Jedro

Ker obstoju in vsebini računov tožena stranka ni nasprotovala, njegova predložitev za odločitev v spisu ni odločilnega pomena.

Tožeča stranka je vedela za kakšen posel gre ter pogodbo prostovoljno podpisala, zato s pavšalnim argumentom, da je šlo za „ubijalsko“ pogodbo, ne more uspeti.

Predložitev bančnih izpiskov ni njen pogoj za dokaz zatrjevanih delnih plačil, saj velja načelo proste presoje dokazov.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tretjem odstavku izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v prvem in drugem odstavku izreka razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo: - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 16.132,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve izvršilnega predloga od 28. 12. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni (prvi odstavek izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške izvršilnega postopka v znesku 98,43 EUR v roku 15 dni, stroške tega pravdnega postopka v znesku 296,05 EUR pa je dolžna plačati tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni (drugi odstavek izreka); - da se v presežku, ki znaša 29.870,73 EUR in za začetek teka zakonskih zamudnih obresti že od 9. 6. 2007 dalje, tožbeni zahtevek zavrne (tretji odstavek izreka); - da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 197415/2009 z dne 28. 12. 2009 razveljavi tudi v 1. in 3. točki (četrti odstavek izreka).

2. Proti tej odločbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Obe sta uveljavljali pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ter sklep „spremeni tako, da jo razveljavi v zavrnilnem delu in prisodi tožeči stranki višji znesek od 16.132,01 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2009 dalje do plačila in odloči o stroških postopka tožeče stranke“, oziroma da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka pa je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Obe sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka in obrazložitev sodišča prve stopnje

5. V obravnavani zadevi vtožuje tožeča stranka terjatev po štirih računih oziroma končnih situacijah, in sicer 1) št. V-2005/10/127 z dne 28. 10. 2005 v znesku 5.397,91 EUR, 2) št. V-2006/06/061 z dne 26. 6. 2006 v znesku 177,07 EUR, 3) št. V-2007/09/103 z dne 25. 9. 2007 v znesku 6.214,57 EUR in 4) št. V-2005/10/128 z dne 28. 10. 2005 v znesku 62.621,66 EUR, od katerega je spornih še 31.685,84 EUR. Podlaga za izdajo teh računov predstavljajo tri pogodbe, in sicer podizvajalska (kooperantska) pogodba št. 105/03 z dne 18. 9. 2003 za H, pogodba št. 131/04 z dne 4. 9. 2004 za drugo fazo rekonstrukcije H. ter pogodba št. 103/04 z dne 25. 8. 2004 za rekonstrukcijo in adaptacijo objekta Š. in T.. Na podlagi opravljenih del, dogovorjenih s temi pogodbami, je tožeča stranka toženi izdala številne račune. Od vtoževanih računov je tožeča stranka sodišču prve stopnje posredovala le račun št. V-2007/09/103 (priloga A 55), tožena stranka pa je predložila račun št. V-2005/10/128 (priloga B 43). Obseg opravljenih del med strankama ni sporen, sporen pa je obseg izvršenih plačil oziroma utemeljenost določenih računov. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za znesek 29.870,73 EUR zavrnilo, in sicer delno zaradi neutemeljenosti, delno zaradi zastaranja, za znesek 16.132,01 EUR pa mu je (po računu št. V-2005/10/128, kolikor še ni bil plačan) ugodilo.

Razlogi za zavrnitev pritožbe tožeče stranke Glede končne situacije - računa št. V-2005/10/127

6. Pritožnik sprva opozarja, da je tožeča stranka predložila vse listine, ki so pomembne za ta spor, tudi račun št. V-2005/10/127, ter prilaga potrdilo o teži poštne pošiljke za prvo pripravljalno vlogo. Vendar dejstvo, ali se ta račun nahaja med prilogami v spisu, glede na trditveno podlago pravdnih strank, za odločitev v tem sporu ni relevantno. Obstoju in vsebini predmetnega računa tožena stranka namreč ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar med strankama tudi sicer ni bilo sporno, da je tožena stranka račun št. V-2005/10/127, ki se glasi na znesek 5.397,91 EUR, delno plačala dne 30. 12. 2005 v višini 3.842,22 EUR. Sporno pa je bilo, ali se je z nadaljnjim plačilom zneska 834,58 EUR dne 22. 12. 2008 pokril vtoževani račun ali račun št. 09/09/2004/V, kar je odločilno z vidika pretrganja zastaranja. (Ne)predložitev računa št. V-2005/10/127 tako ne more vplivati na izpodbijano odločitev. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da iz potrdila o plačilu na prilogi B 32 izhaja, da je bil z zneskom 834,58 EUR plačan račun 09/09-2004/V in ne vtoževani račun št. V-2005/10/127. Ob tem se je oprlo na določbo prvega odstavka 287. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(1). Glede na to, da je bilo torej zadnje plačilo tega računa opravljeno dne 30. 12. 2005, je presodilo, da je ugovor zastaranja utemeljen.

7. Pritožbeno sodišče poudarja, da pritožnik s ponavljanjem pavšalnih navedb, da je bil račun 09/09/2004/V že zaprt, zaradi česar je tožeča stranka s plačilom 834,58 EUR zaprla sporni račun št. V-2005/10/127, ki je bil po datumu nastanka najstarejši, ugotovitev sodišča prve stopnje ne more omajati. Tožena stranka je predložila dokaz o plačilu, to je izpisek izvedenih plačil (bančni izpisek z dne 22. 12. 2008, priloga B 32). S tem je dokazala, da je znesek 834,58 EUR plačala za poravnavo dolga po računu 09/09/2004/V, saj je z njegovo navedbo ob plačilu določila vrstni red vračunanja. Dejstvo, ali je ta račun tudi predložila, ni pomembno, saj njegova vsebina na vprašanje njegove poravnanosti ne vpliva. Bistveno je, da tožeča stranka svojih navedb, da je bil račun 09/09/2004/V že zaprt, torej da ga je tožena stranka že pred spornim plačilom poravnala, ob čemer ni niti navedla kdaj in v kakšnem znesku, ni podkrepila z nikakršnimi dokazi (prim. 212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožena stranka svoje navedbe o plačilu drugega računa dokazala in posledično utemeljeno ugodilo ugovoru zastaranja.

Glede računa št. V-2007/09/103

8. S tem računom je tožeča stranka toženi stranki obračunala izvedbo del na H. zaradi sanacije objekta K. M. Sanacija je bila potrebna zaradi odprave škode po zamakanju. Tožena stranka je račun zavrnila iz razloga, da je bila za nastalo škodo odgovorna tožeča stranka. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zaradi česar je tožbeni zahtevek po tem računu zavrnilo. Pri tem se je oprlo na določila podizvajalske pogodbe št. 105/03 (priloga A1), s katero je je tožeča stranka zavezala, da bo upoštevala hidrološke, klimatske in fiziološke razmere; s podpisom te pogodbe pa je prevzela tudi vse rizike in obveznosti povrnitve škode, ki bi jo utrpel naročnik oziroma izvajalec zaradi opustitve obveznosti po pogodbi. Presodilo je, da je bila zaščita pred zamakanjem naloga tožeče stranke. Poudarilo je še, da so dela potekala jeseni, kar se je vedelo vnaprej.

9. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do trditev, da je šlo za tipske pogodbe, na vsebino katerih tožeča stranka ni mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka vedela, za kakšen posel gre, ter da je pogodbo prostovoljno podpisala. Zato je ravnalo pravilno, ko pavšalnega argumenta, da gre za za „ubijalsko“ pogodbo, ni upoštevalo. Poleg tega je tožeča stranka strokovnjak s svojega področja, zato se je nedvomno zavedala, kakšne obveznosti prevzema. Pogodbene stranke pa so svojo obveznost dolžne izpolniti in za njeno izpolnitev odgovarjajo (9. člen OZ). Pritožbeno sodišče nadalje še dodaja, da ne gre za situacijo iz 83. člena OZ, kjer bi se morala nejasna določila razlagati v korist šibkejše stranke. Vsebina pogodbe je jasna in določna ter ni sporno, katere obveznosti je tožeča stranka s pogodbo prevzela. V primeru jasnih določil pogodbe pa se ta uporabljajo tako, kot se glasijo (82. člen OZ). Opisani pritožbeni očitki zato niso utemeljeni.

10. V zvezi z navedbami pritožnika, da tožeča stranka ni odgovorna za izliv vode v klet, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obširno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje na 10., 11. in 12. strani izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je razumljivo in logično pojasnilo, da je bil krovec odgovoren šele od pokritja strehe dalje, ne pa že prej, ter ugotovilo, da je bil objekt tri tedne brez strehe, to je, dokler niso bila opravljena dela, ki jih je vršila tožeča stranka. Obveznost tožeče stranke v okviru pogodbenih določil je torej bila, da objekt v času opravljanja svojih del ustrezno zaščiti, predvsem upoštevajoč vse hidrološke, klimatske in fiziološke razmere, na kar je bila tudi izrecno opozorjena. Glede na naravo del, ki jih je izvajala tožeča stranka, je bila tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prav ona dolžna zaščititi objekt pred vdorom vode. Pri tem pa ni zanemarljivo, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da škoda v lokalu K. M. ni nastala le zaradi vremenskih razmer in slabe zaščite s PVC folijo, temveč tudi zaradi neprimernega pranja mešalcev, česar pritožnik niti ne izpodbija. Glede na navedeno pritožnik s ponavljanjem trditev, da pogodbena obveznost tožeče stranke ni bila v odstranitvi strehe in namestitvi nove, češ da je streho izvajal krovec, ne more uspeti.

11. Tudi glede stroškov, povrnitev katerih je priznala arbitraža in kar je MOK upoštevala pri svojem plačilu, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je izvedenec priznal le sušenje po injektiranju zidov (točka E5 izvedeniškega mnenja, priloga B 64), kar se na zahtevek tožeče stranke ne nanaša. Stroškov del iz naslova zamakanja, povrnitev katerih zahteva tožeča stranka z vtoževanim računom, ki so nastali zaradi malomarne izvedbe del, pa ni priznal. To izpostavlja celo sam pritožnik, ko zapiše, da je izvedenec zavrnil strošek sanacije kleti. Zato pritožbeno navajanje, da je bilo sušenje potrebno le zaradi injektiranja in ne zaradi zamakanja, ni utemeljeno. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se točka E6 in E7 izvedenskega mnenja na vtoževano škodo zaradi zamakanja sploh ne nanašata, saj so bila določena vzdrževalna dela ter ogrevanje in izsuševanje potrebna tudi med drugo fazo oziroma med zaustavitvijo gradbišča. Iz tega razloga pritožnik s podanimi izračuni izvedenca, ki se nanašajo na širši spekter povračila stroškov, ki zajema več faz gradnje, pravilnega zaključka sodišča prve stopnje o obveznosti plačila obravnavanega računa ne more spremeniti. Zato pritožbene navedbe tudi v tem delu niso utemeljene.

12. Prav tako ni utemeljena nadaljnja pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je tožena stranka zavarovala gradbišče in prejela zavarovalnino v znesku 5.731,09 EUR. To naj bi pomenilo, da je imela tožena stranka strošek sanacije kleti krit, zaradi česar ga mora skladno z dogovorom v Protokolu (priloga B8) povrniti tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je iz dopisa na prilogi B49 razvidno, da je tožena stranka od zavarovalnice prejela le približno 25 % prijavljene škode ter da večino stroškov, nastalih zaradi zamakanja vode, zavarovalnica ni krila. Tožena stranka je zatrjevala, da iz zapisnika sestanka z dne 11. 2. 2008 izhaja dogovor, da bo stroške v zvezi s sušenjem in izsuševanjem pokril podizvajalec (tožeča stranka) iz svoje zavarovalne police (priloga B 52). Zavarovalnica je tako na tožečo stranko naslovila poziv za prijavo škodnega primera zaradi prenosa iz toženčeve police na tožnikovo, na katerega pa se tožeča stranka ni odzvala (priloga B 48). Glede na navedbe tožene stranke, podkrepljene z dokazi, da zavarovanje gradbišča ni krilo škode, povzročene tretjim osebam, upoštevajoč nesodelovanje tožeče stranke v postopku uveljavljanja zavarovalnine ter trditve tožene stranke, da prejeta zavarovalnina ni pokrila niti njenih stroškov s sanacijo (saj je popravila delno opravila tudi sama), pritožnik z vztrajanjem pri navedbah o izplačilu zavarovalnine toženi stranki ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

Glede končne situacije št. V-2005/10/128

13. Pritožnik nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila končna situacija št. V-2005/10/128 poravnana tudi z naslednjimi plačili: 6.248,97 EUR dne 15. 6. 2005, 805,25 EUR dne 25. 4. 2005 ter 8.499,60 EUR dne 23. 3. 2005. Za vse te zneske navaja, da je tožena stranka z njimi plačala druge račune. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmetna plačila tožena stranka dokazala s predloženimi listinami, to pa izhaja tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke. Zato predložitev bančnih izpiskov ni bil nujen pogoj za dokaz zatrjevanih plačil, kot to zmotno navaja pritožnik. V pravdnem postopku namreč velja načelo proste presoje dokazov. To pomeni, da je zatrjevana dejstva dopustno dokazovati na različne načine, z različnimi dokaznimi sredstvi (8. člen ZPP). Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da gre za avansna sredstva in to trditev dokazala z obvestilom tožeče stranke o koriščenju preplačil (glej prilogo B37). Zato pritožnikov argument, da je plačevala račun, ki še ni obstajal, ne zdrži. Tožeča stranka pa s svojimi navedbami in predloženimi listinami ni uspela dokazati, da so bili s spornimi plačili poravnani drugi računi. Zatrjevano neusklajeno knjiženje in prilagajanje poslovnih knjig pa je do te mere pavšalno, da s takšnimi navedbami tožeča stranka ugotovljenih dejstev sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka po sicer konkretno opredeljenih računih izvajala plačila ter da je nato zahtevala dobropise in novo izdane račune, so nedoločne, saj povezava s spornimi delnimi plačili ni jasna. V zvezi z neporavnanimi obveznostmi pa je nenazadnje neutemeljena tudi pritožnikova zahteva po postavitvi izvedenca gradbene stroke, saj izdelava končnega obračuna ni njegova naloga, temveč naloga tožeče stranke, ki mora postaviti konkreten zahtevek, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (prim. 243. člen ZPP).

14. Glede na navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem tretjem odstavku izreka (353. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbi tožene stranke

15. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko plačila 4.171,93 EUR (1.000.000,00 SIT) ni štelo kot delnega plačila končne situacije št. V-2005/10/128 z dne 28. 10. 2005 (priloga B 43), ki predstavlja zadržani znesek iz naslova varščine za odpravo napak na fasadi po točki 5 Protokola. Trditve tožene stranke, da je bil ta znesek plačan 25. 3. 2005 gotovinsko iz avansa (priloga B 39), je sodišče prve stopnje ovrglo z obrazložitvijo, da iz te listine izhaja, da gre za plačilo avansa za parketarska dela in ni nobenega govora o fasadi. Pritožnik z novimi pritožbenimi navedbami (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP), da je tožena stranka želela, da se ta znesek porabi za točno določena dela v okviru dogovorjenih del v končni situaciji pod postavko Obrtniška dela, XI. Tlakarska dela, odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tudi logično pojasnilo, da se že datum dogovora o zadržanju 1.000.000,00 SIT za odpravo napak na fasadi dne 25. 7. 2005 in plačilo avansa dne 25. 3. 2005 ne ujemata, saj kasneje zadržani znesek ni mogel biti že prej vrnjen. Glede kasneje podane trditve tožene stranke, da je bil znesek 4.171,93 EUR pokrit v okviru asignacije z I. Č. dne 14. 2. 2007, pa je tudi logično pojasnilo, da očitno ni šlo za vračilo varščine, saj so bili šele z dnem 23. 6. 2009 izpolnjeni pogoji za vrnitev zadržanega dela plačila (dostava menice z menično izjavo ter garancijske izjave). Pritožnik tako s ponavljanjem trditev, podanih na prvi stopnji, teh ugotovitev ne uspe izpodbiti.

16. Pač pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da sta se pravdni stranki v točki 5a Protokola (priloga B8) dogovorili, da se tožeči stranki odbije 10 % vrednosti od kumulativnega zneska končne situacije, to je 21.873,81 EUR (5.241.838,71 SIT). Gre za pokrivanje stroškov ogrevanja in izsuševanja lokala K. M. Iz tega razloga naj bi potrditvah tožene stranke prišlo do zmanjšanja končne situacije št. V-2005/10/128, zaradi česar ob upoštevanju tega odbitka tožeči stranki ne dolguje ničesar več (glej navedbe v pripravljanjih vlogah na l. št. 29, 55 ter zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke na l. št. 51). Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo, saj je ob presoji utemeljenosti zahtevanega plačila po tem računu upoštevalo le delna plačila, izvedena s strani tožene stranke. Zatrjevano zmanjšanje obveznosti po končni situaciji št. V-2005/10/128 pa zaradi opisanega dogovora predstavlja odločilno dejstvo, o katerem izpodbijana sodba nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

17. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ugotovljene bistvene kršitve postopka samo ne more odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju ob upoštevanju trditvenega gradiva pravdnih strank opredeliti do ugovora tožene stranke, da je zaradi dogovorjenega odbitka iz 5a točke Protokola tožena stranka obveznost po končni situaciji oziroma računu št. V-2005/10/128 že v celoti poravnala, zaradi česar tožeči stranki po tem računu ne dolguje ničesar več, ter oceniti pomen tega dogovora.

18. Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka, je končni uspeh pravdnih strank še neznan. Zato je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek izreka) ter tudi v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

(1) Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi.