Jedro

Po presoji sodišča pa tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila napotilom sodišča v sobi, tožnika ni dodatno podrobneje zaslišala v zvezi z zatrjevanim preganjanjem zaradi svojega političnega prepričanja, svoje narodnostne pripadnosti in verske opredelitve. Pri preganjanju zaradi političnega prepričanja tožena stranka ni upoštevala izpovedbe tožnika glede njegove izpovedbe o tem, da je bil njegov oče več mesecev zaprt, prav tako pa tožena stranka ni preverila ali je bil tožnik preganjan zaradi svoje narodnostne pripadnosti in verske opredelitve oziroma ali je obstajal oziroma ali obstaja strah tožnika, da bi bil zaradi teh dveh razlogov tudi preganjan. V izpodbijani odločbi je tožena stranka ugotavljala stanje v Srbiji in Črni gori, pri tem je preučila poročila, ki pa so iz leta 2000 in 2001, le poročilo Mednarodne krizne skupine ima datum 18. 3. 2003. Sodišče zato ugotavlja, da tožena stranka ni pridobila najnovejših in aktualnih poročil o stanju v izvorni državi v prvi polovici leta 2003. Po tem, ko bo tožena stranka ugotovila razloge, zakaj tožnik uveljavlja zaščito po 2. odstavku 1. člena ZAzil (2. alinea 2. odstavka 29. člena ZAzil), bo morala navesti dejstva in razloge, ki so jo vodili k sprejetju njene ponovne odločitve.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve se odpravi in vrne zadeva toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji, hkrati pa odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka je odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U ... Iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za azil 10. 5. 2002 in navedel, da je matično državo zapustil leta 1999. Bil je član boksarskega kluba Crvena zvezda, Tigrova Delije, katerega je vodil Željko Ražnatović - Arkan. Ko se je začela vojna v BIH, jih je imenovani želel mobilizirati in poslati v BIH, temu pa se je tožnik izognil in sam pobegnil v BIH in sedaj bi ga v primeru vrnitve v Srbijo in BIH obstoječa oblast ubila. Tožena stranka navaja, da je presodila, da ponovno zaslišanje tožnika ni potrebno, ker ne bi prispevalo k natančnejšemu ugotavljanju resničnosti njegovih navedb. Tožnik je imel namreč že na prvem zaslišanju možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Tožena stranka sprejema tožnikovo zgodbo glede preganjanja v preteklosti za verodostojno, to pomeni, da je sprejela za verodostojne tudi navedbe, da so pripadniki Arkanovih paravojaških formacij na tožnika poskušali izvesti atentat in so zaradi tožnika izvajali nasilje nad njegovim očetom. Tožena stranka je ugotovila, da obstaja možnost, da je bil tožnik v preteklosti preganjan zaradi političnega prepričanja, ki so mu ga pripisale Arkanove paravojaške enote v sodelovanju z oblastnimi strukturami v takratni ZRJ oziroma Srbiji zaradi nesodelovanja z njimi. Drugi razlogi, ki jih navaja tožnik, ko se ne opredeljuje za Srba in je po veroizpovedi katolik in ne pravoslavec, so lahko dodatno vplivali na to, da so omenjene strukture podvomile v njegovo lojalnost. V ponovljenem postopku je tožena stranka prišla do ugotovitve, da subjektivni strah tožnika pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, ni objektivno konkretiziran, ker je potrebno upoštevati kakšna je situacija v njegovi matični državi v času odločanja. Obstoj strahu zaradi preteklega preganjanja še ni zadosten razlog za priznanje azila, saj mora obstajati tudi strah pred preganjanjem v prihodnosti, se pravi v primeru vrnitve v matično državo. Tožena stranka je posebej preverjala objektivno utemeljenost subjektivnega strahu tožnika in njegovo zgodbo primerjala z objektivnimi informacijami iz njegove matične države. Tožnik je namreč povedal, da se ni želel pridružiti niti jugoslovanski vojski niti paravojaškim formacijam, ki so sodelovale pod vodstvom Željka Ražnatovića - Arkana. Predstavniki obeh skupin so od maja leta 1999 prihajali k njemu na dom in njemu in članom njegove družine grozili, da jih bodo pobili, če se jim ne bo pridružil. Tožnik je bil približno pet let član boksarskega kluba Crvena zvezda Delije Tigrovi, lastnik tega kluba in vodja je bil Arkan, ki ga je tudi proti njegovi volji včlanil v Stranko srbske enotnosti. Navaja, da kljub temu, da je Arkan mrtev, stranka še deluje in jo vodi Borislav Pelević. Tožena stranka je to posebej preverila in preučila članek Parlament in palme, ki navaja, kako je bila osnovana ta stranka, ki ima po podatkih Informacijsko dokumentacijskega centra tožene stranke trenutno pet sedežev v parlamentu Srbije in Črne gore. Prav tako je tožena stranka preverila ime tožnika kot boksarskega prvaka, vendar iskanje ni bilo uspešno, prav tako tožena stranka ni dobila odgovora od Boksarske zveze Slovenije. Tožnik je tudi povedal, da je iz Srbije odšel v BIH, konec leta 2000 pa v Slovenijo. V BIH so ga obdolžili, da je vohun ZRJ, bil je član boksarskega kluba Oružane snage Zlatni ljiljani, ki je bil vojaške narave. Nekega dne so neznanci izvedli napad na njegovo hišo, vendar njega takrat ni bilo doma, ker je bil na treningu. Neznanci so vrgli skozi okno v njegovo stanovanje bombo M 75. Možno je, da so ta napad nanj izvedli pripadniki Arkanovih paravojaških skupin. Tožena stranka pa je ugotovila, da v Sarajevu deluje tudi boksarski klub Zlatni ljiljani, ki je bil ustanovljen leta 1992. Tožena stranka je zbrala informacije o stanju v Srbiji in Črni gori iz naslednjih virov: članka AIM z naslovom Izborna iznenadjenja in Parlament i palme, Beograd 27. 12. 2000, Vanredni parlamentarni izbori u Srbiji, Konačno diskontinuitet, Beograd 24. 12. 2000, tekst z naslovom Dinastija Ražnatović objavljen na internetu 8. 10. 2002, poročilo Mednarodne krizne skupine ICG z dne 18. 3. 2003, odgovori Informacijsko dokumentacijskega centra tožene stranke, poročilo U.S. State Department in CIA World Factbook, aktualni članki objavljeni v časopisu Delo, poročilo Raziskovalnega direktorata odbora za imigracije in begunce Ottawa november 2001 in poročilo Slovenske tiskovne agencije. Tožena stranka je upoštevala tudi prakso in smernice imigracijskega organa Velike Britanije, prav tako navaja organizacije, katerih članica je Srbija in Črna gora in katere konvencije oziroma pogodbe s področja varovanja človekovih pravic je država ratificirala. Tožena stranka je zato mnenja, da ne obstajajo zadostni razlogi za priznanje azila po Ženevski konvenciji. Subjektivni strah tožnika pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti k posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, ni objektivno konkretiziran. V času odločanja je politična situacija v Srbiji in Črni gori precej drugačna kot takrat, ko je tožnik zapustil to državo. Tožena stranka je nadalje ponovno ugotavljala ali obstajajo pogoji za vrnitev tožnika v matično državo. Tožena stranka navaja, da je ugotovila, da oblast v Srbiji in Črni gori po uboju predsednika Djindjića kaže voljo do vzpostavitve reda v državi in v ta namen tudi poskuša pretrgati vez med državnimi varnostnimi strukturami in kriminalom. Posebej je tožena stranka preverjala ali gre v obravnavanem primeru za pomanjkanje zaščite s strani države oziroma ali je država sposobna zaščititi tožnika. Na podlagi razpoložljivih informacij o trenutni politični situaciji v Srbiji in Črni gori tožena stranka ugotavlja, da so nekdanji in nekateri sedanji člani BIA (nekdanje RDB) zaradi vojne proti organiziranemu kriminalu vedno bolj podvrženi preiskavam in aretacijam. Nadalje navaja, da je Željko Ražnatović - Arkan, vodja paravojaških skupin, mrtev in tožniku ne more več škoditi. Stranka srbskog jedinstva (SSJ) še deluje, vendar nima velikega vpliva. Sedanja oblast poskuša tudi prepovedati delovanje radikalnih strank in v skladu s sedanjo politiko in razmerami bi oblast morala zaščititi tožnika. Tožena stranka poudarja, da se v Srbiji poudarja kompleksna politična in družbena situacija, ki je v veliki meri pogojena s tem, da se javnost in institucije v Srbiji še vedno niso soočile z zločini v smislu priznanja kolektivne odgovornosti. Tudi Miloševič ni bil odstavljen s položaja predsednika zaradi zločinov, temveč bolj zaradi tega, ker mu ni uspelo več učinkovito voditi ekspanzionistične nacionalistične politike. Tožena stranka pa ugotavlja, da je bilo kljub temu v postopku ugotovljeno, da to samo po sebi ne more biti razlog za priznanje azila. Tožnik sicer navaja, da se v matično državo ne želi vrniti, ker se mu je zamerila, vendar posebnih okoliščin svojega primera v postopku ni izkazal. Tožena stranka ocenjuje, da izjave tožnika glede na vse zbrane informacije o trenutni situaciji v njegovi matični državi niso objektivno utemeljene. Ni namreč izkazana povezava med njegovim strahom pred vrnitvijo ter družbeno in politično situacijo v njegovi matični državi. Tožena stranka tudi zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka je razloge za zavrnitev humanitarnega azila navedla že v prvi odločbi in sicer spremenjena politična situacija v matični državi prosilca in volja ter sposobnost njegove matične države, da ga zaščiti. Ti razlogi govorijo zato, da varnost ali fizična integriteta tožnika v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter njenih protokolov v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bila ogrožena. Nadalje navaja, da okoliščine, zaradi katerih tožnik prosi za azil, niso takšne, da se lahko čuti ogroženega in njegov strah tudi ni objektivno utemeljen. Tožena stranka ponovno ugotavlja, da strukture, ki naj bi po tožnikovih izjavah ogrožale njegovo varnost, nimajo več moči, da bi mu lahko škodile in država je v konkretnem primeru sposobna zagotoviti ustrezno varnost tožnika. Tožena stranka je določila daljši rok za zapustitev države, da bi si lahko tožnik pri pristojni instituciji uredil svoj status v Republiki Sloveniji v skladu z določbami Zakona o tujcih, ker je tožena stranka upoštevala, da je sklenil zakonsko zvezo s slovensko državljanko.

Tožnik v tožbi navaja, da meni, odločba tožene stranke ni pravilna zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Tožnik očita, da tožena stranka kljub navodilu sodišča, da bi bilo potrebno z dodatnim zaslišanjem natančneje preveriti resničnost tožnikovih navedb in se do njih opredeliti, tega ni izvedla. Tako dejansko stanje ni bilo pravilno niti popolnoma ugotovljeno. Odločitev tožene stranke je le na podlagi tožnikovega zaslišanja z dne 25. 9. 2002 in informacij, ki jih je tožena stranka zbrala. Tožena stranka ocenjuje zgodbo tožnika kot verodostojno, morala pa bi preveriti informacije o dejavnostih državnih parastruktur, katerih pomemben del so tudi privrženci umorjenega Željka Ražnatovića - Arkana, ki delujejo tudi danes v stranki SSJ (Stranka srbske enotnosti). Tožena stranka na eni strani ugotavlja, da so izjave tožnika verodostojne in da v Srbiji obstajajo številni alternativni centri, ki so vsaj toliko močni kot legitimne vladne institucije in da so začeli ti centri dobivati vedno močnejšo vlogo v srbski politiki in družbi od leta 2002 naprej, po drugi strani pa tožena stranka ugotavlja, da strukture, ki naj bi tožniku škodile, nimajo več moči v državi. Tožnik opozarja na protislovje, saj so paradržavne strukture dokazale, da so več kot sposobne pripraviti in izpeljati atentat na predsednika vlade Djindjića. Tožnik je navedel, da so mu pripadniki paravojaških Arkanovih skupin grozili tako kot članom njegove družine, da jih bodo ubili, če se jim ne pridruži. Tožnik opozarja na dejstvo, da stranka SSJ zaseda poslanska mesta v srbski skupščini in da je na parlamentarnih volitvah pomenila prvovrstno presenečenje v povezavi z dejstvom, da nacionalistična opozicija v Srbiji, ki jo sestavljajo tudi Srbska radikalna stranka, Socialistična partija Srbije in podobne stranke zaseda dobršen del politična prostora, to pomeni, da so vladni poskusi zagotoviti red in varnost lahko le omejeno uspešni. Tožnikov oče, ki je prav tako nasprotoval političnim idejam in delovanju paradržavnih kriminalno političnih struktur, je bil brutalno pretepen in izginil je neznano kam. Tožena stranka šteje tožnikove izjave za verodostojne, tožnik pa je povedal, da je njegov oče prav tako nasprotoval Arkanovim privržencem in se sprl s podčastnim majorjem Arkanovih sil, pogrešan je bil tri ali štiri mesece pred zaslišanjem in pred tem so očetu tudi grozili. Tožnik je bil tudi direktno napaden, ko je v BIH poskušal najti zaščiti pred Arkanovimi privrženci. Tožnik meni, da vse to ni nikakršno zagotovilo, da ob morebitni vrnitvi v matično državo ne bi bil izpostavljen mučenju, nehumanemu in ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Tožena stranka namreč preteklih groženj, fizičnih obračunavanj s pripadniki njegove družine in izginotje očeta, ni ustrezno ovrednotila. Tožena stranka trdi, da je izpovedba tožnika verodostojna, tožnikove izjave pa kažejo na veliko verjetnost, da bo tudi sam podvržen temu, v kolikor se vrne. Tožena stranka mora ugotoviti resnično stanje stvari in po uradni dolžnosti upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo. Tožnik meni, da je izkazal utemeljenost svoje prošnje. Tožnik je sodeloval s toženo stranko in posredoval podatke, ki utemeljujejo njegovo prošnjo. Meni, da iz obrazložitve odločbe tožene stranke nedvomno izhaja, da je tožnik ogrožen v primeru vrnitve in da obstaja nevarnost maščevanja nekdanjih in sedanjih privržencev Arkana in paradržavnih struktur. Strah tožnika pa je utemeljen na politični osnovi v povezavi z njegovo vero in nacionalnostjo. Realna nevarnost, ki mu preti, je individualizirana in ogroža njegovo psihično integriteto, ker ni deležen zaščite pred šikanami in psihičnim maltretiranjem. Tožnika so že poskušali eliminirati, v primeru vrnitve v matično državo, pa bi to storili znova tako kot so z njegovim očetom. Tožnik zatrjuje ogroženost s strani matične države, zato mu ni razumljivo, zakaj tožena stranka navaja, da si uredi bivanje tujca na podlagi Zakona o tujcih, zato namreč potrebuje potno listino svoje države, s tem pa bi se spravil v nevarnost fizične likvidacije. Opozarja na 3. člena EKČP, ki varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke razveljavi in tožniku prizna azil v Republiki Sloveniji oziroma da se zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje, hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju ZAzil), ki v 2. odstavku 1. člena določa, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa ter navedb v izpodbijani odločbi in tožbi izhaja, da je tožena stranka odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U 1160/2003 z dne 18. 7. 2003. Tožnik je v svoji prošnji za azil navedel, da je bil v matični državi član boksarskega kluba Tigrova Delije - Crvena zvezda, lastnik kluba je bil Željko Ražnjatović - Arkan in on je želel vse člane kluba mobilizirati in poslati v BIH, temu se je tožnik izognil in sam pobegnil v BIH, v primeru vrnitve bi ga obstoječa oblast ubila. Na zaslišanju pa je tožnik povedal, da so v mesecu maju leta 1999 prihajali k njemu na dom pripadniki Arkanovih paravojaških skupin in grozili njemu in članom njegove družine. Očeta so po njegovem odhodu zaprli, zaprla ga je vojaška policija BIH v Sarajevu in je bil v zaporu šest mesecev. Oče mu je kasneje povedal, da so ga v zaporu mučili, tepli, zlomili so mu čeljust, spraševali pa so ga, kje je tožnik in zakaj je pobegnil. Očetu pa so očitali, da je tožnik povezan z Arkanom. Glede svoje narodnosti je povedal, da se ima za Jugoslovana in se za Srba ne opredeljuje. To je pojasnil s tem, da je njegova mati rojena v Nemčiji, oče rojen v Jugoslaviji, njegov oče pa je rojen v Rusiji in je priimek beloruskega izvora, babica po očetu pa je Hrvatica. Tožena stranka sprejema tožnikovo izpovedbo kot verodostojno, zaključuje pa, da tožnik v primeru vrnitve sedaj v matično državo ne bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, ker to ni objektivno konkretizirano in je politična situacija v Srbiji in Črni gori precej drugačna kot takrat, ko je tožnik zapustil državo. Tožena stranka je odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča, zato je tožena stranka vezana pri svoji ponovni odločbi na pravno mnenje Upravnega sodišča v sodbi št. U 1160/2003 in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka po prejemu sodbe izdala novo odločbo, ki je sedaj predmet tega upravnega spora. V citirani sodbi opr. št. U 1160/2003 pa je tukajšnje sodišče v svojih napotkih navedlo, da tožena stranka ni ocenila in se ni opredelila do tožnikovih navedb, ki jih je podal na zaslišanju. Sodišče je toženi stranki tudi naložilo, da mora z dodatnim zaslišanjem tožnika natančneje preveriti resničnost njegovih navedb in se do njih opredeliti. Tožena stranka tožnika ni dodatno zaslišala, tožena stranka pa kot verodostojno v celoti sprejema tožnikovo izpovedbo. Sodišče je v citirani sodbi tudi opozorilo, da tožena stranka dopušča možnost, da je bil tožnik v preteklosti preganjan zaradi svojega političnega prepričanja, svoje narodnostne pripadnost in verske opredelitve, toda kljub takšnim navedbam tožena stranka zaključuje, da tožnikov strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju ni utemeljen oziroma objektivno konkretiziran. Po presoji sodišča pa tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila napotilom sodišča v sodbi U ..., tožnika ni dodatno podrobneje zaslišala v zvezi z zatrjevanim preganjanjem zaradi svojega političnega prepričanja, svoje narodnostne pripadnosti in verske opredelitve. Pri preganjanju zaradi političnega prepričanja tožena stranka ni upoštevala izpovedbe tožnika glede njegove izpovedbe o tem, da je bil njegov oče več mesecev zaprt, prav tako pa tožena stranka ni preverila ali je bil tožnik preganjan zaradi svoje narodnostne pripadnosti in verske opredelitve oziroma ali je obstajal oziroma ali obstaja strah tožnika, da bi bil zaradi teh dveh razlogov tudi preganjan. V izpodbijani odločbi je tožena stranka ugotavljala stanje v Srbiji in Črni gori, pri tem je preučila poročila, ki pa so iz leta 2000 in 2001, le poročilo Mednarodne krizne skupine ima datum 18. 3. 2003. Sodišče zato ugotavlja, da tožena stranka ni pridobila najnovejših in aktualnih poročil o stanju v izvorni državi v prvi polovici leta 2003. Po tem, ko bo tožena stranka ugotovila razloge, zakaj tožnik uveljavlja zaščito po 2. odstavku 1. člena ZAzil (2. alinea 2. odstavka 29. člena ZAzil), bo morala navesti dejstva in razloge, ki so jo vodili k sprejetju njene ponovne odločitve. V zvezi z obstojem humanitarnih razlogov je sodišče v sodbi opr. št. U ... dalo napotek, da je potrebno presoditi ali so okoliščine, zaradi katerih tožnik prosi za azil take, da se lahko čuti ogroženega in ali je tak strah objektivno utemeljen. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni ugotavljala razloga ogroženosti in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih navaja. Prav tako tožena stranka ni pri vključitvi ocene stanja v izvorni državi, navedla v zvezi z razlogi tožnika ocene stanja in ni navedla, katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila, na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnikova varnost ali fizična integriteta v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne bi bila prizadeta oziroma ogrožena. V ponovljenem postopku je potrebno zato dodatno zaslišati tožnika o njegovih razlogih preganjanja, pridobiti aktualne podatke o stanju v Srbiji in Črni gori in navesti dejstva in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev tožene stranke (5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP). Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik brez dokumentov, predložil pa je izpisek iz poročne matične knjige o sklenitvi zakonske zveze 9. 11. 2002 na Bledu, zato mora tožena stranka pribaviti tudi osebne dokumente, s katerimi se je tožnik izkazal pred Upravno enoto v Radovljici in o zadevi ponovno odločiti. Le s takšnim postopkom bo tožena stranka varovala načela postopka, ki so opredeljena v 24. členu ZAzil, zlasti pa določilo 5. in 6. odstavka citiranega določila, po katerem mora tožena stranka ugotoviti resnično stanje stvari in po uradni dolžnosti ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Pri tem pa se tožena stranka v ponovljenem postopku ne more sklicevati na razloge, ki jih je navedla že v obrazložitvi odločbe, ki je bila s sodbo odpravljena. Pri ponovnem odločanju v konkretnem primeru se zato tožena stranka ne more sklicevati na razloge v obrazložitvi odločbe, ki je bila z navedeno sodbo odpravljena. Odločba, ki je izdana na podlagi ponovljenega postopka, mora obsegati vse kar določa 212. do 215. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP), zlasti pa mora obrazložitev obsegati to kar določata 2. in 3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP, ker ima samo zoper takšno odločbo stranka učinkovito možnost vložiti pravno sredstvo oziroma vložiti tožbo v upravnem sporu. Ker je dejansko stanje v bistvenih točkah še vedno nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov v upravnem spisu namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi tožnikov status, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks.