Jedro

Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se s pritožbo zoper sklep o izvršbi lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Te ugovore določa prvi odstavek 155. člena ZDavP-2. Tožnik v tožbi navaja predvsem ugovore, ki so ugovori zoper plačilni nalog in s tem ugovori zoper izvršilni naslov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku izdala izpodbijani sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva zaradi neplačila globe v znesku 104,32 EUR, ki izhaja iz plačilnega naloga št. 000011612436-9 z dne 10. 1. 2019, ki je postal izvršljiv 17. 4. 2020 in je bil izdan s strani Policijske postaje Dolenjske Toplice.

2. Tožena stranka je pritožbo tožnika zoper sklep zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik zoper sklep vlaga laično tožbo. Navaja, da v zadevi ni bilo opravljenega nobenega poštenega sodnega postopka, kar ni v skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 22. členom Ustave RS, prvostopenjski organ pa ni del sodne oblasti. Tega dne ni uporabljal osebnega vozila. V postopku ni imel možnosti biti zaslišan. Pri izdaji sklepa ni bil upoštevan 160. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki omejuje davčno izvršbo na dolžnikove denarne prejemke. V zadevi niso bila ugotovljena relevantna dejstva skladno s 5. členom ZDavP-2. Izrečeni ukrep ni v skladu z načelom sorazmernosti. Z izpodbijanim sklepom mu je bilo poseženo v zasebno lastnino, kar je mogoče le s sodbo sodišča, izrečeno v javnem, poštenem in pravičnem postopku.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, saj meni, da so tožbeni ugovori pavšalni in usmerjeni zoper izvršilni naslov in ne zoper izpodbijani sklep o izvršbi.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno poudari, da v postopku pred davčnim organom ni bila opravljena nobena javna obravnava, tožena stranka pa na to odgovarja, da v predmetni zadevi razpis javne obravnave po prvem odstavku 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)1 ni bil potreben.

6. Tožba je neutemeljena.

7. Sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit iz razlogov, ki jih je v svoji odločbi o zavrnitvi pritožbe navedla že tožena stranka, zaradi česar se sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na te razloge tudi sklicuje in dodaja, kot sledi.

8. Tožnik s svojo tožbo izpodbija sklep Finančne uprave Republike Slovenije o davčni izvršbi. Sklep mu je bil izdan na podlagi zgoraj navedenega plačilnega naloga, ki ga je izdala Policijska postaja Dolenjske Toplice in katerega tožnik ni plačal. 9. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka, se skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Te ugovore določa prvi odstavek 155. člena ZDavP-2.2 Tudi sodišče, enako kot tožena stranka, ugotavlja, da tožnik v tožbi navaja predvsem ugovore, ki niso ugovori iz prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 oziroma ugovori zoper sklep o izvršbi, temveč so ugovori zoper plačilni nalog in s tem ugovori zoper izvršilni naslov. Tovrstni so ugovori glede tega, ali je tožnik vozil vozilo, ali mu je bila globa izrečena v zakonitem ter poštenem postopku ter s strani pristojnega organa in ugovor sorazmernosti izrečenega ukrepa.

10. Izvršilni naslov (plačilni nalog) je bil torej izdan v drugem postopku, kot je predmetni postopek izvršbe, katerega zakonitost se presoja v tem upravnem sporu. Naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana. Sodišče zato zavrača v prejšnji točki naštete tožbene ugovore. Pri postopkih davčne izvršbe je bistveno, da je izvršilni naslov izvršljiv, kar je v tožnikovi zadevi izkazano. Tožnik bi v prejšnji točki naštete ugovore lahko podal v postopku izdaje izvršilnega naslova (plačilnega naloga), zato je s tovrstnimi ugovori v upravnem sporu zoper sklep o izvršbi prepozen.

11. Glede pristojnosti davčnega organa za izvršbo nedavčnih denarnih obveznosti pa tožnik nima prav, ko davčnemu organu odreka to pristojnost, saj je le-ta določena v 156. členu ZDavP-2.3 Zato tudi sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep o izvršbi izdan s strani pristojnega organa, pri čemer v tem postopku javna obravnava ni predvidena, saj se v primeru neplačanih obveznosti, ki jih izterjuje davčni organ, postopek izvršbe vodi po pravilih davčne izvršbe, ki jih določa ZdavP-2 in se postopek po drugem odstavku 143. člena ZDavP-2 začne prav z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Skladno s prvim odstavkom 146. člena ZDavP-2 je eden od možnih izvršilnih naslovov tudi neplačan plačilni nalog. Posledično so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori (ki so tudi sicer povsem splošni in nepojasnjeni), da se na način, kot je bil izveden v tem postopku, torej z izdajo plačilnega naloga zaradi prekrška ter s kasnejšo upravno izterjavo neplačane globe, ne sme poseči v tožnikovo zasebno lastnino.

12. Tudi ugovor v zvezi z omejitvijo davčne izvršbe na denarne prejemke, kot jo določa prvi odstavek 160. člena ZDavP-2, dolžnik podaja povsem pavšalno in z ničemer ne pojasni, zakaj izpodbijani sklep o davčni izvršbi v znesku 104,32 EUR te omejitve krši. Tožnik zato v zvezi s tem ugovorom ni izpolnil svojega trditvenega in dokaznega bremena (niti v toliko, da bi ga bilo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva dolžno pozivati na konkretizacijo ugovora), zato ga sodišče ni moglo presojati.

13. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožnik je v zadevi sicer predlagal razpis glavne obravnave, vendar je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje v zadevi ni sporno in da tožnik uveljavlja zgolj ugovore pravne narave, zato je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-14 odločilo brez glavne obravnave.

1 Uradna oseba, ki vodi postopek, lahko po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev zadeve, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. 2 Davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če: je davek plačan; davčna izvršba ni dovoljena; se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; je pravica do davčne izvršbe zastarala; davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način. 3 Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. 4 Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.