Jedro

Ker so razlogi oziroma obrazložitev pisnega opozorila izhodišče in okvir materialne presoje v sodnem postopku, tožena stranka pa tožniku v pisnem opozorilu ni očitala, da naj bi bil kot vodja obrata odgovoren, da ne bo prišlo do napačnega ravnanja njegovih podrejenih, se na to v sodnem postopku ne more uspešno sklicevati.

Tožena stranka ni dokazala očitkov iz pisnih opozoril, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 14. 1. 2015 neutemeljena in nezakonita.

2. Delovno razmerje med pravdnima strankama na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2010 je trajalo do 30. 9. 2017, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 17. 5. 2015 do 17. 1. 2016, od 1. 4. 2016 do 3. 9. 2016 ter od 18. 9. 2016 do 15. 4. 2017. 3. Tožena stranka je dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela, kot če bi bil na delu od 3. 2. 2015 do 30. 9. 2017, razen za čas od 17. 5. 2015 do 17. 1. 2016 in od 1. 4. 2016 do 3. 9. 2016 ter od 18. 9. 2016 do 15. 4. 2017, in mu obračunati bruto plačo v višini 2.650,00 EUR oziroma razliko plače, in sicer: - razliko plače za februar 2015 v bruto znesku 1.100,00 EUR, - razliko plače za marec 2015 v bruto znesku 2.400,00 EUR, - plačo za april 2015 v bruto znesku 2.650,00 EUR, - razliko plače za maj 2015 v bruto znesku 2.000,00 EUR, - razliko plače za junij 2015 v bruto znesku 1.513,00 EUR, - razliko plače za julij 2015 v bruto znesku 1.513,00 EUR, - razliko plače za avgust 2015 v bruto znesku 1.513,00 EUR, - razliko plače za september 2015 v bruto znesku 1.513,00 EUR, - razliko plače za oktober 2015 v bruto znesku 1.513,00 EUR, - razliko plače za november 2015 v bruto znesku 1.513,00 EUR, - razliko plače za december 2015 v bruto znesku 1.513,00 EUR, - razliko plače za januar 2016 v bruto znesku 1.589,66 EUR, - razliko plače za februar 2016 v bruto znesku 1.757,50 EUR, - razliko plače za marec 2016 v bruto znesku 1.757,50 EUR, - razliko plače za september 2016 v bruto znesku 2.437,00 EUR, - razliko plače za oktober 2016 v bruto znesku 1.319,00 EUR, - razliko plače za november 2016 v bruto znesku 1.143,00 EUR, - razliko plače za december 2016 v bruto znesku 1.442,00 EUR, - razliko plače za januar 2017 v bruto znesku 1.349,00 EUR, - razliko plače za februar 2017 v bruto znesku 1.301,00 EUR, od navedenih zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki plačati ustrezne neto zneske plač oziroma razlik plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust, in sicer: - za leto 2015 v bruto znesku 263,58 EUR, od navedenega bruto zneska odvesti davek in tožeči stranki plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila, - za leto 2016 v bruto znesku 131,79 EUR, od navedenega bruto zneska odvesti davek in tožeči stranki plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila.

5. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka, nastale do izdaje izpodbijane sodbe, v znesku 2.403,04 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila."

II. V preostanku se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 768,10 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 227,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ne analizira vsakega dokaza posebej in izida celotnega dokaznega postopka, zatrjuje pa, da so tudi razlogi sodišča prve stopnje nejasni in v nasprotju z dejstvi in dokazi. Zatrjuje, da je sodba sodišča prve stopnje sodba presenečenja, saj se sodišče prve stopnje opredeljuje do dejanskih in pravnih vprašanj drugače kot v predhodnem postopku ter v nasprotju z napotili pritožbenega sodišča. Meni, da je bilo o neutemeljenosti očitkov kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti iz opozorila z dne 7. 11. 2014 že pravnomočno odločeno. V zvezi s pisnim opozorilom z dne 1. 12. 2014 navaja, da anonimno pismo ni verodostojen dokaz, tožnik pa se z navedbami v njem ne more soočiti, tudi če se nanašajo nanj. Pove, da se anonimno pismo sklicuje na "naš kolektiv", in pri tem opozarja, da ima tožena stranka na območju celotne države več obratov, iz anonimnega pisma pa ni razvidno, da se navezuje na obrat, katerega vodja je bil tožnik. Pove, da iz njega tudi ne izhaja, kdo naj bi obljubil delovne obleke, tožena stranka pa ni dokazala, da naj bi to storil tožnik. Dalje navaja, da v zvezi s sestankom z dne 22. 10. 2014 tožena stranka ni predložila nobenega (niti posrednega) dokaza niti da bi nekdo tretji moral zaposlenim zagotoviti delovno opremo. Glede sestanka pove, da je bil sklican z namenom seznanitve s poslovnimi rezultati in ne dokazuje trditve, da je tožnik osebno kršil delovno obveznost v zvezi z zagotavljanjem delovne obleke in sredstev. Sklicuje se na izpoved priče A.A., da "bi si skoraj upal trditi", da so bili na sestanku delavci, ki "naj bi rekli, da ne bi mogli dobiti kosov obleke". Meni, da se navrženih očitkov ne more obraniti z neposrednimi dokazi. Sodišču prve stopnje očita, da nekorektno povzema navedbe tožnika in njegovo izpoved, ki jo šteje kot priznanje določenih dejstev. Navaja, da se zoper splošne očitke, v katerih niso identificirane osebe, ki naj bi bile prikrajšane pri varovalni opremi in zaščitnih sredstvih, ne more braniti. Pove, da tožena stranka ni navajala nobenega konkretnega dogodka, da tožnik točno identificirani osebi ne bi izročil konkretnega dela varovalne opreme ali sredstev, ni bilo pisne zahteve s strani zaposlenih, tožena stranka z njim ni imela konkretnega razgovora, tovrstne problematike se ni reševalo niti mu tožena stranka ni posredovala konkretnih navodil, da bi moral kaj storiti v zvezi z anonimnim pismom. V zvezi s sestankom navaja, da je odločno zanikal, da bi bil ta sklican zaradi problematike delovne opreme zaposlenih, ali da bi se na njem sprejemali kakršnikoli sklepi o zamenjavi delovne opreme. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih stališč v zvezi s pavšalnostjo navedenega očitka. Nasprotuje dokazni oceni v zvezi s tem. Pritožuje se tudi zaradi stališča sodišča, da mu je bil omogočen zagovor pred odpovedjo. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do trditev, da ni bil sposoben za zagovor do zaključka bolniškega staleža. V zvezi z očitkom iz odpovedi, da je bila 2. 12. 2014 ugotovljena higienska neustreznost, meni, da sodišče prve stopnje neustrezno obravnava ta očitek kot dvoje kršitev, saj so se bakterije našle na rokah delavke in na delovni površini, s katero je rokovala. Meni, da je pričakovanje sodišča, da bo neposredno spremljal umivanje rok zaposlenih in čiščenje delovnih površin, pretirano, poleg tega tudi ni imel strokovnega znanja za ugotavljanje prisotnosti nedovoljenih bakterij. Zatrjuje, da je bil pregled 2. 12. 2014 osamljen primer prisotnosti nedovoljenih bakterij, zato je najmanj preuranjeno trditi, da je tožnik opuščal potrebni nadzor. Vztraja, da je v centralni kuhinji za to odgovoren vodja kuhinje, v razdelilnih kuhinjah pa nabavni referent, za delovne pripomočke pa kuharica, ki je z njimi rokovala. Podaja trditve v zvezi s tem, da je bil postopek odvzema vzorcev za higienski preizkus prirejen zaradi gibanja iz nečistega v čisti del kuhinje. Zatrjuje, da je opravljal vsakodnevni nadzor in organiziral posebna izobraževanja za zaposlene. Meni, da mu je sodišče prve stopnje onemogočilo obrambo njegovih interesov, ker ni zaslišalo prič, ki jih je v zvezi s higiensko ustreznostjo predlagal. Tudi v zvezi z izobešanjem vidnih obvestil o alergenih meni, da je odločitev sodišča preuranjena. Navaja, da se ni opredelilo do elektronskega obvestila z dne 12. 12. 2014, s katerim se razbremenjuje očitka malomarnega ravnanja. Navaja, da je bilo ravnanje vodij obratov v zvezi s problematiko izobešanja obvestil o alergenih usklajeno. Navaja, da je Uredba stopila v veljavo 13. 12. 2014, tožnik pa je bil v bolniškem staležu od 5. 12. 2014 dalje, pred tem datumom pa ni prejel navodila, da se vidna obvestila o alergenih izobesijo pred 13. 12. 2014. V zvezi s sporočilom z dne 14. 11. 2014 pripominja, da je navodilo glede priprave obvestil, za katere je bila zadolžena služba D.. Navaja, da je vse do odsotnosti dela zaradi bolezni sodeloval pri pripravi informacij in opravil aktivnosti, ki so mu bile naložene v zvezi s tem. Sodišču prve stopnje očita, da izpovedi priče B.B. ni upoštevalo v celoti, niti v povezavi s sestankom z dne 27. 11. 2014. Trdi, da je ravnal skladno z navodili in primerljivo z drugimi delavci. Po njegovem mnenju je odločilno tudi, da v obratu v C. od avgusta 2014 do 24. 11. 2014 ni bilo vodje kuhinje. Sklicuje se na regijski sestanek 27. 11. 2014, na katerem je bil sprejet zaključek, da se pripravi zimski jedilnik, ki stopi v veljavo 8. 12. 2014, obvestila o alergenih pa se izdelajo v oddelku D., kar je bilo tudi realizirano. Meni, da sodišče prve stopnje izhaja iz napačnega izhodišča, da se mora tožnik razbremenjevati očitkov in za ravnanje drugih. Navaja, da tožena stranka ni podala navedb o tem, da bi morala sprožiti aktivnosti, da bi se odpravile posledice, da bi bilo zadoščeno higienski ustreznosti, da bi delavci prejeli nova delovna oblačila ali da bi kdo tretji izpolnjeval navodila sestanka z dne 27. 11. 2014. Glede na to, da nasprotuje odločitvi o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nasprotuje tudi odločitvi glede reparacije. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje tretjič odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 14. 1. 2015 na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Prvo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 121/2015 z dne 24. 5. 2016 je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 685/2016 z dne 9. 2. 2017 razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Drugo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 614/2017 z dne 11. 4. 2017 je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 506/2017 z dne 24. 8. 2017 potrdilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 301/2017 z dne 12. 9. 2018 ugodilo reviziji tožene stranke zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ponovno odločilo v zadevi in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, trajanje delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo ter tožniku naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke. Pritožbeno sodišče je v postopku odločanja o pritožbi opravilo glavno obravnavo 17. 4. 2019. 7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečenja, ker se sodišče prve stopnje opredeljuje do dejanskih in pravnih vprašanj drugače kot v predhodnem postopku ter v nasprotju z napotili pritožbenega sodišča. Za sodbo presenečenja gre, če sodišče brez ustreznega materialnopravnega vodstva spremeni torišče spora tako, da odloči na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali in zato nista mogli navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni pravni podlagi, kakor tudi ne navajati svojih pravnih naziranj.1 Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo navodila Vrhovnega sodišča iz navedenega razveljavitvenega sklepa.

8. Po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v 2 letih. V predmetni zadevi je tožena stranka tožniku podala dve pisni opozorili, v zvezi s prvim z dne 7. 11. 2014 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni utemeljeno. V zvezi s tem je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče v sklepu z dne 12. 9. 2018, in sicer se je sklicevalo na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da v opozorilu navedenih inventurnih popisov ni delal tožnik osebno, niti ni mogel vplivati na njihovo pravilnost in na samo kontrolo, kar pomeni, da očitek iz opozorila ni utemeljen. Sklicevanje na delovne zadolžitve, ki jih je imel tožnik določene v pogodbi o zaposlitvi v postopku pred sodiščem prve stopnje in v reviziji ne more nadomestiti manjkajočega očitka v pisnem opozorilu, da je svoje dolžno ravnanje oziroma pooblastila kot vodja gostinskega obrata opustil ali kršil. Ker so razlogi oziroma obrazložitev pisnega opozorila izhodišče in okvir materialne presoje v sodnem postopku, tožena stranka pa tožniku v pisnem opozorilu ni očitala, da naj bi bil kot vodja obrata odgovoren, da ne bo prišlo do napačnega ravnanja njegovih podrejenih, se na to v sodnem postopku ne more uspešno sklicevati. Zato tudi ni bistveno, ali je bil tožnik vodilni delavec v smislu prvega odstavka 74. člena ZDR-1, niti da naj bi v odgovoru na pisno opozorilo z dne 18. 11. 2014 prevzel osebno odgovornost za napake.

9. Pritožba pa utemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljenostjo prvega pisnega opozorila z dne 1. 12. 2014. Tožena stranka je bila dolžna dokazati, da je tožnik storil očitane kršitve, a ji na podlagi izvedenih dokazov to ni uspelo. V tem pisnem opozorilu se je tožniku očitalo, da je opustil dolžno ravnanje in zaposlenim ni zagotavljal osebne varovalne opreme: delovne obleke in obutve ter zaščitnih sredstev; takšno ravnanje pa je v nasprotju s tožnikovo pogodbo o zaposlitvi, akti delodajalca in Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). V opozorilu je navedeno, da so podrejeni delavci od tožnika večkrat ustno zahtevali, da jih opremi s pripadajočo delovno obleko in obutvijo ter jim zagotovi tudi zaščitna sredstva. Tožnik kljub obljubam in delovnim dolžnostim tega ni storil, zato so delavci zahteve izrazili v pisni obliki. Na pobudo zaposlenih je bil 22. 10. 2014 organiziran sestanek z zaposlenimi v obratu, ki ga je vodil direktor regije. Na tem sestanku so zaposleni v tožnikovi prisotnosti ponovili, da jim tožnik ni zagotovil delovne obleke in obutve ter zaščitnih sredstev, čeprav so tožnika na to opozarjali, tožnik pa jim je to obljubljal. Glede na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. VIII Ips 301/2017 z dne 12. 9. 2018, da pisno opozorilo ni vsebinsko prazno do te mere, da iz njega ne bi bilo mogoče razbrati očitka, ki ga pritožbeno sodišče sprejema in se nanj sklicuje, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Pisno opozorilo je namreč konkretizirano vsaj toliko, da je bilo tožniku jasno, kaj se mu sploh očita, tudi zaradi sklicevanja na sestanek dne 22. 10. 2014, na katerem je bil prisoten in dejstva, da so delavci zahteve izrazili v pisni obliki.

10. Tožena stranka je za dokazovanje navedenih opustitev tožnika kot dokaz predložila anonimni pismi (listini B 20). Sodišče prve stopnje je na njuni podlagi zmotno presodilo, da iz njiju izhaja, da so delavci, ki jim je bil tožnik dolžan zagotavljati delovne obleke, prosili za obljubljene delovne obleke, o katerih ni bilo "ne duha ne sluha". Iz prvega anonimnega pisma izhaja predvsem pritožba zoper organizacijo delo pri toženi stranki, kadrovsko podhranjenost in posledično preobremenjenost delavcev, in se tako sploh ne nanaša na očitek iz pisnega opozorila. Tudi v drugem anonimnem pismu je grajana predvsem organizacija dela in dejstvo, da nimajo šefa kuhinje. Glede očitkov iz pisnega opozorila pa je zapisano zgolj: "Za naše delovne obleke katere so obljubljene maja ni duha ni sluha moramo prositi za to kar te po zakonu pripada." Ta zelo splošen stavek v nepodpisanem sporočilu, iz katerega ni mogoče razbrati, kdo je komu obljubil delovne obleke, kdo je odgovoren za to, da jih (še) nimajo oziroma koga je treba prositi zanje, ne dokazuje trditev tožene stranke, da je tožnik opustil dolžno ravnanje in zaposlenim ni zagotavljal osebne varovalne opreme niti da bi kdo od tožnikovih podrejenih prav od tožnika zahteval kakšen kos delovne obleke, obutve ali opreme, pa mu je tožnik ne bi zagotovil. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je bilo večje naročilo obutve in obleke narejeno maja 2014, ko so bili prevzeti tudi obrati, ki jih je v preteklosti imel E., rokavice, maske in halje za enkratno uporabo pa so bile vedno v obratu. Dalje je povedal, da je obstajalo interno pravilo, da se pri uniformah menja kos za kos, da ne bi prišlo do zlorab. Pojasnil je, da ga je moral delavec v primeru potrebe po novem kosu delovne obleke prositi za novega, če je bil stari toliko iztrošen, da je šel nato v uničenje. Izpovedal je tudi, da so imeli na zalogi nekaj majic, hlač, kap in predpasnikov, npr. obutev pa se je kupila po njegovi odobritvi v E. ali F.. Tožnik je posebej poudaril interno pravilo tožene stranke "kos za kos", da delovna obleka ni bila na dosegu vsakega zaposlenega, to pa je potrdil tudi njegov nadrejeni A.A.. Glede na to je mogoče razumeti pritožbo iz anonimnega pisma tudi kot nasprotovanje temu internemu pravilu, in ne očitka tožniku, da on osebno komu pod pogoji iz tega internega pravila ni zagotovil delovne obleke.

11. Iz pisnega opozorila dalje izhaja, da je bil na pobudo zaposlenih v zvezi z zagotavljanjem delovnih oblek, obutve in zaščitnih sredstev v obratih, katerih vodja je bil tožnik, organiziran sestanek 22. 10. 2014. Med strankama ni sporno, da je 22. 10. 2014 potekal sestanek, na katerem je bil prisoten tožnik in njegov nadrejeni, regijski direktor A.A.. Ta je na vprašanje, ali so bile v obratih, ki jih je vodil tožnik, pripombe delavcev za zagotovitev delovne obleke, obutve in zaščitnih sredstev, odgovoril: "Kolikor se spomnim, mislim, da je bilo celo na enem sestanku, ki so ga imeli zaposleni." Na vprašanje, ali mu je znano, od kod so prišle pripombe na to, da nimajo delavci delovnih in zaščitnih oblek, je odgovoril: "Kolikor se jaz spomnim, je bilo tudi na tem sestanku to izpostavljeno." in nato na vprašanje, kdo je to izpostavil, da ne ve. Na nadaljnje vprašanje, ali mu je znano, da bi kateri delavec izrecno rekel, da ni mogel dobiti kakšnega kosa obleke in da je to iskal pri tožniku, je odgovoril: "Na tem sestanku bi si skoraj upal trditi, da so to bili zaposleni, ki so to rekli. Težko pa ta trenutek rečem, ta je to rekel." Iz izpovedi priče A.A. tako ne izhaja, da bi bil sestanek 22. 10. 2014 organiziran prav zaradi (ne)zagotavljanja delovnih oblek, obutve in zaščitnih sredstev. V zvezi s tem je tožnik izpovedal, da je bil oktobra 2014 organiziran sestanek v zvezi s predstavitvijo rezultatov organizacijske ankete in da se je na tem sestanku pogledalo navedeni anonimni pismi ter da je nekdo od zaposlenih zapisal, da je problematika z delovno obleko. Izpovedal je, da ni bil sprejet noben sklep, priča A.A. pa je v zvezi s tem izpovedal, da je bilo na sestanku dogovorjeno, da bo tožnik poskrbel, da se bo to kupilo. Na podlagi vseh navedenih dokazov skupaj pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil kršitev oziroma kršitve, ki se mu očitajo v pisnem opozorilu z dne 1. 12. 2014. Ne glede na to, da iz anonimnega pisma izhaja tudi pripomba zaposlenih tudi v zvezi z zagotavljanjem delovne obleke oziroma opreme (pri čemer ni nepomembno, da so v njem ospredju drugi očitki, ki so naslovljeni na toženo stranko, saj gre za vprašanji organizacije dela in kadrovske podhranjenosti), glede na njeno vsebino ni mogoč zaključek, da tožnik komu izmed zaposlenih ni zagotovil osebne varovalne opreme, ko je ta zanjo zaprosil. Tak zaključek ni mogoč niti na podlagi izpovedi priče A.A., saj je na vprašanja o tem odgovarjal negotovo in neprepričano ter ni izrecno potrdil niti dejstva, da je bil prav zaradi te problematike sklican sestanek 22. 10. 2014 na pobudo zaposlenih, niti ni iz njegove izpovedi, da bo tožnik poskrbel, da se bo vse (potrebno) kupilo, mogoče sklepati, da do tedaj za to tožnik kljub prošnjam in pozivom ni poskrbel. Nedokazana je ostala trditev iz pisnega opozorila, da so na navedenem sestanku zaposleni v tožnikovi prisotnosti ponovili, da jim tožnik ni zagotovil delovne obleke in obutve ter zaščitnih sredstev, čeprav so tožnika na to opozarjali, tožnik pa jim je to obljubljal. Zgolj branje anonimnih pisem, od katerih (le) eno omenja problematiko (ne)zagotavljanja delovnih oblačil oziroma, da morajo delavci prositi za tisto, kar jim pripada, ne dokazuje, da so od tožnika delavci kdaj zahtevali pripadajočo delovno obleko, obutev in varovalna sredstva, tožnik pa je to zavrnil, niti da bi tožnik obljubil, da bo naročal manjkajoče kose obleke, obutve in opreme, pa tega ne bi storil. Izpoved priče A.A. pa je bila ob dejstvu, da v povedano ni bil prepričan, tudi sicer povsem splošna, saj ni vedel povedati nobenih podrobnosti v zvezi s sestankom niti ni navedel nobenega konkretnega delavca, ki bi bil zaradi tožnikovih opustitev prikrajšan za pripadajočo obleko, obutev ali opremo. Če bi šlo za take tožnikove kršitve, ki upravičujejo izrek pisnega opozorila pred odpovedjo, bi kot njegov nadrejeni o utemeljenosti očitkov, naslovljenih konkretno na tožnika, gotovo izpovedoval bolj podrobno in decidirano, ne pa zgolj na splošno. Tožnikovi izpovedi pa ni mogoče odrekati verodostojnosti zgolj zato, ker si tožniki po naravi stvari želijo s tožbo uspeti.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala očitkov iz pisnega opozorila pred odpovedjo z dne 1. 12. 2014 niti očitkov iz pisnega opozorila z dne 7. 11. 2014, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2015 nezakonita in je bilo treba na podlagi določbe prvega odstavka 355. člena v povezavi s prvo in peto alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremeniti tako, kot izhaja iz izreka. Ker je že zato izpodbijana odpoved nezakonita, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih trditev v zvezi z neutemeljenostjo samega odpovednega razloga.

13. Ker je tožnik uspel s pritožbo zoper odločitev o neutemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je bila ta spremenjena tako, da se ugotovi, da je odpoved nezakonita, je njegova pritožba delno utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na reparacijo za obdobje po 3. 2. 2015. Njegova pritožba zoper zavrnitev zahtevka za reintegracijo pa je neutemeljena. Stranki tega individualnega delovnega spora sta namreč 19. 10. 2017 sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 81. člena ZDR-1, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 30. 9. 2017. Ne glede na to, da je bil ta sporazum sklenjen po tem, ko je postala pravnomočna odločitev o nezakonitosti obravnavane odpovedi, reintegraciji in reparaciji (na podlagi sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 506/2017 z dne 24. 8. 2017), torej pred izdajo razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča z dne 12. 9. 2018, sporazum med strankama ni prenehal veljati, ne glede na to, da je tožnik vse prejeto na podlagi tega sporazuma toženi stranki po pozivu vrnil. Nobena od strank navedenega sporazuma ni sodno izpodbijala, zato predstavlja veljavno podlago za prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki skladno z 81. členom ZDR-1. Glede na to je pravilna odločitev o tem, da se tožnikov tožbeni zahtevek za vrnitev na delo zavrne, pritožbeno sodišče pa je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do 30. 9. 2017, ko je po sporazumu med strankama prenehalo, razen za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih. Glede na to kljub ugotovitvi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo potrebno odločanje o predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi med strankama, saj je delovno razmerje med njima na podlagi sporazuma že prenehalo.

14. Iz naslova reparacije tožniku pripadajo zneski razlik v plači kot jih je opredelil v zadnji spremembi tožbenega zahtevka 17. 3. 2017 (list. št. 122). Tožniku pripada za obdobje od 3. 2. 2015 bruto plača 2.650,00 EUR oziroma ustrezna razlika v plači za mesece, v katerih je prejemal denarno nadomestilo med brezposelnostjo. Tožena stranka vse do pritožbe z dne 9. 5. 2017 ni ugovarjala tožnikovemu izračunu razlik v plačah, zato mu je podobno kot sodišče prve stopnje v sodbi opr. št. I Pd 614/2017 z dne 11. 4. 2017 pritožbeno sodišče sledilo (razen v delu, v katerem je tožnikove denarne zahtevke iz naslova reparacije zavrnilo, saj je ta odločitev z navedeno sodbo postala pravnomočna). Tožnik je namreč pri izračunu pravilno upošteval obdobja zaposlitve pri drugih delodajalcih in nižje tam prejete plače (v takem primeru mu je bila priznana razlika v plači kot odškodnina za materialno škodo). Pritožbeno sodišče pa je poleg tega upoštevalo tudi prejemanje nadomestil med brezposelnostjo s strani Zavoda RS za zaposlovanje v obdobju od 18. 1. 2016 do 31. 3. 2016 v bruto znesku 892,50 EUR na mesec (A 32 in A 33). Dalje je tožniku v okviru reparacije prisodilo še sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 263,58 EUR in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v znesku 131,79 EUR glede na trajanje njegove zaposlitve pri toženi stranki v navedenih dveh letih (4 oziroma dva polna meseca) ter minimalno plačo v znesku 790,73 EUR (131. člen ZDR-1). Od prisojenih zneskov je tožena stranka tožniku skladno z določbo 378. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl - OZ) dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od dne zapadlosti do plačila.

15. Pritožbeno sodišče je zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka do izdaje izpodbijane sodbe. Tožnik je v postopku uspel s tožbenim zahtevkom v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka po tretjem odstavku 154. člena ZPP. Kot potrebne stroške mu je treba skladno z Odvetniško tarifo priznati: za sestavo tožbe 300 točk, za sestavo petih pripravljalnih vlog po 225 točk, udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo 300 točk, za naslednje tri naroke po 150 točk, odsotnost iz pisarne 4 x po 160 točk, za sestavo pritožbe 375 točk, nagrado za odgovor na pritožbo 375 točk, nagrada za odgovor na revizijo 450 točk, materialne stroške v višini 50 točk (2 % do 1.000 točk, 1 % od 3.015 točk), skupaj 4.065 točk oziroma (glede na vrednost točke v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje 0,459 EUR) 1.865,83 EUR, čemur je treba prišteti še 22-odstotni DDV v višini 410,48 EUR in kilometrino na relaciji Portorož-Ljubljana-Portorož za štiri naroke v skupnem znesku 355,20 EUR (0,37x120 km x 4 x 2). Skupaj priznani stroški tožnika znašajo 2.631,51 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT, veljavni v času odločanja sodišča prve stopnje.

16. Tožnik v postopku ni uspel z zahtevkom za obračun in plačilo stimulacije, zato mora toženi stranki v zvezi s tem povrniti potrebne pravdne stroške. Toženi stranki je pritožbeno sodišče skladno z ZPP in OT priznalo: nagrado za sestavo odgovora na tožbo 200 točk, udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo 200 točk, 2 % materialne stroške v višini 8 točk, skupaj 408 točk oziroma 187,27 EUR (glede na vrednost odvetniške točke v času odločitve sodišča prve stopnje), čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 41,20 EUR. Skupni toženi strani priznani stroški znašajo 228,47 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v veljavni OT.

17. Po pobotanju priznanih stroškov strank je v roku 15 dni dolžna tožena stranka tožniku plačati 2.403,04 EUR stroškov postopka, ki so nastali do izdaje izpodbijane sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na to se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na stroške postopka, spremeni tako, kot izhaja iz izreka (355. in 358. člen ZPP).

18. Ker je tožnik s pritožbo v pretežnem delu uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Tožnik se priznajo potrebni stroški: za sestavo pritožbe 375 točk, pristop na narok 375 točk, odsotnost iz pisarne 160 točk in materialne stroške v višini 18 točk, skupaj torej 928 točk oziroma 556,80 EUR (glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča v višini 0,6 EUR), čemur je treba prišteti še 22‑odstotni DDV v višini 122,50 EUR in kilometrino na relaciji Portorož-Ljubljana-Portorož v znesku 88,80 EUR EUR (0,37 x 120 km x 2). Skupni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku tako znašajo 768,10 EUR. V primeru zamude mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v veljavni OT.

19. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določb prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1).

1 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 90/2014 z dne 21. 6. 2016.