Up-7/94

U-I-289/95

30/11-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in postopku za preizkus pobude A.A. ..., na seji dne 30/11-1995 s k l e n i l o:

1.

Ustavna pritožba A.A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 1513/93 z dne 2/12-1993 v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, št. II K 187/93 z dne 13/10-1993 se zavrže.

2.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 337. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90) se sprejme in se začne postopek za oceno ustavnosti citirane določbe in določbe 344. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94).

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.

Pritožnik je 1/2-1994 vložil ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo zagrešilo prvostopno sodišče s tem, da je dopustilo spremembo zasebne tožbe na glavni obravnavi, pritožniku pa ne omogočilo priprave obrambe glede na spremenjeni obtožni akt. Odločitev sodišča, da ne prekine obravnave za pripravo obrambe pritožnika, naj bi pomenila napačno uporabo zakonske ureditve, ki pa je po mnenju pritožnika tudi sicer v neskladju z Ustavo. Po mnenju pritožnika naj bi sodišče s takšnim ravnanjem kršilo tudi njegove pravice do enakopravnega obravnavanja in do enakega sodnega varstva ter pravico do poštenega sojenja, kot jo zagotavlja 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP št. 7/94 - v nadaljnjem besedilu: EKČP). Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

2.

Pritožnik predlaga tudi, da Ustavno sodišče oceni ustavnost določb Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo spremembo obtožnice. Meni, da stranki v postopku nimata zagotovljenih enakih možnosti, če lahko med obravnavo tožilec predlaga spremembo obtožbe, kar naj bi bilo v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave. Če sodišče dovoli takšne postopke v skladu z zakonsko ureditvijo, pa naj bi to pomenilo tudi zlorabo procesnih pravic, zagotovljenih z Ustavo. Pritožnik meni, da zakonodajalec ne more omejevati ustavne pravice do obrambe s tem, da lahko sodišče prosto odloča, ali bo preložilo glavno obravnavo brez razrešitve predhodnega vprašanja, ali je sprememba obtožbe sploh dopustna. Pritožnik meni, da mora biti obtožba precizirana, da se na njenem temelju lahko pripravlja obramba. Zaradi spoštovanja načel pravne države naj ne bi smeli biti dovoljeni učinki presenečenja, ki jih tožilec doseže s spremembo obtožbe, še posebej ne, če se ob tem onemogoči priprava obrambe. Ker je zahteva po primernem času in možnosti za pripravo obrambe ustavna pravica, je zakon ne bi smel omejevati. Pritožnik meni, da je takšna ureditev v nasprotju s 6. členom EKČP, ki zagotavlja pošteno sojenje, kar pa naj bi pomenilo tudi enake možnosti za uveljavljanje pravnih in dejanskih okoliščin ter zagotavljalo neposredno zaslišanje in primeren čas za odvijanje procesa.

B. - I.

3.

Senat Ustavnega sodišča je 8/11-1994 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Z 31/12-1994 pa so se prenehale uporabljati določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90; v nadaljnjem besedilu: ZKP 77), ki je obsojencu dovoljeval zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, vendar le v primeru, če je bil obsojen na kazen zapora.

Pritožnik je bil obsojen na denarno kazen, zato tega sredstva ni mogel vložiti in je bilo tedaj treba šteti, da je zoper izpodbijano odločbo izčrpal vsa pravna sredstva, zaradi česar so bile tudi podane procesne predpostavke za obravnavo ustavne pritožbe.

4.

S 1/1-1995 je bil uveljavljen Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94; v nadaljnjem besedilu: ZKP), ki je uzakonil zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo, ki ga lahko vloži obsojenec zoper pravnomočno sodno odločbo iz zakonsko določenih razlogov, ne da bi bili postavljeni dodatni pogoji glede vrste izrečene kazni. Po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZKP pa je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tudi, če je na glavni obravnavi sodišče prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Prav to kršitev pa zatrjuje v ustavni pritožbi pritožnik.

5.

Z določbo 559. člena pa je ZKP ne glede na rok, ki ga sicer določa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, dovolil, da obsojenec, zagovornik in osebe, ki se lahko pritožijo v korist obdolženca, zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona. S tem je bilo pritožniku dano izredno pravno sredstvo, ki ga lahko vloži še vse do izteka naslednjega leta in v njem uveljavlja kršitve, ki jih zatrjuje v tej ustavni pritožbi. Zato ni mogoče šteti, da so v zadevi izčrpana pravna sredstva, kakor to določa prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94; v nadaljnejm besedilu: ZUstS). Ker je bila izpodbijana pravnomočna sodba že izvršena, pa pritožniku tudi ne morejo nastati nobene nadaljnje nepopravljive posledice, zaradi česar tudi ni izpolnjen pogoj za predčasno obravnavo iz drugega odstavka 51. člena ZUstS. Zato je bilo treba ustavno pritožbo ne glede na to, da je bila že sprejeta v obravnavo, zavreči, saj je izčrpanost pravnih sredstev procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka odločanja o ustavni pritožbi.

B. - II.

6.

Glede na sprejeto odločitev v 1. točki izreka tega sklepa je Ustavno sodišče izločilo iz postopka odločanja o ustavni pritožbi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakonske določbe, ki ureja spremembo obtožbe na glavni obravnavi. Pobudnik izpodbija določbo 337. člena ZKP 77, ki je v času sojenja v njegovi zadevi urejala spremembo obtožbe na glavni obravnavi in ki je veljala tudi v času vložene ustavne pritožbe. Kot je bilo že navedeno v tej obrazložitvi, je ta določba z 31/12-1994 prenehala veljati. Po določbi 47. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče, če je zakon med postopkom prenehal veljati, ugotovi, da ni bil v skladu z Ustavo, če niso odpravljene posledice neustavnosti. Pobudnik ima po določbi 559. člena ZKP pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, v okviru katere bi pristojno sodišče v primeru njene obravnave moralo presojati zakonitost postopka glede na zakonske določbe, ki so veljale v času njegovega poteka. Poleg tega pa določa 416. člen ZKP, da ima obsojenec pravico zahtevati v obnovljenem postopku spremembo pravnomočne sodne odločbe, če je bila ta izdana na podlagi predpisa, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo oziroma odpravilo. Navedeno pomeni, da bi ob ugotovitvi morebitne neskladnosti izpodbijane določbe z Ustavo pritožnik imel (tudi ne glede na zahtevo za varstvo zakonitosti) možnost doseči spremembo pravnomočne sodbe v svojo korist in s tem doseči odpravo posledic, ki so mu bile morda povzročene zaradi morebitne neustavnosti izpodbijane zakonske določbe. Možnost odprave posledic neustavnosti pa je tudi razlog, ki izkazuje pobudnikov pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti zakonske določbe, ki je že prenehala veljati.

7.

Ker ima pobudnik pravico doseči spremembo pravnomočne sodbe na podlagi odločbe Ustavnega sodišča o morebitni neskladnosti zakonske ureditve z Ustavo in ker bi se v primeru ponovljenega sojenja uporabljale glede kazenskega postopka določbe veljavnega ZKP, je bilo treba v skladu z določbo 30. člena ZUstS začeti tudi postopek za oceno ustavnosti 344. člena ZKP, ki vsebuje identično ureditev glede spremembe obtožnice.

8.

Ustavno sodišče bo v postopku za oceno ustavnosti presojalo v 2. točki izreka tega sklepa navedeni določbi predvsem z vidika njune skladnosti s prvo in tretjo alineo 29. člena in 22. členom Ustave.

C.

9.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS in tretjega odstavka 26. člena v zvezi s 47. členom ZUstS ter 30. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k

dr. Tone Jerovšek