Jedro

Za presojo pravočasne odpovedi ob očitku kršitve s (skoraj) enakim opisom dejanja po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je treba najprej ugotoviti, ali je kršitev iz 1. alineje sploh podana. Če sodišče ne ugotovi vseh znakov kaznivega dejanja kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), temveč ugotovi le, da je delavec z naklepom ali hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), podaljšan objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne pride v poštev.

Sodišče v delovnem sporu pri ugotavljanju obstoja kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavlja le posameznih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi ustrezno krivdno obliko, ki je potrebna za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja (za nekatera dejanja pa tudi obarvan naklep, če je takšna krivdna oblika seveda predvidena).

Izrek

I. Postopek s predlogom za obnovo postopka se prekine do odločitve o reviziji.

II. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 16. 4. 2015 ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na tem, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, da je tožnik izpolnil znake vseh štirih očitanih kršitev po 1. in po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da z njim ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je zavrnilo pritožbene očitke o bistvenih kršitvah določb postopka in zavrnilo pritožbene navedbe o nepravočasni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za prvo očitano kršitev je obrazložilo, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik s to kršitvijo izpolnil znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1, pri četrti očitani kršitvi pa je izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem in tretjem odstavka 257. člena KZ-1. Glede druge očitane kršitve, ko tožnik v treh prekrškovnih postopkih zoper voznika tovornih vozil v lasti podjetja G. d.o.o. več mesecev ni nadaljeval postopka itd., je sodišče druge stopnje obrazložilo, da je zakonski znak kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1 „pridobitev premoženjske koristi zase ali koga drugega in ne le z namenom pridobitve takšne koristi,“ kar pomeni, da bi dejanje sicer lahko predstavljalo kršitev pogodbenih obveznosti in razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar je v zvezi s to kršitvijo, ki naj bi se tožniku očitala v letu 2013, obrazložilo, da je potekel objektivni rok za podajo odpovedi. Enako je obrazložilo tudi za tretjo očitano kršitev - da je tožnik brez odobritve nadrejenih pa PU A. družbi G. d.o.o. dovolil priklop električnega kabla. Kljub temu je sodišče druge stopnje presodilo, da je toženka izredno odpoved tožniku lahko utemeljeno podala na podlagi preostalih dveh kršitev z znaki kaznivih dejanj in da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava, revizijskemu sodišču pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se ugodi njegovemu zahtevku; podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje oziroma sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V reviziji med drugim očita sodiščema prve in druge stopnje kršitev ustavnih pravic. Opozarja na to, da je bil glede kaznivega dejanja, katerega znaki naj bi predstavljali prvo kršitev pogodbenih obveznosti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kazenskem postopku oproščen. Prereka odločitev sodišč o pravočasni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem uveljavlja bistvene kršitve odločb postopka in poudarja, da je toženka že 5. 3. 2015 na Specializirano državno tožilstvo RS poslala kazensko ovadbo zoper tožnika, prereka stališče sodišča druge stopnje, da v tem primeru ne gre za kazensko ovadbo; opozarja na to, da se dne 18. 3. 2015, ko naj bi prišlo do seznanitve toženke z očitanimi kršitvami, ni zgodilo ničesar novega v smislu dopolnitve oziroma spremembe ugotovitev toženke; da toženka ni dokazala, da se je generalni direktor policije seznanil z domnevnimi kršitvami šele 18. 3. 2015; opozarja na to, da bi moral biti o notranjevarstvenem pojavu izrecno obveščen generalni direktor policije, kar izhaja iz 6. člena Pravilnika o notranji varnosti v policiji (do česar se sodišče druge stopnje ni opredelilo); da morajo vodje policijskih enot o odklonskih pojavih in ravnanjih takoj poročati generalni policijski upravi, kar bi moralo biti storjeno tudi v tem primeru; da toženka ni pojasnila in predložila dokazov, da naj bi se seznanila s kršitvami šele 18. 3. 2015, čeprav je dokazno breme na njeni strani. V zvezi s tem opozarja tudi na 15. in 18. člen Zakona o organiziranosti in delu v policiji in navaja, da naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog, naj tožena stranka predloži listinske dokaze o tem, kdaj je bil o notranjevarstvenem pojavu obveščen generalni direktor policije (o čemer se sodišče prve stopnje sploh ni izreklo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnitev dokaza pokrilo z nepravilnimi argumenti), sodišču pa očita kršitev določb postopka tudi v zvezi s tem, ker brez pravne podlage ni terjalo odgovora od priče A. M. o tem, kdo mu je izročil listinsko dokumentacijo o kršitvah tožnika, saj bi bil tudi ta dokaz lahko pomemben z vidika pravilne ugotovitve dejanskega stanja itd. Izraža nestrinjanje z zaključki sodišča, da je toženka zadostila trditveni podlagi o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, kar po mnenju tožnika izhaja le iz izpovedi priče, brez trditvene podlage toženke. Opozarja tudi na to, da naj znaki posameznih kaznivih dejanj ne bi bili izkazani. Že sodišče prve stopnje naj ne bi navedlo znakov abstraktnega dejanskega stanja in ne izvedlo subsumpcije dejanskega stanja pod zakonski dejanski stan, kar naj bi predstavljalo tudi bistveno kršitev določb postopka in ravnanje v nasprotju z 8. členom ZPP; pritožbenih navedb s tem v zvezi naj pritožbeno sodišče ne bi ustrezno presodilo. Navaja tudi, da dokazanost kršitev v raznoraznih izpeljavah izhaja le iz izpovedi priče V. itd. V zvezi s kršitvijo, ki je po stališču sodišča druge stopnje tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obvestilo na elektronski oglasni deski PP X.) navaja, da je povsem nejasno, na kakšen način naj bi tožnik pridobil kakršnokoli protipravno korist, prereka zaključke sodišča o premoženjski koristi, ki ni bila niti ugotovljena, prereka tudi ostale zaključke s tem v zvezi ter navaja, da zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj niso izkazani, kar je potrdilo tudi kazensko sodišče. 4. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

5. Naknadno (dne 6. 6. 2018) je tožnik vložil tudi predlog za obnovo postopka, v katerem se sklicuje na obnovitvena razloga iz 10. in 11. točke 394. člena ZPP. S tem v zvezi navaja, da je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu s sodbo I K 32087/2016 z dne 18. 10. 2017 tožnika kot obdolženca delno oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1, v preostalem delu pa je zavrnilo obtožbo zaradi storitve treh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, Višje sodišče v Mariboru pa je s sodbo IV Kp 32087/2016 z dne 17. 4. 2018 pritožbo državne tožilke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. To pomeni, da je bil tožnik pravnomočno oproščen obtožbe oziroma je bila zavrnjena obtožba za dejanja, ki se mu očitajo tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem za dve dejanji zoper tožnika v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kazenski postopek sploh ni bil uveden, ker Specializirano državno tožilstvo ni začelo s pregonom za ti kaznivi dejanji. Meni, da je nesprejemljivo, da je bil v delovnem sporu kljub temu spoznan za odgovornega za nekatere kršitve.

6. Prekine se postopek obnove.

7. Pravila, kako sodišče ravna v primeru, kadar stranka vloži revizijo in predlog za obnovo postopka, določa ZPP v 402. do 404. členu. V tej zadevi ne gre za primere, za katere že zakon točno določa, kateri postopek sodišče prekine, temveč gre za situacijo iz zadnjega odstavka 402. člena ZPP - da v vseh drugih primerih, v katerih vloži stranka revizijo, sočasno ali pozneje pa vloži predlog za obnovo postopka, sodišče odloči, kateri postopek bo nadaljevalo, katerega pa prekinilo; pri tem upošteva vse okoliščine, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi, in dokaze, ki sta jih predložili stranki.

8. Razlogi za obnovo postopka se nanašajo prvenstveno na eno od očitanih kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja (prvo kršitev iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi), za katero je bil tožnik v kazenskem postopku oproščen. Predlog za obnovo sicer opozarja tudi na drug očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na tri dejanja, za katera je tožilka umaknila obtožbo in na dve dejanji iz izredne odpovedi, za kateri obtožba sploh ni bila vložena. Pri tem navaja tudi razloge za to, da bi moralo delovno sodišče upoštevati umik obtožbe ali primere, ko ta sploh ni bila vložena.

9. Upoštevajoč dejstvo, da je bilo v delovnem sporu ugotovljeno, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s prvim dejanjem z znaki kaznivega dejanja, za katerega je bil v kazenskem postopku oproščen, vendar tudi za dejanja, za katerega kazenski postopek ni bil niti uveden, upoštevajoč razmerje med kazenskim postopkom in postopkom pred delovnim sodiščem (zlasti v primerih, ko se kazenski postopek sploh ne začne)1 in obseg revizije, ki se nanaša na vprašanja v zvezo z obema preostalima kršitvama pogodbenih in drugih obveznosti z znaki kaznivih dejanj (po sodbi sodišča druge stopnje), od katerih eno sploh ni bilo predmet kazenskega postopka, ter na dodatna vprašanja v zvezi s pravočasnostjo odpovedi, obstojem kršitev, ki nimajo znakov kaznivih dejanj (kot razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1), možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja itd., je revizijsko sodišče (upoštevajoč tudi načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka), prekinilo postopek za obnovo, in sicer do odločitve o reviziji.

10. Revizija je utemeljena.

11. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

12. Tožnik najprej opozarja na več aspektov pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem sta pomembna tako subjektivni kot objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi; daljši objektivni rok od šestih mesecev od nastanka razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 109. členom ZDR-1 pride v poštev le v primeru „krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja.“ Daljši objektivni rok ne velja za kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 - tudi če je ta razlog za odpoved ugotovljen ob kršitvi z enakim ali podobnim opisom dejanja, kot kršitev iz 1. alineje te zakonske določbe. Zato je za presojo pravočasne odpovedi ob očitku kršitve s (skoraj) enakim opisom dejanja po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 treba najprej ugotoviti, ali je kršitev iz 1. alineje sploh podana. Če sodišče ne ugotovi vseh znakov kaznivega dejanja kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), temveč ugotovi le, da je delavec z naklepom ali hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), podaljšan objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne pride v poštev. Glede na navedeno je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna za tiste kršitve iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki naj bi bi jih tožnik storil več kot šest mesecev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

13. Sicer pa tožnik v reviziji (tako kot v dosedanjem postopku) utemeljeno opozarja na (najmanj) preuranjeno odločitev sodišč o tem, da v zvezi z očitanimi kršitvami ni potekel subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka je po seznanitvi s kršitvami (naznanitvi) s strani A. M. (ta se je zglasil pri vodji SD PU A.) že 5. 3. 2015 na Specializirano državno tožilstvo RS poslala dokumentacijo, iz katere naj bi izhajali razlogi za sum, da so bila s strani tožnika storjena kazniva dejanja, kasneje pa je izvedla še notranje varnostni postopek, za katerega tožnik navaja, da ni prinesel ničesar novega. Stališče sodišča druge stopnje, da takšna naznanitev nima narave kazenske ovadbe, je napačno.2 Ob tem, da je o odklonskih pojavih in ravnanjih vodja policijske enote dolžan takoj (!) poročati policijski enoti policijske uprave ali generalne policijske uprave, pristojne za notranjo varnost (6. člen Pravil o notranji varnosti v policiji) in dejstvu, da je bilo o domnevnih nepravilnostih komandirja PP X. skupaj z dokumenti, iz katerih izhajajo razlogi za sum storitve kaznivega dejanja, že 5. 3. 2015 obveščeno Specializirano državno tožilstvo RS (kar je šteti za ovadbo), ostaja nerazčiščeno, ali se je generalni direktor policije kot pristojna oseba za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko seznanil z razlogi za to odpoved že takrat oziroma hkrati z obvestilom državnemu tožilstvu, ali pa šele na podlagi posebnega poročila z dne 18. 3. 2015. Rok za izredno odpoved teče od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani generalnega direktorja policije, za katerega pa ni bilo točno ugotovljeno, ali se je seznanil z razlogi oziroma ugotovil razloge za izredno odpoved šele 18. 3. 2015 (ali nekoliko kasneje), ali pa je za istovrstne razloge v zvezi s tem izvedel že ob naznanitvi storitve kaznivega dejanja Specializiranemu državnemu tožilstvu. Tožnik utemeljeno opozarja na to, da je (ob njegovih trditvah in ureditvi dolžnega obveščanja v Pravilih) dokazno breme na strani toženke (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Delodajalec z ustanovitvijo posebnih komisij (v tem primeru posebnim notranje varnostnim postopkom) ne more podaljševati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti če se ugotovi, da tak postopek ne privede do novih oziroma konkretnejših ugotovitev glede razlogov za izredno odpoved, ki bi (šele) ponudile ustrezne podlage za začetek postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi.3 Zato bi bila s tem v zvezi lahko pomembna tudi izvedba dokazov o tem, kdaj je bil o notranjevarstvenem pojavu obveščen generalni direktor policije in kakšna je vsebina ovadbe državnemu tožilstvu4. 14. Revizija tudi pravilno opozarja na pomanjkljivo obrazložitev o izpolnitvi znakov kaznivega dejanja za prvo očitano kršitev. Iz razlogov sodb sodišč v zvezi s to kršitvijo sicer izhaja, da naj bi tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1, s tem ko je od „policista M. V. želel, da kršitelja R. G. ne bi kaznoval za prekoračitev hitrosti“ (opis iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), vendar se sodišči druge in prve stopnje razen tega, da naj bi imela očitana kršitev nedvomno znake kaznivega dejanja, nista ustrezno opredelili do teh znakov. Pri tem je pomembno, da je tudi sodišče v delovnem sporu povzelo in sprejelo izpoved V., da mu je tožnik predlagal, naj R. G. izreče le opozorilo (kar ne ustreza povsem opisu dejanja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi – iz katere izhaja, da je želel, da R. sploh ne bi kaznoval), poudariti pa je tudi treba, da sodišče v delovnem sporu pri ugotavljanju obstoja kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavlja le posameznih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi ustrezno krivdno obliko, ki je potrebna za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja (za nekatera dejanja pa tudi obarvan naklep, če je takšna krivdna oblika seveda predvidena). Tega v konkretnem primeru sodišči nista storili.

15. Tožnik naj bi storil tudi kršitev pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja z dne 28. 10. 2013, ko je na oglasni deski PP X. objavil obvestilo: „v stanovanjski hiši v T. imam vgrajen alarm, ki je vezan na varovanje. V kolikor operaterju v primeru sprožitve ne bom dosegljiv na nobeno številko, bo poklical na 08000 in policistu povedal: F. varovanje sprožil se je alarm v stanovanjski hiši komandirja B. v T. Na kraj pošljite patruljo in me obvestite. Lp“, s čimer naj bi si pridobil nepremoženjsko korist v obliki naročila za ukrepanje policistov za svoje zasebne namene. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to očitano kršitvijo (četrto očitano kršitvijo iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) obrazložilo, da si je tožnik dejansko pridobil nepremoženjsko korist v obliki naročila za ukrepanje policistov in izpolnil tudi znake kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1, saj ni dvoma, da je prestopil meje in zlorabil svoj položaj. Sodišče druge stopnje je prav tako obrazložilo, da so podani znaki kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1, ker je svojim podrejenim naročil, naj v primeru sprožitve alarma pošljejo patruljo, in s tem v svoje zasebne namene naročil storitve, ki jih sicer proti plačilu izvaja družba za varovanje; zato naj bi bil pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da si je s tem pridobil nepremoženjsko korist. Tožnik pravilno opozarja na to, da kršitev po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 v tem primeru ne more biti podana že zato, ker je znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske (in ne nepremoženjske) koristi. Nadalje iz citiranega obvestila ne izhaja, da je tožnik dejansko naročil storitve, ki naj bi jih sicer izvajala družba za varovanje - iz obvestila ne izhaja, da bi policija lahko opravila katerekoli konkretne storitve namesto zasebnega varovanja; to varovanje izvaja le storitve, za katere je pristojno v pogodbenem odnosu, ki pa jih tožnik z obvestilom ni prenesel na policijo. Iz obvestila ne izhaja, da je tožnik izrabil svoj uradni položaj ali prestopil meje svojih uradnih pravic, tako da bi prav s tem obvestilom zavezal ostale policiste, da morajo ukrepati ob klicu zasebnega varovanja. Obvestila namreč ni mogoče šteti za naložitev oziroma zavezujoče naročilo (navodilo) v smislu izrabe uradnega položaja ali prestopitve meja uradnih pravic.

16. Glede na navedeno in v skladu s 379. in drugim odstavkom 380. člena člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku naj sodišče ponovno preveri, ali so pri prvi očitani kršitvi dejansko sploh podani znaki kaznivega dejanja in ustrezna krivdna oblika, enako tudi pri drugi in tretji očitani kršitvi. Pri tem naj ponovno preizkusi tudi, ali so morebiti že v opisu očitanih dejanj vsebovani tudi ustrezni opisi očitanih kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da naj bi tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), ali so te kršitve sploh podane ter ali je v zvezi s temi kršitvami odpoved pravočasna.5

17. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 V zvezi z obnovo postopka zaradi dejanj, za katere je prišlo do umika obtožbe oziroma za katera ta sploh ni bila vložena, je lahko vprašljiva tudi njena pravočasnost, vprašljivi pa so lahko tudi njeni razlogi. 2 Glej tudi določbe 145. - 149. člena Zakona o kazenskem postopku. 3 Od tedaj ko je generalni direktor policije v celoti seznanjen z očitanimi kršitvami, teče tudi rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi – glej tudi sodbo v primerljivi zadevi VIII Ips 187/2015 z dne 22. 12. 2015. 4 Sklicevanje sodišča druge stopnje na uvedbo postopka izredne odpovedi oziroma sklep z dne 31. 3. 2015 ni utemeljeno, saj iz tega ne izhaja, da se je generalni direktor policije dejansko šele po 18. 3. 2015 seznanil oziroma ugotovil razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. 5 Revizijsko sodišče vseeno opozarja na vprašljivo stališče in razloge sodišča druge stopnje glede očitka tožniku v zvezi z nevestnim ravnanjem v primeru očitanih prekrškov družbe G. d.o.o. (druga kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Tudi v primeru, če bi šlo le kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, se tožniku s tem v zvezi očita tudi malomarno delo, ker ob očitanih prekrških voznikov družbe G. d.o.o. v letu 2013 niti kasneje, vendar vse do 9. 3. 2015 (!) ni izvedel ustreznih ukrepov (torej opustitveno ravnanje, ki se logično ne izvede le prvi dan opustitve).