Jedro

Opustitev postopkovnih določil lahko vnese v disciplinski postopek samovoljo in zmanjšuje pravno varnost udeležencev postopka, zato vsaka tovrstna kršitev, še posebno, če bi zaradi pojasnitev dejstev lahko bil zaključek disciplinskega postopka drugačen, pomeni tako bistveno kršitev postopka, da sklep izdan v takem postopku ne more biti zakonit.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 9.9.1994 in 23.9.1994 o odpovedi delovnega razmerja, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in mu povrniti stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da je že sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je opustilo zaslišanje izvedenca, kljub temu, da je ta spreminjal svoje mnenje. Izpodbijana sodba pa nima razlogov o tem, zakaj naj bi tožnik kritičnega dne upravičeno odklonil opravljanje dela preko polnega delovnega časa. Ti dve kršitvi pa sta povzročili nato še zmotno uporabo materialnega prava. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče v nasprotju s stališčem v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je tožena stranka pri vodenju disciplinskega postopka bistveno kršila določbe kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Uradni list RS, št. 26/91). Prvi odstavek 41. člena KPDZD od zasebnega delodajalca zahteva, da pred izrekom vsakega ukrepa delavca seznani z dejstvi, ki so podlaga postopku oziroma izrečenemu ukrepu, pri čemer je delavec upravičen pisno ali ustno odgovoriti na očitane kršitve delovnih obveznosti. Ustno podan zagovor mora biti vpisan v zapisnik. Ker tožena stranka tožnika ni seznanila z dejstvi, ki so podlaga disciplinskega postopka, neformalen način seznanitve ob sami zatrjevani kršitvi delovnih obveznosti pa po mnenju revizijskega sodišča ne zadošča za zakonitost disciplinskega postopka, je že zgolj zaradi tega dana podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj sklepi tožene stranke niso bili izdani skladno z določili KPDZD. Opustitev postopkovnih določil lahko vnese v disciplinski postopek samovoljo in zmanjšuje pravno varnost udeležencev postopka, zato vsaka tovrstna kršitev, še posebno, če bi zaradi pojasnitev dejstev lahko bil zaključek disciplinskega postopka drugačen, pomeni tako bistveno kršitev postopka, da sklep izdan v takem postopku ne more biti zakonit. Zato za odločanje v sporni zadevi vprašanje, ali je tožnik delo odklonil upravičeno ali neupravičeno, ni pomembno. Kljub temu pa revizijsko sodišče zaradi revizijskih navedb, čeprav na odločitev te ugotovitve ne vplivajo, ugotavlja: V izpodbijani sodbi so samo povzetki izvedenskega mnenja, za katere je sodišče menilo, da so bistveni, ni pa navedenih jasnih razlogov o tem, zakaj je bilo sodišče prepričano o pravilnosti izvedenskega mnenja, čeprav je bilo to odločilno dejstvo. Navedba sodišča, brez navedbe razlogov, da je mnenje izvedenca nepopolno, ne more biti zadostna. Upoštevati je treba, da je bilo mnenje dvakrat dopolnjeno. Ob prvem in prvič dopolnjenem mnenju je bilo stališče izvedenca, da neposreden pregled tožnika zaradi poteka časa na mnenje ne bi mogel vplivati, ker je medicinska dokumentacija popolna. Pri neposrednem pregledu tožnika je nato izvedenec ugotovil dejstva, ki bi jih moral ugotoviti že na podlagi dokumentacije, saj je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v času pregleda zaradi ponovne operacije že spremenjeno. Do zaključka, da ugotovitev o prepričljivosti v zvezi z izvedenskim mnenjem morebiti ni v redu, lahko pripelje tudi mnenje zdravnika, ki sicer ni bil izvedenec v postopku, je pa podal strokovno obrazloženo drugačno mnenje, kot postavljeni sodni izvedenec, kar bi pri sodišču lahko povzročilo dvom o prepričljivosti podanega mnenja in s tem tudi potrebo po neposrednem zaslišanju izvedenca (ustnem podajanju mnenja). Opozoriti je tudi treba, da pravno stališče v izpodbijani sodbi glede ustnega podajanja izvedenskega mnenja ni pravilno.

Opustitev zaslišanja izvedenca medicinske stroke (ustnega podajanja mnenja) lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kršeno je že načelo neposrednosti (4. člen ZPP), pri čemer iz določb 260. člena ZPP izrecno izhaja, da izvedenec poda izvid in mnenje ustno na obravnavi. Kršitev tega načela z opustitvijo ustnega podajanja mnenja lahko vpliva ali more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Dopolnjevano in spremenjeno mnenje izvedenca praviloma ne more biti brez dodatnih pojasnil in obrazložitev osnova za to, da bi si sodišče lahko ustvarilo jasno prepričanje o tem, ali so tožnikove trditve resnične ali ne.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).