Jedro

Tožena stranka ni obrazložila, zakaj je v tožnikovem primeru, glede na vse ugotovljene individualne okoliščine tega primera štela, da je odločitev za omejitev gibanja nujna, še zlasti glede na to, da izpodbijani ukrep predstavlja poseg v tožnikove temeljne pravice, in ob dejstvu, da je tožnik neposredno ob prihodu v Republiko Slovenijo sam poiskal najbližjo policijsko postajo in takoj zaprosil za azil ter da je ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu samoiniciativno izpovedal o odstopanjih v njegovih navedbah policistom glede opisa potovanja do Republike Slovenije od navedb glede opisa poti, ki ga je podal uradni osebi ob vložitvi prošnje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve RS št. 2142-358/2011/3 (1231-07) z dne 3. 11. 2011 odpravi ter se zadeva vrne navedenemu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku na podlagi 1. odstavka 59. člena v povezavi s 3. odstavkom 51. člena in 3. alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011) odločila, da se tožniku, rojenemu ... 4. 1987, državljanu Nigerije, omeji gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 2. 11. 2011 do dne 2. 2. 2011, zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC. Po ugotovitvi, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že posredovani, in sicer s strani Italije dne 2. 3. 2009, ko je tožnik v Republiki Italiji v kraju Vicenza predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito. V obrazložitvi povzema določila 1. odstavka 59. člena in 2., 3. in 4. odstavka 51. člena ZMZ. Ker so bili tožnikovi prstni odtisi, kot je razvidno iz listine, ki se nahaja v upravnem spisu (EURODAC Search Result) predhodno že posredovani v bazo EURODAC s strani Republike Italije, kjer je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito in ker iz dokumentacije upravne zadeve tožena stranka ni mogla z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik sedaj nahaja, ali pa je to Republika Italija, kjer je predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, se je tožena stranka odločila, da tožniku omeji gibanje zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES ob upoštevanju 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ. Tožena stranka ocenjuje, da je izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, če se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi. Ob upoštevanju 2. odstavka 51. člena ZMZ, po katerem se gibanje lahko omeji na območje Azilnega doma oziroma njegove izpostave (1. alinea) ali na za to namenjen objekt Azilnega doma ali drug ustrezen objekt Ministrstva (2. alinea) se je po celoviti preučitvi okoliščin tožnikovega primera tožena stranka odločila, da mu gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti njegovo morebitno predajo pristojni državi.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je tožniku tožena stranka z izpodbijanim sklepom omejila gibanje do 2. 2. 2011 navedeno pomeni, da je ta rok že potekel in je sklep o omejitvi gibanja že iz tega razloga nepotreben. Prav tako je nepotrebna omejitev gibanja zaradi pridobitve podatkov iz baze EURODAC, če tožena stranka že ima te podatke. Nadalje tožnik meni, da izrečeni ukrep omejitve gibanja zaradi dejanskih okoliščin izvajanja ukrepa pomeni poseg v pravico do osebne svobode, ti posegi pa so v skladu s 3. odstavkom 15. člena Ustave RS dopustni samo v primerih, ki jih dovoljuje Ustava, oziroma, kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist, torej ko za poseg obstaja ustavno dopusten cilj, pri čemer je potrebno oceniti, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, pri čemer se tožnik sklicuje na 2. člen Ustave RS. Po mnenju tožnika zgolj zaradi ugotavljanja pridobitve podatkov iz baze EURODAC omejitev gibanja ni dopustna, ker gre za dolgotrajen poseg v človekovo pravico do osebne svobode. Tožnik opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 22/2011, iz katere med drugim izhaja, da imajo države nesporno suvereno pravico, da nadzirajo vstop tujcev na svoje ozemlje ter njihovo prebivanje na tem ozemlju, vendar pa ni dopustno pridržati določene osebe zgolj zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito. Tožnik izpostavlja, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Toliko bolj je zato nepotreben ukrep omejitve gibanja zaradi pridobitve oziroma obstoja prstnih odtisov iz baze EURODAC. Sodišču predlaga, da izvede dokaze z vpogledom v spis ter zaslišanjem tožnika ter izpodbijani sklep odpravi in ga spremeni tako, da se tožnik nastani na odprti oddelek v Azilnem domu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) vložila v danem roku, prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je rok za omejitev gibanja tožniku že potekel, saj je tožena stranka navedla, da omejitev gibanja traja od 2. 11. 2011 do 2. 2. 2011 tožena stranka izpostavlja, da je bil dne 8. 11. 2011 izdan popravni sklep, s katerim je bila odpravljena administrativna napaka v izpodbijanem sklepu št. 2142-358/2011/3 izdan 3. 11. 2011, iz česar sledi, da je nemogoče, da bi tožniku iztekla omejitev gibanja dne 2. 2. 2011 oziroma pred izdajo izpodbijanega sklepa.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo listine upravnega spisa, ki ga je sodišču skupaj z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka ter na podlagi 5. odstavka 51. člena ZMZ ustno zaslišalo tožnika. Na glavni obravnavi dne 10. 11. 2011 je tožnik med drugim izpovedal, da je matično državo, Nigerijo, zapustil leta 2007 in odšel najprej v Niger, od tam pa v Mali, potem pa v Maroko in od tam v Libijo, potem pa v Italijo, kamor je prispel leta 2009 in je zaprosil za azil, v postopku pa prejel zavrnilno odločbo, zoper katero ni vložil pritožbe iz razloga, ker tedaj ni imel zneska 800,00 EUR, kolikor bi ga to stalo, šele naknadno pa je izvedel za možnost pridobitve brezplačne pravne pomoči, vendar prepozno. Navedel je še, da je takoj ob prihodu v Slovenijo poiskal policijsko postajo in nemudoma zaprosil za azil in da je prav zato samoiniciativno prišel v Slovenijo, kar šteje za svojo zadnjo možnost, ker nima kam iti ter da nikakor ne namerava samovoljno zapustiti Slovenije pred koncem postopka, niti se ne namerava vrniti v Italijo. Izpovedal je še, da mu je zelo hudo zato, ker mu je gibanje omejeno, saj je to zdaj občutil prvič v življenju, saj doslej ni bil še nikoli zaprt. Tožena stranka se je pri odločitvi, da tožniku omeji gibanje, oprla na 3. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ.

Po določbi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ (Dublinski postopek) lahko tožena stranka kot pristojni organ prosilca za mednarodno zaščito do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3., 4. in 5. odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES.

Zakonski pogoj za nastanitev prosilca na tej pravni podlagi je torej pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC, vendar sama po sebi okoliščina, da so iz baze EURODAC pridobljeni podatki o obstoju prstnih odtisov tožnika še ne pomeni, da mu tožena stranka mora omejiti gibanje, temveč le, da mu na podlagi diskrecijskega pooblastila zakonodajalca lahko izreče ukrep omejitve gibanja v primeru, če oceni, da je to nujno.

Tožena stranka je svojo odločitev za omejitev gibanja tožniku na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ oprla na ugotovitev, da je iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC z dne 2. 11. 2011 razvidno, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo posredovani predhodno že dne 2. 3. 2009, in sicer s strani Republike Italije, kjer je tožnik v kraju Vicenza zaprosil za mednarodno zaščito, s čimer je sicer izpolnjen navedeni zakonski pogoj iz 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ. Vendar pa tožena stranka pri tem ni obrazložila s svojimi razlogi, zakaj je v tožnikovem primeru, glede na vse ugotovljene individualne okoliščine tega primera štela, da je odločitev o izreku tega ukrepa nujna, še zlasti glede na to, da izpodbijani ukrep predstavlja poseg v tožnikove temeljne pravice, vključno s pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, zlasti ob dejstvu, ki med strankama niti ni sporno, da je tožnik neposredno ob prihodu v Republiko Slovenijo sam poiskal najbližjo policijsko postajo in takoj zaprosil za azil ter da je ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu samoiniciativno izpovedal o odstopanjih v njegovih navedbah policistom glede opisa potovanja do Republike Slovenije od navedb glede opisa poti, ki ga je podal uradni osebi ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu.

Sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti in preveriti ali je nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katere je določen (3. odstavek 40. člena ZUS-1). Ko tožena stranka odloča po prostem preudarku, je sodišče vezano na 3. odstavek 40. člena ZUS-1, ker pa tožena stranka prostega preudarka ni obrazložila, je odločitev tožene stranke v zvezi s tem nezakonita. Z neobrazložitvijo prostega preudarka je tožena stranka kršila materialno pravo, to je 1. odstavek 59. člena ZMZ, prav tako pa tožena stranka s tem ni sledila 5. odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06) v zvezi s 30. členom ZMZ, na kar tožnik v tožbi pravilno opozarja ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, izdana v primerljivi zadevi kot je tožnikova, ker se je v navedeni zadevi ustavni pritožnik (podobno kot tožnik v obravnavanem primeru) takoj po prihodu v Slovenijo sam zglasil na policijski postaji ter da nobena okoliščina ni kazala na to, da bi pobegnil pred koncem azilnega postopka. V ponovljenem postopku mora tožena stranka svojo obrazložitev dopolniti v nakazani smeri.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 75. člena ZMZ.