Jedro

Upravni organ je v izpodbijani delni odločbi navedel, da bo o zahtevku o manjvrednosti predmetnih zemljišč odločeno z dopolnilno odločbo, zato tožnik nima pravnega interesa za sodno varstvo s tožbo zoper izpodbijani upravni akt.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju upravni organ) je z delno odločbo z dne 24. 12. 2010 odločilo, da sta Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in Občina Ljubno dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti te delne odločbe izročiti upravičenki X. v last in posest parc. št. 597/5 vl. št. ... k.o. ..., parc. št. 597/8 in parc. št. 597/9 vl. št. ... k.o. ... (1. točka izreka), da bo spremembo zemljiškoknjižnega stanja po pravnomočnosti odločbe opravilo Okrajno sodišče v Velenju po uradni dolžnosti (2. točka izreka), da bo o zahtevi družbe A. d.d. za odškodnino iz naslova povečane vrednosti vrnjenih nepremičnin zaradi vlaganj odločilo z dopolnilno odločbo (3. točka izreka), da bo o ugotovljeni bistveno zmanjšani vrednosti parc. št. 597/8 in 597/9, ker se upravičenka in Slovenska odškodninska družba nista sporazumeli glede vrednosti, odločilo z dopolnilno odločbo (4. točka izreka) in ugotovilo, da posebni stroški postopka niso zaznamovani (5. točka izreka). V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da je X. dne 8. 6. 1993 pri takratni Občini Mozirje vložilo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana št. 983/4 z dne 17. 9. 1947, izdano na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, ki je po 2. točki prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pravni temelj pravice do vrnitve. Zahtevi so bili priloženi dokumenti, navedeni v 62. členu ZDen. Zahtevano premoženje je bilo s posameznimi odločbami že vrnjeno, predmet te odločbe pa so v izreku navedene parcele. V poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve je upravni organ ugotovil tudi vrednost podržavljenega premoženja. Ugotavlja, da je vrednost parc. št. 597/5 v času podržavljenja in v času vračanja ostala ista in znaša 112.453,38 DEM. Vrednost parc. št. 597/8 in 597/9 je bila v času podržavljenja, ko sta bili parceli gozd 5, 9.761,58 DEM, v času vračanja sta kot pašnik 4 vredni le 1.909,8 DEM. Upravni organ navaja, da iz tega izračuna izhaja manjvrednost parc. št. 597/8 in 597/9, zaradi česar bi bila upravičenka upravičena do plačila odškodnine do vrednosti, ki sta jo parceli predstavljali v času podržavljenja. Na te njene ugotovitve je Slovenska odškodninska družba odgovorila z dopisom z dne 25. 11. 2010 in podala pripombe in predloge za ugotovitev dodatnih dejstev, ki bi utemeljevale današnjo morebitno manjvrednost, zaradi česar upravni organ strankam z dopisom z dne 3. 12. 2010 predlagal, da bo o zmanjšani vrednosti zemljišča odločil naknadno z dopolnilno odločbo, kot to dopuščajo določbe četrtega odstavka 26. člena ZDen. Nasprotnega predloga upravni organ ni prejel. A. pa vložila odškodninski zahtevek za povečano vrednost nepremičnin zaradi vlaganj, kar bo upravni organ upošteval v nadaljevanju postopka in o zahtevkih iz tega naslova odločal naknadno. Upravni organ navaja, da je iz navedenih razlogov parcele sedaj vračal upravičenki brez pojasnjevanja in poračunavanja razlik v vrednosti.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper 4. točko izreka. Navaja, da se ne strinja z zaključkom upravnega organa, da je bila bistveno zmanjšana vrednost vrnjenih nepremičnin že ugotovljena. Dokazni postopek o vrednosti parc. št. 597/8 in 597/9 še ni bil zaključen in je zato ta ugotovitev upravnega organa najmanj preuranjena. Zapisano je namreč moč razumeti tako, kakor da bi bil obstoj temelja za obravnavo po 26. členu ZDen že nesporno izkazan, da naj bi bilo torej dejstvo, da se je vrednost obeh parcel po podržavljenju bistveno zmanjšala in jih je zato upravičencu potrebno vrniti z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju, v dokaznem postopku že ugotovljeno. To pa ne drži in bo potrebno manjvrednost vrnjenih nepremičnin v nadaljevanju šele izkazati. Zato bi bila lahko 4. točka izpodbijane odločbe zavajujoča. Navaja, da je podala tudi predlog za popravo odločbe tako, da bi 4. točka določala, da se bo o zahtevku iz naslova bistveno zmanjšane vrednosti odločilo z dopolnilno odločbo. Upravni spor je sprožila preventivno zaradi varovanja tožbenega roka. Predlaga, da se ta točka odpravi oziroma se jo nadomesti v skladu s tožbenimi navedbami.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo meni, da tožba tožeče stranke sploh ni dovoljena, saj v izpodbijani 4. točki tožena stranka sploh ni odločila o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, temveč je zapisala zgolj to, da bo o vrednosti parc. št. 597/8 in 597/9 odločila z dopolnilno odločbo. Zoper to odločbo bo tožeča stranka imela vsa potrebna pravna sredstva, tako da navedena tožba pomeni zgolj podvajanje pravnih sredstev in oteževanje več kot devetnajstletnega denacionalizacijskega postopka. Meni, da ne gre za upravni akt, katerega zakonitost bi se lahko v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu izpodbijal s tožbo v upravnem postopku. Izpodbijana 4. točka sploh nima nobene pravne posledice za tožečo stranko. Ker ta tudi ni navedla nobenih razlogov, zaradi katerih izpodbija izdano delno odločbo, je njena tožba popolnoma neobrazložena. Stranka z interesom meni, da so bili v postopku pravilno uporabljeni predpisi in pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, predložila pa je upravne spise, ki se nanašajo na ta upravni spor.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten, tožnik mora izkazati, da izpodbijani akt posega v njegove pravice oziroma pravni položaj in bi ugoditev tožbi privedla do spremembe njegovega pravnega položaja, ki je drugače ne bi mogel doseči. V obravnavani zadevi tožeča stranka po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za sodno varstvo, ki ga uveljavlja. Sodišče se ne strinja z njenim tožbenim naziranjem, da izpodbijana 4. točka izreka delne odločbe z dne 24. 12. 2010 vsebuje ugotovitev upravnega organa, da je bila bistveno zmanjšana vrednost parc. št. 597/8 in 597/9 že ugotovljena. Podlage za takšno sklepanje besedilo 4. točke ne daje. V njej upravni organ ni sprejel ugotovitve, da sta parceli ob vračanju glede na stanje ob podržavljenju manjvredni oziroma kakšna je manjvrednost in zato obstoji obveznost zavezanke za plačilo manjvrednosti, ki ji bo naloženo s posebno odločbo (ne gre za t.i. vmesno odločbo, s katero bi organ odločil o utemeljenosti zahtevka za plačilo manjvrednosti). Besedilo, da „bo o ugotovljeni bistveno zmanjšani vrednosti odločil z dopolnil odločbo“, je po mnenju sodišča razumeti tako, da bo, ko bo to vrednost ugotovil, ob izpolnjenih zakonskih določbah, izdal dopolnilno odločbo. Takšno razumevanje vsebine 4. točke izreka izhaja tudi iz obrazložitve odločbe, kjer upravni organ navaja, da bi iz do sedaj opravljenega izračuna izhajalo, da bi upravičenka bila (in ne da je) upravičena do odškodnine do vrednosti parcel v času podržavljenja. Nadalje pojasnjuje, da je tožeča stranka dala pripombe in predloge za ugotovitev dodatnih dejstev glede vrednosti parcel. Teh pripomb pa upravni organ ni zavrnil. Njegove navedbe, da je strankam predlagal, da bo o zmanjšani vrednosti odločil naknadno z dopolnilo odločbo, nakazujejo, da bo o zmanjšani vrednosti odločil po dopolnitvi ugotovitvenega postopka - po opredelitvi do tožničinih pripomb.

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker izpodbijana odločitev očitno ne posega v tožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist. Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.