Jedro

Ogrožanje varnosti ljudi v svojem celotnem spektru zajema tudi ogrožanja življenja ljudi kot težjo ali hujšo obliko ogrožanja varnosti ljudi v primerjavi z ogrožanjem zdravja ljudi. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v očitku, da je obsojenec povzročil nevarnost za življenje ljudi s tem, ko je D. D. odredil vožnjo tovornega vozila, ki zaradi nestrokovno popravljenega zabojnika ni bilo varno, saj lahko kakšen del popusti in ogrozi varnost ljudi, do česar je tudi prišlo, ker ni bila preprečena iztaknitev zadnje stranice zabojnika in se je ta med vožnjo po regionalni cesti odpela in jo je odneslo v po pločniku hodečo peško B. B., ki je zaradi tega utrpela hudo telesno poškodbo, zahtevana ogrozitvena posledica zadostno opisana. Kot je pojasnilo že višje sodišče, je iz opisa razvidno, da je bilo zgolj od naključja odvisno, ali in do kako hude poškodbene posledice bo takšno ravnanje obsojenca pripeljalo. Prepovedana posledica ogrozitve življenja ljudi je logična posledica obravnavane vožnje tovornega vozila z nestrokovno popravljenim zabojnikom in dodatna konkretizacija takšne posledice v izreku sodbe ni bila potrebna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po četrtem, tretjem in prvem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta. Naložilo mu je plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v višini 360,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z zatrjevanjem, da opis dejanja v izreku sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 314. člena KZ-1, saj ni konkretiziran zakonski znak povzročitve konkretne nevarnosti za življenje ljudi. Trdi še, da obsojencu ni mogoče očitati opustitve dolžnostnega ravnanja za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja, saj je razpolagal s potrdilom o tehnični brezhibnosti vozila. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da A. A. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

3. Na zahtevo je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki meni, da je zahteva glede prvo navedenega očitka utemeljena. Pridružuje se vsebinski utemeljitvi zahteve v delu, ki izpodbijani pravnomočni sodbi očita, da izrek ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka „povzroči nevarnost za življenje ljudi“. Po presoji tožilca ni dvoma o tem, da je obsojenec z očitanim ravnanjem povzročil nevarnost za življenje ljudi, vendar meni, da navedeni zakonski znak v opisu dejanja ni ustrezno konkretiziran. Pritrjuje navedbam v zahtevi, da besedna zveza »varnost ljudi« ne predstavlja konkretizacije pojma »nevarnost za življenje ljudi«, česar tudi ne morejo nadomestiti navedbe v obrazložitvi sodbe o zavedanju obsojenca, da lahko pride do nesreče in da lahko kakšen del popusti in ogrozi varnost ljudi (21. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Poleg dejstva, da gre za obrazložitev sodbe, tudi po njegovi presoji pojma varnosti ljudi ni mogoče enačiti s pojmom nevarnosti za življenje ljudi. Meni, da mora biti očitana nevarnost za življenje ljudi opisana jasno, konkretno in določno in ne zgolj z besedno zvezo »(ne)varnost ljudi«. Tudi sklicevanje na hudo telesno poškodbo kot posledico v okviru kvalificirane oblike še ne konkretizira izpostavljenega znaka temeljnega kaznivega dejanja. Obravnavani očitek bi bil ustrezno kvalificiran z dostavkom: »zadnja stranica zabojnika zaradi odpetja med vožnjo lahko odpade z vozila med ljudi, ki hodijo po pločniku ob regionalni cesti in s svojo obliko in težo ob zadetju ogrozi njihovo življenje, do česar je tudi prišlo...«. Glede sklicevanja vložnika na potrdilo o tehnični brezhibnosti vozila pa tožilec meni, da imata sodbi o tem zadostne in utemeljene razloge z vsemi tehničnimi podrobnostmi in s pravilnim sklepom, da tudi zaradi dinamike sprememb pri uporabi vozila ugotovitve tehničnega pregleda niso prekinile vzročne zveze med nestrokovnim popravilom in nastalo posledico zaradi iztaknitve zadnje strani zabojnika. Vrhovnemu sodišču predlaga, da glede na utemeljenost prvega očitka zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik trdi, da je sodišče kršilo kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP, ker v izreku sodbe ni konkretiziran zakonski znak povzročitve nevarnosti za življenje ljudi po prvem odstavku 314. člena KZ-1. V opisu dejanja v izreku je konkretizirana le nevarnost za zdravje ljudi, konkretno oškodovanke B. B., kar ne zadostuje, saj mora biti povzročena nevarnost za življenje ljudi. Vložnik meni, da je takšno stališče glede pravne presoje opisanega dejanja skladno s stališči teorije in sodne prakse. Glede slednje se sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Kopru II Kp 5948/2015 z dne 10. 5. 2018 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 155/1994 z dne 6. 9. 1995. Sklicuje se na stališče pravne teorije,1 da je posledica obravnavanega kaznivega dejanja povzročitev konkretne nevarnosti za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti in da nevarnost za integriteto ljudi ali za njihovo zdravje ne zadostuje. Vložnik se ne strinja s presojo drugostopenjskega sodišča, da je nevarnost za življenje ljudi konkretizirana z navedbo, da nestrokovno popravljen zabojnik ni varen in lahko kakšen del popusti ter ogrozi varnost ljudi. Meni, da iz navedenega ne izhaja ogrožanje življenja ljudi, temveč le ogrožanje varnosti ljudi, česar ni mogoče enačiti. Ogrožanje varnosti ljudi ne pomeni tudi ogrožanja življenja ljudi. Pri tem pojasnjuje, da sta varnost in življenje dva različna pojma in da ogrožanje varnosti ljudi pomeni, da se lahko ljudem zgodi kaj neprijetnega, medtem ko ogrožanje življenja ljudi pomeni, da je ogrožen obstoj določenih ljudi. Vložnik v nadaljevanju navaja, da vsako ogrožanje varnosti ne pomeni hkrati tudi ogrožanja življenja, nato pa, da ogrožanje varnosti ljudi pomeni zgolj nevarnost za integriteto ljudi ali za njihovo zdravje (ne pa tudi za njihovo življenje). Glede stališča pritožbenega sodišča v 7. točki sodbe, ki konkretno nevarnost za življenje ljudi pojasnjuje z okoliščinami poteka nesreče, pa vložnik opozarja, da je relevanten le opis dejanja v izreku sodbe, ne pa okoliščine poteka nesreče ter nastanka posledic, zato pritožbeno sodišče teh očitkov ne sme širiti na neke druge okoliščine glede poteka nesreče ter nastanka posledic, ki niso zajete v tenorju obtožbe in sodbe.

6. Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti v temeljni obliki po prvem odstavku 314. člena KZ-1 stori, kdor s splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom ali opustitvijo dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi ali premoženja, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Posledica tega kaznivega dejanja je povzročitev konkretne nevarnosti za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Nevarnost mora biti konkretna, torej mora neposredno groziti, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine (življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti) individualno nedoločenega kroga oseb ali določenega, toda neomejenega kroga oseb. Za nastanek posledice ne zadošča nevarnost oziroma ogrozitev zdravja ali integritete ljudi, ki predstavlja po teži nevarnosti blažjo ogrozitev v primerjavi z ogrožanjem življenja. Ogroženo mora biti človeško življenje, ki je temeljna oziroma najpomembnejša človekova dobrina, ki je tudi v ustavnem katalogu pravic in temeljnih svoboščin na prvem mestu (t. i. pravica do življenja).2

7. Skladno z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP mora obtožnica obsegati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. V primeru, da je obtoženec spoznan za krivega, pa mora skladno s četrtim odstavkom 364. člena ZKP izrek sodbe obsegati vse potrebne sestavine, navedene v 359. členu ZKP. Primarno so to dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, poleg teh pa tudi tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da sodišču omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, obdolžencu pa uresničevanje pravice do obrambe. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. Vrhovno sodišče sprejema razlago, da v primeru, da opis kaznivega dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni nujni in obvezni del opisa, sestavljata abstraktni in konkretni del opisa celoto.3 Sodišče glede na konkretno navedene okoliščine primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja določno opredeljen do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.

8. Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po četrtem, tretjem in prvem odstavku 314. člena KZ-1, ker je kritičnega dne zaposlenemu delavcu D. D. odredil vožnjo z določenim tovornim vozilom, za katerega je vedel, da je bil njegov zabojnik nestrokovno popravljen, saj je skrbel za popravilo in vzdrževanje tovornih vozil in je v tem svojstvu neustrezna popravila dopustil. V opisu dejanja je takšno nestrokovno popravilo tudi podrobneje opisano. Kot nadalje izhaja iz opisa, bi se obsojenec moral zavedati, da tako nestrokovno popravljen zabojnik ni varen in lahko kakšen del popusti in ogrozi varnost ljudi, do česar je tudi prišlo, saj zaradi nestrokovnih popravil ni bila preprečena iztaknitev zadnje stranice zabojnika in se je le ta med vožnjo po regionalni cesti Javornik – Gorje odpela in jo je odneslo v oškodovanko B. B., ki je hodila po pločniku in je zaradi zadetja padla, pri tem pa utrpela hudo telesno poškodbo.

9. Vložnik v zahtevi pravilno opozarja, da za uresničitev posledice oziroma izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja ne zadošča nastanek konkretne nevarnosti za zdravje ali integriteto ljudi, temveč mora biti konkretno ogroženo življenje ljudi, kar mora izhajati že iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe. Vendar pa ne gre pritrditi njegovemu stališču, da ogrožanje varnosti ljudi v svojem celotnem spektru ne zajema tudi ogrožanja življenja ljudi kot težjo ali hujšo obliko ogrožanja varnosti ljudi v primerjavi z ogrožanjem zdravja ljudi in da iz opisa kaznivega dejanja kot celote takšna nevarnost ne izhaja. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v očitku, da je obsojenec povzročil nevarnost za življenje ljudi s tem, ko je D. D. odredil vožnjo tovornega vozila, ki zaradi nestrokovno popravljenega zabojnika ni bilo varno, saj lahko kakšen del popusti in ogrozi varnost ljudi, do česar je tudi prišlo, ker ni bila preprečena iztaknitev zadnje stranice zabojnika in se je ta med vožnjo po regionalni cesti odpela in jo je odneslo v po pločniku hodečo peško B. B., ki je zaradi tega utrpela hudo telesno poškodbo, zahtevana ogrozitvena posledica zadostno opisana. Kot je pojasnilo že višje sodišče, je iz opisa razvidno, da je bilo zgolj od naključja odvisno, ali in do kako hude poškodbene posledice bo takšno ravnanje obsojenca pripeljalo. V obravnavani situaciji je bilo nedvomno ogroženo življenje in zdravje oškodovanke, njenega moža C. C. in ostalih, ki so se takrat nahajali na pločniku, mimo katerega je z iztaknjeno zadnjo stranico zabojnika peljalo predmetno tovorno vozilo, ravno tako potnikov nasproti in za njim vozečih vozil, v katere bi lahko takšna stranica zanihala ali nanje padla. Le od naključja je bilo torej odvisno, ali bo takšno ravnanje pripeljalo do poškodbene posledice teh oseb in do kako hude, pri čemer potencialna smrtna posledica življenjsko logično očitno ni bila izključena. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je zato iz opisa kaznivega dejanja razvidna prepovedana posledica ogrozitve življenja ljudi kot logična posledica obravnavane vožnje tovornega vozila z nestrokovno popravljenim zabojnikom in dodatna konkretizacija takšne posledice v izreku sodbe ni bila potrebna. Takšno ravnanje namreč lahko povzroči tudi smrtne posledice, zato je bilo življenje mimoidočih v kritičnem trenutku realno ogroženo. Takšen opis je sodišču omogočil pravno vrednotenje obsojenčevega ravnanja in slednjemu tudi uresničevanje pravice do obrambe. Neutemeljen je tudi očitek višjemu sodišču o širjenju očitka obsojencu izven okvira izreka sodbe. Višje sodišče se je namreč pri presoji nastanka prepovedane posledice kot izhaja iz opisa dejanja sklicevalo na okoliščine poteka obravnavanega dejanja in nastanka posledic, ki izhajajo že iz samega opisa dejanja. Ker je od vseh okoliščin vsakega konkretnega primera odvisna presoja nastanka ogroženosti za življenje ljudi, obravnavane zadeve ni mogoče enačiti s primeri, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, saj so opisi dejanj in življenjske situacije oziroma okoliščine drugačne. Očitana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zato ni podana.

10. Z zatrjevanjem, da obsojencu ni mogoče očitati kršitve dolžnostnega ravnanja za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja, saj je razpolagal s potrdilom o tehnični brezhibnosti vozila, ki je bilo izdano štiri mesece pred obravnavanim dejanjem, zaradi česar je lahko v kritičnem času utemeljeno zaupal, da je vozilo tehnično brezhibno, pa vložnik ne preseže izpodbijanja pravilnosti pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je o vprašanju obsega tehničnega pregleda predmetnega tovornega vozila in njegovega vpliva na zavest obsojenca, da je zabojnik tega vozila nestrokovno popravljen, zaradi česar bi se obsojenec vsaj moral zavedati, da lahko ogrozi varnost ljudi, obsežno opredelilo v točkah 17 do 20 obrazložitve sodbe in izrecno zavrnilo zatrjevanje obrambe, da je obsojenec zaupal v opravljeni tehnični pregled vozila z dne 29. 11. 2017, iz katerega izhaja, da je vozilo brezhibno. Ugotovilo je, da kontrolorji na tehničnih pregledih niso strokovnjaki za zvare in če je zvar prebarvan, kontrolor tega ne opazi. Zvarov na tehničnem pregledu ne preverjajo, saj nimajo naprave, s katero bi izmerili, kakšen je zvar in ne opazijo, ali je strokovno zavarjeno ali ne, temveč preverijo le, ali je stranica vpeta ali ne, ali mehanizem za odpiranje in zapiranje kesona deluje in mehanizem je v času tehničnega pregleda deloval, ne odpira pa kontrolor stranice tovornjaka. Takšen pregled je skladen s 15. členom Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil (Ur. l. RS, št. 88/05, s sprem.), po katerem tehnični pregled vozila obsega pregled in preizkus naprav in opreme na vozilu, brez razstavljanja vozila. Tudi v konkretnem primeru je bilo ročno preverjeno, ali mehanizem za odpiranje in zapiranje kesona deluje, niso pa odpirali stranice tovornjaka. Dejstvo, da je mehanizem deloval, pa ne pomeni, da so bili deli tovornjaka strokovno popravljeni, saj če je zvar pobarvan, niti ni mogoče opaziti, kaj je spodaj. Pri tehničnem pregledu, in sicer njegovem vizualnem pregledu, tako kontrolorji nestrokovnega zvara ne opazijo nujno, pri čemer kvalitete zvarov niso bili dolžni preverjati. Kot bistveno v tej zvezi je sodišče nadalje ugotovilo, da je obsojenec dal tovorno vozilo popraviti nestrokovni osebi, saj bi v nasprotnem primeru takšno (strokovno) popravilo izpostavil in zanj predložil račun. Zato se obsojenec odgovornosti ne more razbremeniti z zatrjevanjem, da je tehnična izpravnost vozila sanirala nekaj, za kar je sam vedel, da ima lahko za posledico popustitev kakšnega dela tovornjaka, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo, ali da bo to lahko preprečil. Sodišče je na podlagi ugotovitev stanja vozila, zagovora obsojenca in izpovedbe njegovega sina E. E. zaključilo, da je obsojenec imel politiko material iztrošiti do konca, iz česar je sklepalo na njegov odnos do popravil tovornega vozila tudi v konkretnem primeru, da dotrajanega materiala ne zamenja, temveč počaka, da se do konca iztroši, kar izhaja tudi iz njegove navedbe, da kasonu ni nič dosti manjkalo, da kamion ni bil več nov in je bilo stanje letom primerno. Tako je tudi uporabo tega tovornega vozila podaljšal in to na način, da ga je dal nestrokovno popraviti. Sodišče prve stopnje je tako argumentirano ugotovilo, da predmet tehničnega pregleda niso bile pomanjkljivosti, ki so botrovale obravnavani nevarnosti in nesreči ter da se obsojenec na uspešno opravljen tehnični pregled ob tem, ko je dal sam vozilo popraviti nestrokovni osebi, ob čemer se je moral zavedati, da ima to lahko za posledico ogrozitev varnosti ljudi, ne more sklicevati. Takšni presoji je v 10. do 14. točki obrazložitve pritrdilo tudi višje sodišče, ki je v tej zvezi še pojasnilo, da morajo udeleženci v prometu ves čas skrbeti in vsakodnevno preverjati, ali je njihovo vozilo v brezhibnem stanju, še posebej, če gre za obrabne dele in da je obsojenec vedel, da popravila za predmetne pomanjkljivosti niso bila izvedena na strokoven način. Z nasprotovanjem navedenim ugotovitvam in dokaznim zaključkom sodišča, vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni podana, delno pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

13. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Sodnik dr. Primož Gorkič je glasoval za ugoditev zahtevi in spremembo pravnomočne sodbe tako, da se obsojenca oprosti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

1 Podano v Kazenskem zakoniku – posebni del s komentarjem, sodbo prakso in literaturo, dr. Mitja Deisinger, 2017, str. 723. 2 Glej tudi Kazenski zakonik 2017, posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, dr. M. Deisinger, komentar 314. člena KZ-1, str. 723 in D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Ljubljana, 2019, komentar k 314. členu KZ-1, P. Plesec in D. Korošec, str. 541, 542. 3 Na primer I Ips 157/2004 z dne 23. 9. 2004, I Ips 196/2004 z dne 6. 10. 2005, I Ips 150/2004 z dne 4. 11. 2004, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005 ali I Ips 3471/2010 z dne 2. 6. 2011 in druge.