Jedro

Obdolženčev zagovornik (postavljen po uradni dolžnosti) je izrazil stališče glede utemeljenosti suma in pripornega razloga, s čimer je bila obdolžencu omogočena učinkovita obramba pred očitki državnega tožilca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpd 52454/2010 z dne 9. 7. 2010 zoper obdolženega M. M. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), z vštetjem pridržanja od 7. 7. 2010 od 12.45 dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov ter prekinitev izvršitve pravnomočne odločbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici. Zagovornica v svoji izjavi ocenjuje tožilčeve navedbe za neutemeljene in vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z navedbami, da osumljenec nikoli ni bil v neposrednem stiku z drogo, da se z nikomer ni pogovarjal o dobavi droge, razen z V., da policija ni našla droge pri osumljencu in ni uspela vzpostaviti povezave med osumljencem in kakšnim dobaviteljem, da osumljenec ni imel avta v posesti v trenutku, ko je bila v avto nameščena droga, vložnica izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Tudi z zatrjevanjem, da organi pregona niso dokazali, da osumljenec trguje z drogami in da je osumljenec svojo pomoč pri dobavi droge izkoristil le za pridobitev denarja, ki mu ga je V. dolgoval, vložnica izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje.

6. Neutemeljen je očitek, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker preiskovalni sodnik z obdolžencem ni opravil „razgovora“, zaradi česar obdolženec ni imel priložnosti kvalificirano zavrniti utemeljenosti pripornega razloga. Na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 9. 7. 2010 se obdolženec ni zagovarjal, njegov zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, pa je v odgovoru na izvajanje državnega tožilca izrazil svoje stališče glede utemeljenosti suma in pripornega razloga, s čimer je bila obdolžencu omogočena učinkovita obramba pred očitki državnega tožilca (drugi odstavek 204.a člena ZKP).

7. Neutemeljena je tudi navedba zagovornice, da se sodišče do pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni opredelilo in je le pavšalno povzelo policijska poročila. Okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost, so namreč v sklepu o odreditvi pripora in sklepu zunajobravnavnega senata natančno obrazložene in tudi po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če bo ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Takšnega zaključka ne morejo spremeniti niti v zahtevi izpostavljene okoliščine glede obdolženčeve nekaznovanosti in želje po ohranitvi zaposlitve.

8. Ostale navedbe vložnice so nekonkretizirane in presplošne, da bi jih Vrhovno sodišče lahko preizkusilo. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se v zahtevi sklicuje vložnik. To pomeni, da mora vložnik navesti razloge, iz katerih vlaga zahtevo, ter razloge tudi konkretizirati.

C.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).