10. 7. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 4. julija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 489/2001 z dne 27. 9. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Kazenski postopek, ki je tekel zoper obdolženko, zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ) na podlagi obtožnega predloga pritožnice kot oškodovanke kot tožilke, je bil s sklepom Okrajnega sodišča V Mariboru ustavljen. Pritožnica je zoper omenjeni sklep vložila pritožbo, ki je bila kot nedovoljena zavržena. Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo pritožbo pritožnice zoper sklep o nedovoljenosti pritožbe.

2.V laični ustavni pritožbi pritožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in smiselno zatrjuje kršitev 22. člena Ustave.

Navaja, da ni enako spoštovana kot obdolženi. Sodišče je po njenem mnenju ravnalo nepravilno, ko je kazenski postopek zoper obdolženko ustavilo. Vabilo za glavno obravnavo je le enkrat prejela pisno, v ostalih primerih je bila vedno vabljena ustno.

Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane odločbe razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje.

B.

3.Pritožnici je bila z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča v Mariboru pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča zavrnjena kot neutemeljena. Iz obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru izhaja, da pritožnica kot oškodovanka kot tožilka na narok za glavno obravnavo dne 8. 11. 2000 ni pristopila in svojega izostanka ni opravičila. Nanjo je bila pravilno, ustno, vabljena na prejšnjem naroku za glavno obravnavo dne 18. 10. 2000. Ker se naroka za glavno obravnavo ni udeležila, je sodišče skladno z drugim odstavkom 306. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) kazenski postopek ustavilo.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in zato ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločitev preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče torej lahko presoja le, ali je bila zaradi nepravilne uporabe zakona kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina oziroma ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). Takšnih kršitev pa pritožnica ne izkaže.

5.Odločitev sodišča, da pritožba zoper sodbo ni dovoljena, ker je pritožnica ni napovedala v skladu z določbami ZKP, temelji na določbi drugega odstavka 368. člena ZKP. Zato izpodbijana odločba ni tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tako očitno ne gre za kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave.

6.Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer