Jedro

Tožena stranka je objektivno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala pri opravljanju nevarnega dela, ko se je v navrtano luknjo natekla voda, ki je nato pri zabijanju sider tožniku skupaj z drobnim peskom brizgnila v oko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati znesek 1.420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2007 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 365,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka). S sklepom je umik tožbe za znesek 243,24 EUR vzelo na znanje in postopek ustavilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi tožeča stranka (pravilno tožena stranka) opravljala nevarno dejavnost. Navedlo je, da je nevarna dejavnost podana zato, ker se pri delu, ki ga je opravljal tožnik, uporablja kladivo ali topi del sekire, večji izvijač ali ključ in delo z navedenim orodjem naj bi zahtevalo povečano pozornost delavca, saj naj bi obstajala večja verjetnost, da pri delu pride do poškodbe sebe ali drugega. Sodišče je tako ugotovilo, da je za nastalo nezgodo podana objektivna odgovornost tožene stranke. Z navedenim zaključkom se tožena stranka ne strinja. Delo, ki ga je opravljal tožnik, ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Tožnik je namreč na tleh z navadnim kladivom nabijal železne palice (sidra) v že navrtane luknje, pri čemer mu je pri zabijanju sidra voda brizgnila v oko. Tako delo nedvomno ne predstavlja dela, iz katerega bi izhajala povečana nevarnost za nastanek škode. Izvedenec za varstvo pri delu je v mnenju povedal, da pri zabijanju sidra brizganje vode ni neobičajen pojav. Izvedenec je tudi povedal, da delavci izkustveno poznajo ta tveganja in običajno, ko v čepečem položaju zabijajo sidra, s podplatom čevlja, ki ga namestijo neposredno pred navrtano luknjo, ali pa z namestitvijo kakšne deščice, kartona, kot nekakšnega ščita, na tak način preprečijo brizg vode proti obrazu. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik odprtine ni ustrezno zavaroval s kartonom ali deščico, ravnal je torej nepazljivo in tako ni bil dovolj skrben, da bi preprečil nastanek nezgode. Tudi sodna praksa se je že izrekla, da nevarna dejavnost ni podana takrat, ko bi se bilo mogoče nezgodi ob zadostni skrbnosti izogniti. Nepravilna je tudi odločitev o odmeri pravdnih stroškov. Ker ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, bi moralo sodišče prve stopnje v celoti zavrniti tožbeni zahtevek. Priglaša pritožbene stroške v višini sodne takse za pritožbo.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži plačilo pritožbenih stroškov. Tožniku , ki je pri delu improviziral s pripomočki, ki jih je imel na razpolago, sedaj ni mogoče očitati, da se ni na ustrezen način zavaroval, tako, da bi podstavil podplat čevlja neposredno pred navrtano luknjo ali z namestitvijo kakšne deščice. Sodišče prve stopnje je tožniku že pripisalo 50% soprispevek. Meni, da je do nezgode prišlo zaradi neustrezne organizacije dela in tudi zaradi velike nevarnosti, ki jo predstavlja nabijanje sider v izvrtane luknje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem delu) in odločitvi o stroških postopka v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče in katere le pavšalno uveljavlja tožena stranka.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Tožnik se je poškodoval pri delu nabijanje sider v navrtane luknje. Do poškodbe je prišlo, ko je voda stekla v navrtano luknjo, tožnik je udaril po sidru, ki ga je namestil v zavrtano luknjo, nato pa mu je voda „špricnila„ v oko. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da si je tožnik izbral pravilen način za izvedbo naročenega dela. Ugotovilo je, da se je tožnik kot kvalificiran gradbenik odločil za opaženje na način z zabijanjem sider v navrtane luknje. Ocenilo je, da gre pri opravljanju navedenega dela za nevarno dejavnost, ker se pri delu uporablja kladivo, topi del sekire , večji izvijač ali ključ, delo s tem orodjem zahteva povečano pozornost delavca, ker obstaja večja nevarnost da pride do poškodbe. K nastanku škode pa je prispeval tudi tožnik, sodišče je njegovo soodgovornost ocenilo na 50%. Priznalo mu je odškodnino v višini 1.420,00 EUR, višji zahtevek je zavrnilo.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le- teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le- ta nastala brez njegove krivde (131. člen OZ). Po določbi 2. odstavka 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. 149. člen OZ določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če dokaže, da ta ni bila vzrok. 153. člen OZ pa določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali jih odstraniti, oziroma je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da delo, ki ga je opravljal tožnik, ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na konkretne okoliščine, v katerih je tožnik opravljal delo, šlo za nevarno dejavnost. Res je, da OZ ne določa, kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost in da gre pri tem za pravni standard, ki ga izpopolnjuje sodna praksa. V skladu s to prakso je nevarna tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera in glede na tistega, ki to dejavnost opravlja. O tem, kako se delo opaženja opravlja, ni konkretnih predpisov, splošne določbe ima le Uredba za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005). Tožnik je izbral pravilen način za izvedbo dela, ker pa se je delo opravljalo z materialom, ki ni bil povsem ustrezen, ni mogoče tožniku naprtiti odgovornosti, da se ni na ustrezen način zavaroval. V konkretnih okoliščinah, ko se je v navrtano luknjo natekla voda, ki je nato pri zabijanju sider (železnih palic) tožniku skupaj z drobnim peskom brizgnila v oko, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je šlo za nevarno dejavnost. Stvar ali dejavnost je mogoče šteti za nevarno, če kljub ustrezni skrbnosti obstaja velika verjetnost, da bo škoda nastala. Ker pa tožnik odprtine ni ustrezno zavaroval, je sodišče prve stopnje njegovo soodgovornost pravilno ocenilo na 50%.

Ob preizkusu odločitve glede višine prisojene odškodnine (ki ji tožena stranka sicer izrecno ne ugovarja), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da standardu pravične denarne odškodnine za pretrpljeno negmotno škodo ustreza znesek (ob upoštevanju 50 % soodgovornosti) 1.420,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je skladna z uveljavljeno sodno prakso, kakor je razvidna iz dosojenih odškodnin za podobne primere.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je odločitev o odmeri stroškov nepravilna. Ob preizkusu odločitve o odmeri stroškov postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) ter 154. in 155. členom ZPP, ki določa povrnitev stroškov postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške. Tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni prispeval k rešitvi zadeve.