Jedro

Delo delavcev je treba presojati po dejanski vsebini medsebojnih razmerij in ne po (formalni) vsebini pogodb, ki sta jih pogodbenici sklenili.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici prepovedal opravljanje delovnega procesa in uporabe sredstev za delo v proizvodnih prostorih na lokaciji A., dokler bo delovni proces izvajala tako, da bodo delo opravljali posredovani delavci družbe B. (v nadaljevanju tuja družba), ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku, in sicer dokler tuja družba ne bo imela ustreznega dovoljenja in ne bo vpisana v register ali evidenco, ter bo tako zagotovila spoštovanje 163., 164. in 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD). Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno še, da je rok izvršitve 15 dni po njeni pravnomočnosti ter da pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožnici opravil inšpekcijski nadzor. Ugotovil je, da pri njej delo opravljajo tudi delavci, ki so zaposleni pri tuji družbi. Tožnica in tuja družba imata sklenjeno Pogodbo o poslovnem sodelovanju in Pogodbo o najemu opreme (obe z dne 2. 6. 2015). V Pogodbi o poslovnem sodelovanju je določeno, da imata pogodbenici interes po poslovnem sodelovanju in sicer tako, da tuja družba za tožnico opravlja storitve pakiranja lučk, banjic in kornetov (v nadaljevanju sladoled), ki jih proizvaja tožnica, v embalažo, ki je v lasti tožnice. Storitve se opravljajo v poslovnih prostorih tožnice in na strojih (pakirne linije), ki jih ima tuja družba v najemu od tožnice. Pri odločanju je prvostopenjski organ poleg vsebine pogodb, upošteval predvsem njihovo izvajanje ter način in pogoje za opravljanje dela. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da delavci, ki so zaposleni pri tuji družbi, delovni čas (prihod in odhod z dela) evidentirajo enako kot delavci, ki so zaposleni pri tožnici, in sicer na računalniški opremi, ki je last tožnice. Za varno delo jih teoretično usposablja pooblaščena družba, ki ima pogodbo sklenjeno s tožnico, pri čemer usposabljanje poteka po programu tožnice, praktično usposabljanje pa izvede njen odgovorni delavec. Tožnica delavcem tuje družbe zagotavlja tudi osnovno varovalno opremo ter jim čisti in vzdržuje delovno-varovalno obleko. Pri neposrednem ogledu proizvodnje je bilo ugotovljeno, da se na posamezni proizvodni liniji opravljajo operacije polnjenja in pakiranja sladoleda. Ob linijah so razporejeni delavci obeh družb, ki opravljajo različna opravila v zvezi s polnjenjem sladoleda, pripravo embalaže in pakiranjem. Vsi delavci delajo na isti delovni opremi, pri čemer so delavci tožnice običajno odgovorni za pravilno delovanje in pravilne nastavitve na delovni opremi, delavci tuje družbe pa na linijah delajo. Inšpektorica je pri neposrednem ogledu proizvodnje ugotovila tudi, da delavci tuje družbe ne opravljajo samo opravil v zvezi s pakiranjem sladoleda, pač pa tudi opravila polnjenja sladoleda in opravila v internem transportu (v hladilnici in izven nje). Delovni proces je tako urejen in prepleten, da ne dopušča fizične ločitve opravil na posamezni liniji, kakor tudi ne z ostalimi deli proizvodnje. Navedeno potrjuje tudi razpored dela delavcev na dan 4. 6. 2015 (ko je bil opravljen inšpekcijski nadzor). Sedem delavcev tuje družbe ni bilo razporejenih k nobeni proizvodni liniji, kar pomeni, da so opravljali druga dela v proizvodnji, dva delavca sta bila razporejena na dela čiščenja, dva delavca pa na dela pasterizacije. Razpored dela nadalje izkazuje tudi, da so delavci tuje družbe navedenega dne delo opravljali tudi na dveh proizvodnih linijah, ki nista zajeti v Pogodbi o najemu opreme. Na podlagi navedenega ter na podlagi dejstva, da delavcem tuje družbe daje navodila ter izvaja nadzor nad potekom dela na posamezni liniji odgovorni delavec tožnice, je prvostopenjski organ zaključil, da gre v konkretnem primeru za zagotavljanje dela delavcev uporabniku po 163. členu ZUTD. Na tak zaključek kaže tudi dejstvo, da je bila tuja družba še dne 4. 7. 2015 vpisana v Evidenco tujih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Po drugem odstavku 166. člena ZUTD pa sme uporabnik sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena istega zakona in je vpisan v register ali evidenco. Ker tuja družba navedenega ne izpolnjuje, je prvostopenjski organ tožnici izrekel ukrep, z vsebino kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, na podlagi 3. točke 19. člena Zakona o inšpekciji dela (ZID-1).

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Strinja se namreč z oceno prvostopenjskega organa, da tožnica kot delodajalka, v nasprotju s predpisi, ki urejajo trg dela, v svoj delovni proces vključuje delavce drugega delodajalca, ki za posredovanje delavcev nima predpisanega dovoljenja. Glede na pritožbene ugovore k razlogom izpodbijane odločbe še dodaja, da Pogodbi o najemu opreme ne vsebujeta določb o kakršnemkoli nadzoru tožnice nad delovnimi stroji, ki so predmet pogodb. Ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za kontinuirano delo delavcev tuje družbe pri tožnici, zato evidentiranje njihovega prihoda in odhoda z dela predstavlja element nadzora nad delovnim časom. Dodaja še, da usposabljanje delavcev po določbah Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) predstavlja relevantno okoliščino pri definiranju dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, saj mora varnost in zdravje delavcev pri delu zagotoviti delodajalec, kot delodajalec pa se šteje tudi uporabnik, h kateremu so napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (prvi odstavek 5. člena in 2. točka 3. člena ZVZD-1).

4. Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

5. Tožnica predvsem meni, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje, da gre v tej zadevi za zagotavljanje dela delavcev uporabniku v smislu prvega odstavka 163. člena ZUTD. Delavci tuje družbe namreč niso opravljali dela pod nadzorom in v skladu z navodili delavcev tožnice, prav tako delavci tuje družbe niso pretežno uporabljali sredstev za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa tožnice. Med družbama sta sklenjeni podjemni pogodbi z dne 2. 6. 2015, iz katerih izhaja, da gre v tem primeru za nakup blaga oziroma produkta ter opravljanje storitev in ne za zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Družbi pa sta sklenili tudi več pogodb o najemu opreme oziroma strojev, iz katerih nadalje izhaja, da delavci tuje družbe pri delu ne uporabljajo sredstev, ki so del delovnega procesa tožnice, saj jih ima, na podlagi sklenjenih najemnih pogodb, v posesti tuja družba, vključno z dvema viličarjema. Uporaba hladilnice pa ne more predstavljati pretežne uporabe delovnih sredstev, saj se uporablja pri pakiranju sladoleda. Pogodbeni stranki sklenjene pogodbe dosledno izvajata, zato jim je toženka neupravičeno pripisala zgolj formalno naravo. Napačna je ugotovitev prvostopenjskega organa, da nad delom delavcev tuje družbe izvaja nadzor odgovorna oseba tožnice. V proizvodnji je le 20 delavcev tožnice, ki se tam nahajajo zgolj zaradi sprotnega nadzora kvalitete produkta in delovanja v najem dane opreme (ki se nahaja v proizvodnih prostorih tožnice), na podlagi pogodbenih določil, delavci tuje družbe pa morajo upoštevati le navodila svojega delodajalca. Evidentiranje prihoda in odhoda z dela ne predstavlja predpostavke po 163. členu ZUTD, pa tudi sicer je sistem evidentiranja del opreme, ki je bila dana v najem tuji družbi. Evidentiranje je namenjeno nadzoru gibanja delavcev po prostorih in ob delovni opremi, ne pa merjenju delovnih ur oziroma plačila za delo. Nadalje tožnica navaja, da se Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest tožnice z dne 1. 9. 2013 nanaša le na delavce, zaposlene pri tožnici. Tudi dejstvo, da je tožnica poleg svojih delavcev, preko pooblaščene družbe, za varno delo usposobila tudi delavce tuje družbe, ni mogoče šteti kot dejstvo, ki bi izkazovalo, da gre v konkretnem primeru za napotene delavce, saj s tem tožnica zgolj skrbi za varno delo na njenih delovnih strojih, četudi so oddani v najem. Tožnica ob tem še dodaja, da je stroške pooblaščene družbe poravnala tuja družba.

6. Dejansko stanje je toženka ugotavljala tudi na podlagi izjave zakonitega zastopnika tuje družbe B.B., ki slabo govori in razume slovenski jezik, čeprav ta ni bil poučen, da ima pravico postopek spremljati po tolmaču. O tej pravici niso bili poučeni niti drugi udeleženci postopka. Izjave zakonitega zastopnika tuje družbe so bile povzete napačno in nepopolno. Upoštevati bi bilo treba, da so bile (izjave zakonitega zastopnika in drugih delavcev) podane pod vtisom preteklega sodelovanja med družbama, ko se je tuja družba še ukvarjala z dejavnostjo zagotavljanja delavcev drugemu uporabniku. Kar pa ne pomeni, da družbi ne smeta spremeniti poslovnega odnosa na način, da ena družba s svojimi zaposlenimi za naročnika proizvaja produkt tako, da v najem vzame tudi predmete dela sopogodbenika. Tako postopanje je del svobode urejanja obligacijskih razmerij ter del pravice do svobodne gospodarske pobude.

7. Tožnica v nadaljevanju tožbe ugovarja še, da je toženka bistveno kršila določbe postopka. Izpodbijana odločba je tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti, njen izrek pa je nejasen in zato neizvršljiv. V njem namreč ni navedeno katerih delovnih sredstev tožnica ne sme uporabljati in katerega delovnega procesa ne sme opravljati. Prvostopenjski organ se do njenih navedb, ki jih je podala glede evidentiranja delovnega časa, v izpodbijani odločbi ni opredelil. Prav tako se ni opredelil do navedb, da so delavci tožnice v proizvodnji zgolj zaradi nadzora. V tem delu je izpodbijana odločba tudi nasprotujoča si, saj prvostopenjski organ po eni strani ugotavlja, da delavci obeh družb opravljajo različna opravila, po drugi strani pa ugotavlja, da so delavci tožnice običajno odgovorni za pravilno delovanje in pravilne nastavitve na delovni opremi. Izpodbijana odločba je neobrazložena tudi v delu, v katerem prvostopenjski organ ugotavlja, da je proizvodni proces enoten in medsebojno povezan ter zato ne dopušča fizične ločitve opravil. Tožnica navaja, da je vsaka proizvodna linija neodvisna. Razporeditev delavcev tuje družbe na delovno linijo, ki je tuja družba nima v najemu, pa tožnici ni poznana. Meni, da je v evidenci prisotnosti prišlo do napačnega zapisa. Ta evidenca za delavce tuje družbe ni zavezujoča, saj jih najemnik delovne opreme sam razporeja po svojih potrebah. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni razvidno iz katerih argumentov izvira sklep prvostopenjskega organa, da daje navodila delavcem tuje družbe, in izvaja nadzor nad potekom dela, odgovorni delavec tožnice. S tem, ko se prvostopenjski organ ni opredelil do ključnih trditev tožnice, je kršil 22. člen Ustave Republike Slovenije (pravico do izjave v postopku).

8. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Tožnici je bil z izpodbijano odločbo izrečen ukrep prepovedi opravljanja delovnega procesa in uporabe sredstev za delo do odprave nepravilnosti, ker je omogočila delo delavcem tuje družbe, čeprav ta ne izpolnjuje pogojev za zagotavljanje dela delavcev uporabniku.

11. V zadevi ni sporno, da so pri tožnici v času inšpekcijskega nadzora delo opravljali (tudi) delavci, ki so (bili) zaposleni pri tuji družbi. Sporno tudi ni, da tuja družba ne izpolnjuje pogojev za zagotavljanje dela delavcev uporabniku, saj za tovrstno dejavnost nima dovoljenja in ni vpisana v register oziroma evidenco (drugi odstavek 163. člena ZUTD). Med strankama pa je sporna zlasti narava dela delavcev, zaposlenih pri tuji družbi, to je, ali gre v predmetni zadevi dejansko za napotene delavce ali ne. Tožnica namreč ugovarja, da so delavci tuje družbe pri njej delo opravljali na podlagi pogodb, sklenjenih po predpisih civilnega prava.

12. Po določbi prvega odstavka 163. člena ZUTD se za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku šteje vsako zagotavljanje dela delavcev s strani pravne ali fizične osebe, s katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, uporabniku, pri katerem delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika. Tudi po presoji sodišča iz dejanskega stanja kot izhaja iz upravnega spisa in obrazložitve izpodbijane odločbe, izhajajo objektivne okoliščine, ki predstavljajo pravno razmerje zagotavljanja delavcev uporabniku, saj so delavci tuje družbe delo opravljali pod nadzorom in v skladu z navodili tožnice. Delo delavcev je namreč treba presojati po dejanski vsebini medsebojnih razmerij in ne po (formalni) vsebini pogodb, ki sta jih pogodbenici sklenili (primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 352/2015 z dne 20. 10. 2016 in sodbo tega sodišča, št. I U 1589/2016 z dne 17. 6. 2017).

13. Glede na gornje stališče je bistveno, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da so delavci tuje družbe delo opravljali na način, kot ga opredeljuje prvi odstavek 163. člena ZUTD, zato bi morala tuja družba pridobiti dovoljenje in se vpisati v register oziroma evidenco. V obravnavanem primeru namreč ni izkazano, da bi tuja družba dejansko prevzela konkretno določena dela v proizvodnji tožnice in jih sama vodila in nadzirala. Prvostopenjski organ je pojasnil vse relevantne okoliščine v obravnavani zadevi in opravil pravilno dokazno oceno glede vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na odločitev. Sodišče pri ugotovljenem dejanskem stanju tudi ne vidi nasprotij, kot to želi prikazati tožnica. Dejstva, da je proizvodni proces sladoleda enoten in medsebojno tako povezan, da ne dopušča fizične ločitve pakiranja sladoleda od drugih delov proizvodnje, ter da so delavci obeh družb na isti delovni opremi opravljali različna opravila (kar je inšpektorica ugotovila ob neposrednem ogledu proizvodnje), tudi po presoji sodišča ne izključujejo dejstva, da so bili delavci tožnice običajno odgovorni za pravilno delovanje in pravilne nastavitve delovne opreme, kot ugotavlja prvostopenjski organ. Slednje dejstvo pa tudi ne izkazuje, da so delavci tožnice le nadzirali uporabo delovne opreme, kot to zatrjuje tožnica.

14. Toženka je dejansko stanje ugotavljala tudi na podlagi izjave zakonitega zastopnika tuje družbe B.B. (inšpekcijski zapisnik št. 06142-29/2015-8 z dne 22. 7. 2015). Tožnica ugovarja, da je toženka s tem bistveno kršila določbe postopka, saj ni bil poučen o pravici do spremljanja postopka po tolmaču, čeprav slabo govori in razume slovenski jezik. Po določbi prvega odstavka 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V skladu z določbo sedmega odstavka 62. člena ZUP pa imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati postopek po tolmaču, organ pa jih je dolžan o tem poučiti. Organ je torej dolžan udeleženca postopka poučiti o pravici do tolmača, če ve, da ta ne razume slovenskega jezika. Organ pa to lahko ve, kadar udeleženec to sam pove oziroma če organ to ugotovi glede na konkretne okoliščine vodenja postopka. Če zakoniti zastopnik tuje družbe ni razumel slovenskega jezika in vprašanj, ki so mu bila postavljena, bi to lahko povedal upravnemu organu in zahteval, da se mu omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume, pa tega ni storil. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa je prvostopenjski organ tudi ugotovil, da zakoniti zastopnik tuje družbe v Republiki Sloveniji stalno prebiva in da je ob inšpekcijskem nadzoru v slovenskem jeziku komuniciral tudi z drugimi udeleženci postopka (teh dejstev tožnica v tožbi ne prereka), zato po presoji sodišča v konkretnem primeru ni prišlo do kršitve 5. točke prvega odstavka 237. člena ZUP. Navedena presoja se nanaša tudi na delavce tuje družbe, ki so delo opravljali dne 4. 6. 2015 v nočni izmeni, ko je bil opravljen inšpekcijski nadzor, saj jih je inšpektorica le identificirala.

15. Kot neutemeljeno sodišče ocenjuje tudi tožbeno navedbo, da bi bilo treba upoštevati, da je zakoniti zastopnik tuje družbe svojo izjavo podal pod vtisom preteklega poslovanja, ko je tuja družba tožnici posredovala delavce. Sodišče namreč ne vidi razloga, da zakoniti zastopnik tuje družbe o tem ne bi izpovedal, če bi se medsebojno razmerje med družbama (tudi) dejansko spremenilo. Kot pavšalno pa ocenjuje tožbeno navedbo, da je tožena stranka izjavo zakonitega zastopnika povzela napačno in nepopolno.

16. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je toženka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je bila tožnici dana možnost, da se izjasni o ugotovljenih dejstvih in izvedenih dokazih (inšpekcijski zapisnik, št. 06142-29/2015-8 z dne 22. 7. 2015, na katerega je tožnica 30. 7. 2015 tudi podala pripombe), zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da ji je bila v tem postopku kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave. Glede na zgoraj navedeno stališče o nerelevantnosti pogodbenih določil pa se sodišče ne opredeljuje do tožbenih ugovorov v zvezi s konkretnimi pogodbenimi določili ter ugovori kršitve določb postopka, ker se upravna organa nista opredelila do pogodbenega razmerja, ki izhaja iz pogodb, ki sta jih sklenili tožnica in tuja družba.

17. V izreku izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ jasno in razumljivo odločil o predmetu postopka. Odločba je obrazložena v skladu z določbo prvega odstavka 214. člena ZUP. Iz obrazložitve izhajajo razlogi, zaradi katerih prvostopenjski organ ocenjuje, da gre za razmerje, kot ga določa 163. člen ZUTD, torej, da gre za napotene delavce tuje družbe oziroma za zagotavljanje dela delavcev uporabniku, in ne gre za civilnopravno razmerje, kot to ugovarja tožnica. Na razloge izpodbijane odločbe ter na razloge odločbe drugostopenjskega organa se sodišče sklicuje in jih v sodbi ne ponavlja, skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

18. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj so vsa dejstva, ki so glede na pravna stališča sodišča pomembna za odločitev, razvidna iz upravnega spisa (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnica je v tožbi predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem inšpektorice, direktorja tuje družbe in tožeče stranke, vendar ni obrazložila, zakaj teh dokaznih predlogov ni podala že v upravnem postopku, zato sodišče že iz tega razloga navedenih dokazov ne more upoštevati (52. člen ter 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).