel teči. Ko je vsakokrat tožena stranka prekršila obveznost sporočanja, so bile tožeči stranki znane vse okoliščine, na podlagi katerih je lahko in tudi je ugotovila obseg ter višino škode, saj je pripravila seznam dolgovanih obveznosti in izračun zakonskih zamudnih obresti, na podlagi katerih je vložila obravnavano tožbo. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede začetka teka zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo.

11. V delu, ki se nanaša na škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi kršitev obveznosti tožene stranke v zvezi s stavbami na Y. ulici, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava, glede na ugotovljeno dejansko stanje pritrdilo toženi stranki, da je že na prvi pogled očitno, da je zahtevek za vse terjatve zastaran. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka trdila, da so etažni lastniki objektov na Y. ulici svoje obveznosti po izstavljenih računih plačali, vendar z zamudo, zato je obračunala za čas zamude zakonske zamudne obresti, ki jih sedaj kot škodo zahteva od tožene stranke. Višino odškodninskega zahtevka v tem delu je temeljila na višini obračunanih zamudnih obresti. Tožena stranka pa je glede te terjatve ugovarjala zastaranje na podlagi dejstva, da je zadnji obračun zamudnih obresti datiran na 23. 10. 2013, tožba pa je vložena 21. 12. 2016. Zastaranje sporne odškodninske terjatve je začelo teči takrat, ko tožena stranka tožeči stranki ni sporočila posameznih etažnih lastnikov, ki so račune za dobavljeno toploto upravniku plačali z zamudo. Kdaj so posamezni računi zapadli v plačilo, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje trditvam tožene stranke, da je logično, da se obresti nanašajo na terjatve, ki so zapadle še pred sestavo obračuna zamudnih obresti. V pritožbi je to stališče tožena stranka ponovila, torej, da je glede na datume obračunanih obresti jasno, da vsi izvirajo iz obdobja več kot 3 leta pred vložitvijo tožbe, tožeča stranka pa je na to stališče pritožnice odgovorila le s pritrjevanjem sodišču prve stopnje, da zastaranje še ni nastopilo, ker kršitve še niso prenehale, ki pa kot je bilo že pojasnjeno, ni pravilno. Tožeča stranka bi na tak ugovor tožene stranke morala podati konkretne trditve, na podlagi katerih bi bilo mogoče za vsako z zamudo plačano terjatev ugotoviti, kdaj je tožena stranka prekršila svojo obveznost poročanja. Nenazadnje je imela tožeča stranka takoj po kršitvi pravico od tožene stranke tudi sodno s tožbo zahtevati, da ji sporoči podatke o zamudnikih. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbenih obveznosti, pa zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti (tretji odstavek 352. člena OZ). Sicer pa za terjatve iz naslova obračunanih obresti tudi po splošnih pravilih OZ ne velja daljši od triletnega zastaralnega roka.

12. Ker je tožena stranka med postopkom v zvezi z zastaranjem tudi izrecno navedla višino obračunanih zamudnih obresti za Y. ulico, za kolikor naj sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo in na podlagi podatkov, ki jih je navedla tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ugotovilo, da je tožeča stranka za objekte na Y. ulici na podlagi obračunov zamudnih obresti vtoževala škodo v skupnem znesku 2.919,73 EUR s pripadki (list. št. 44-46 in 48.). Glede na ugotovljeno zastaranje te terjatve je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in s sodbo izpodbijano sodbo v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136224/2016 z dne 23. 12. 2016 v prvem. odstavku izreka razveljavilo za znesek 2.919,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2016 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Glede preostalega dela oziroma dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na objekte na X. cesti 44 in 46, pritožbeno sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot posledici zmotne uporabe materialnega prava, ni moglo samo odločiti o ugovoru zastaranja. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo (II. točko v nespremenjenem delu in v celoti III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje) s sklepom razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se namreč zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo do vprašanja začetka teka zastaralnega roka za vsak vtoževani račun in obračun zakonskih zamudnih obresti, ki se nanaša na objekte na X. cesti 44 in 46 ter posledično ni presojalo ali oziroma katera od vtoževanih terjatev je upoštevaje triletni zastaralni rok in začetek njegovega teka, zastarala. Nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v konkretnem primeru ni bilo mogoče odpraviti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki so pomembna za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja. Pritožbeno sodišče pa odločilnih dejstev v konkretnem primeru glede na večje število posameznih terjatev po seznamu iz dopolnitve tožbe, ne bi moglo ugotoviti hitreje od sodišča prve stopnje.

PRAVNI POUK: Zoper sklep o razveljavitvi (II. točka izreka te odločbe) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 (1) Upravnik mora brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. (2) Če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe.