Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave. Po prvem odstavku 297. člena ZKP o izključitvi javnosti odloča senat (sodnik posameznik) s sklepom. Že glede na samo zakonsko dikcijo gre zaključiti, da uveljavljana procesna kršitev po prvem sodišču ni mogla biti storjena, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 6. 2020 povsem jasno izhaja, da prvo sodišče sklepa o izključitvi javnosti po prvem odstavku 297. v zvezi s 295. členom členu ZKP ni sprejelo, ampak prav nasprotno, prekinilo je narok in varnostno službo sodišča obvestilo, da lahko, kljub omejitvam, ki jih je nalagalo varovanje zdravja udeležencev zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19, obdolženčeva žena kot javnost pristopi na glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi E. O. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora, z enoletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev potrebnih izdatkov oškodovancev T. D. in S. F. ter potrebnih izdatkov in nagrade njunih pooblaščencev. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bil obdolženec oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, razen krivdno povzročenih stroškov v višini 53,45 EUR (prvi odstavek 94. člena ZKP). Oškodovanca T. D. in S. F. sta bila s premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo (prvi in drugi odstavek 105. člena ZKP).

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako nista podani pritožbeno zatrjevani absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

6. Uvodoma pritožnik sodišču prve stopnje pravno zmotno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker na glavni obravnavi 4. 6. 2020 ni omogočilo navzočnosti obdolženčeve žene S. O. kot javnosti. Pri tem se sklicuje tudi na določbo 24. člena Ustave RS, ki zahteva javnost sodnih obravnav, razen v izjemnih primerih, ki jih določa zakon. Sodišče prve stopnje bi po mnenju pritožnika moralo procesno kršitev sanirati tako, da bi določilo nov datum glavne obravnave in o tem obvestilo javnost. 7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave. Po prvem odstavku 297. člena ZKP o izključitvi javnosti odloča senat (sodnik posameznik) s sklepom. Že glede na samo zakonsko dikcijo gre zaključiti, da uveljavljana procesna kršitev po prvem sodišču ni mogla biti storjena, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 6. 2020 povsem jasno izhaja, da prvo sodišče sklepa o izključitvi javnosti po prvem odstavku 297. v zvezi s 295. členom členu ZKP ni sprejelo, ampak prav nasprotno, prekinilo je narok in varnostno službo sodišča obvestilo, da lahko, kljub omejitvam, ki jih je nalagalo varovanje zdravja udeležencev zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19, obdolženčeva žena kot javnost pristopi na glavno obravnavo. S tem, ko je slednja, tudi po obdolženčevem telefonskem pozivu izjavila, da se glavne obravnave ne bo udeležila, se je tej pravici odpovedala. Kot rečeno, nikakor ne gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena, ki jo zatrjuje pritožnik. Kvečjemu bi lahko šlo za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (v primeru, če bi obdolženčevi ženi brez tehtnega razloga res bila onemogočena navzočnost na glavni obravnavi), a bi moral v tem primeru pritožnik konkretizirati, kako je ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, česar pa ni storil. 8. Pri izpodbijanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik izraža svoje prepričanje, da je tudi v ponovljenem sojenju prvo sodišče zmotno dokazno ocenilo verodostojnost izpovedb obeh oškodovancev ter priče A. G..

9. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja. Sodišče prve stopnje je namreč pod točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe opravilo temeljito dokazno presojo obdolženčevega zagovora ter izpovedb zaslišanih prič in svoje zaključke pospremilo s prepričljivo argumentacijo. Glede izpovedb oškodovanca T. D. je pravilno ugotovilo, da kot priča ves čas izpoveduje skladno, njegove izpovedbe na glavni obravnavi pa so identične izjavi, ki jo je podal neposredno po obravnavanem dogodku 5. 2. 2016 na Policijski postaji v ... . Že tedaj je natančno opisal okoliščine dogodka ter vsebino obdolženčeve inkriminirane izjave: ″da pištola stane 300,00 EUR, da se on s tem ne bo ubadal, da rajši plača nekomu 500,00 EUR, da bo nekdo drug poskrbel, da ne bo več rabil hoditi na sodišče″. Nobenega tehtnega razloga ni najti, da bi si oškodovanec takšno izjavo obdolženca izmislil, še zlasti glede na njegove izpovedbe, ki jim nenazadnje pritrjuje tudi obdolženec, da je pri slovesu obdolžencu dal svojo telefonsko številko, ″saj je oče njegove vnukinje″, potem pa spil še eno kavo in razmišljal od dogodku. Ni pa seveda nič nenavadnega, kot skuša prikazati pritožnik, da oškodovanec takoj po dogodku ni šel prijavit obdolženčevega dejanja na policijo, ampak je predhodno telefonično kontaktiral hči oziroma oškodovanko S. F.. Obdolženčeva grožnja se je vendarle nanašala tudi na njo. Glede priče A. G. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je o bistvenih okoliščinah dogodka izpovedoval skladno. V predmetnem kazenskem postopku posamezna preiskovalna dejanja niso bila opravljena in tako je imel oškodovanec prvo priložnost, da to pričo imenuje na zaslišanju na glavni obravnavi 21. 4. 2017, kar je tudi storil. Na vprašanje državne tožilke, ali je še kdo razen njega slišal inkriminirane besede, je oškodovanec povsem določno navedel, da je to bil A. G. Slednji je kot priča na vseh glavnih obravnavah trdil enako, torej, da je obdolženčeve besede slišal, pojasnil njihovo vsebino, ki je bila identična temu, kar je navajal oškodovanec in še dodatno opisal določene okoliščine dogodka kot npr., da je oškodovanec na izrečene mu inkriminirane besede mirno regiral, ″kot bi bil hipnotiziran″, kar sam verjetno ne bi. Pritožnik izpostavlja, da niti natakarica K. L. obdolženčevih besed ni slišala. Vendar pa iz njenega pričevanja tudi izhaja, da se besede izrečene tedaj v lokalu, glede na prisotnost ostalih gostov niso slišale razločno. Pri tem gre pritrditi prvemu sodišču, da je povsem verjetno, da natakarica zaradi narave svojega dela besed ni slišala, je pa slednja tudi izpovedala, da so tako obdolženec in oškodovanec kot tudi priča A. G. vsi sedeli v lokalu na podestu. Ker je tudi izpovedala, da sta bila obdolženec in oškodovanec med pogovorom glasna, je zaključek prvega sodišča, da je priča A. G. lahko te besede slišala, povsem razumen.

10. Sodišče prve stopnje je pod točko 12 obrazložitve zanesljivo ocenilo, da so se obdolženčeve inkriminirane besede nanašale na oba oškodovanca. Pritožnik temu nasprotuje, češ da iz izjave oškodovanca podane na policiji ne izhaja, da naj bi obdolženec grozil tudi oškodovanki S. F. Obrnil naj bi se le na njenega očeta z vprašanjem o plačevanju preživnine, oškodovanka pa naj bi si svojo ogroženost izmislila ter sproducirala nov postopek, kot naj bi to počela že petnajst let. 11. Sodišče druge stopnje takšnim argumentom obrambe ne more slediti. Vsebina inkriminiranih obdolženčevih besed je takšne narave, da pomeni resno grožnjo z namenom ustrahovanja obeh oškodovancev, saj komu pa naj bi bile po razlagi pritožnika potem sploh namenjene, če ne oškodovancema, še zlasti S. F.. V kontekstu obravnavanega dogodka je bilo v trenutku, ko je obdolženec inkriminirane besed izrekel jasno, kaj hoče z njimi povedati in sicer, da naj ga oškodovanka pusti pri miru, sicer bo utrpela škodo na njenem življenju oziroma telesu. Grožnja pa je bila obenem namenjena tudi oškodovankinem očetu T. D., saj je bil obdolženčev namen pogovora z njim prav v tem, da ta oškodovanec kot ″glava družine″ poskrbi, da bo hčerka ravnala v skladu z obdolženčevimi pričakovanji, sicer bodo slednjo, torej njemu bližnjo osebo, doletele posledice v smislu napada zoper življenje in telo. Ker je bilo v dokaznem postopku z gotovostjo ugotovljeno, da je obdolženec inkriminirane besede izrekel oškodovancu T. D. in da so besede imele značaj grožnje z namenom ustrahovanja dveh oseb z napadom na življenje in telo, so pritožbeni očitki o oškodovankinem šikaniranju obdolženca z novim postopkom zaradi izmišljenega ravnanja za sodišče druge stopnje nesprejemljivi.

12. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pritožnik zatrjuje na podlagi prepričanja, da ogrozitveno ravnanje ni konkretizirano oziroma, da se ne strinja s stališčem, da za predmetno kaznivo dejanje grožnje zadošča že abstraktna ogrozitev osebne varnosti. Opis obravnavanega dejanja naj ne bi vseboval konkretizacije nobene od taksativno naštetih izvršitvenih ravnanj.

13. Sodišče druge stopnje se je glede tega vprašanja opredelilo že v točki 12 sklepa z dne 28. 1. 2020, opr. št. II Kp 45669/2016 in pri zapisani argumentaciji vztraja. Opis predmetnega kaznivega dejanja grožnje obdolžencu očita ustrahovanje dveh oseb z resno grožnjo, da bo napadal življenje in telo oškodovanke S. F., sicer oškodovancu T. D. bližnje osebe. Resna grožnja kot izvršitveno ravnanje obdolženca, ki je bilo namenjeno ustrahovanju obeh oškodovancev, pa je bila konkretizirana v njegovi izjavi oškodovancu ″da stane pištola 300,00 EUR in da da raje nekomu 500,00 EUR, ki bo za vse poskrbel in da ne bo rabil več hodit na sodišče″. Vsebina izrečenih besed je povsem jasna in vsakemu povprečnemu človeku pomeni zgolj eno in sicer, da lahko pričakuje napad na življenje in telo, če se ne bo uklonil obdolženčevim pričakovanjem. Takšno obdolženčevo ravnanje je bilo glede na naravo in intenziteto objektivno zmožno pri oškodovancema povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost. Tako gre zaključiti, de je opis kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 sklepčen, kar pomeni, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP (ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje), ni podana.

14. Pritožnik odločbo o kazenski sankciji graja le na načelni ravni, saj z izrečeno sankcijo ne soglaša, ker se zavzema za oprostilno sodbo. Zato je sodišče druge stopnje, v skladu z določbo 386. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji in ob tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni ter se utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo dveh mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo. Na strani olajševalnih okoliščin je ustrezno poudarilo obdolženčevo dosedanjo neobsojenost, skrb za preživljanje otrok ter časovno odmaknjenost kaznivega dejanja.

15. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena).