Jedro

Če eden od solastnikov uporablja solastno stvar v večjem obsegu kot znaša njegov delež, lahko drugi solastnik od njega zahteva, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (219. člen ZOR oziroma 198. člen OZ). To določilo pa je razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejen v 210. členu ZOR oziroma 190. členu OZ.

Tožnica je hišo uporabljala, dokler toženec ni zamenjal ključavnice na vhodnih vratih, za konec tedna, to je petek, soboto in nedeljo, torej 9 dni v mesecu in je v tem obsegu prikrajšana za njeno uporabo. Glede na obseg prikrajšanja ji torej pripade 30 % uporabnine za njen enopolovični solastniški delež oz. 15 % uporabnine za celotno nepremičnino.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v obsegu 30 % uporabnine za tožničin enopolovični solastniški delež nepremičnine vlož. št. 1052 k.o. .... V preostalem delu se tožbeni zahtevek po temelju zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnice za plačilo uporabnine za čas od 1.11.1999 do 31.12.2006 po temelju utemeljen.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbo toženca iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnica sama odločila, da se v stanovanjsko hišo ne bo več vračala, zato v določilu 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ni podlage za naložitev plačila uporabnine. Toženca uporabljata del hiše, ki je sorazmeren njunemu delu in zato ne kršita pravice drugih solastnikov.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je popoln nesmisel, da toženca tožnici ne preprečujeta uporabo stanovanjske hiše. Dejansko stanje tožnici enostavno ne omogoča njene uporabe. Že po prejemu zahteve za izročitev ključev je jasno, da tožnica želi izvrševati svojo pravico tudi s koriščenjem stanovanjske hiše oziroma je to jasno od vložitve tožbe in preko vlog in dogajanj na narokih v teku obravnavanja te zadeve. Za toženca pa je lažje in ugodneje živeti brez prisotnosti solastnika. Da ima uporabnina pravno podlago v določilu 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, se je izrekla judikatura.

Pritožba je delno utemeljena.

1. Solastniki imajo pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojimi solastniškimi deleži, ne da bi s tem kršili pravice drug drugega (14. člen ZTLR in 66. člen SPZ). Souporaba stvari pa je odvisna od narave in namena stvari, kar še posebej velja za stanovanjsko hišo, kjer je souporaba odvisna od števila stanovanjskih enot v tej stanovanjski hiši. V takšnem primeru se morajo solastniki o uporabi dogovoriti, če dogovor ni mogoč, pa solastniki lahko zahtevajo, da se o tem odloči v nepravdnem postopku. Če eden od solastnikov uporablja solastno stvar v večjem obsegu kot znaša njegov delež, lahko drugi solastnik zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabljal v svojo korist, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (219. člen ZOR oziroma 198. člen OZ). To določilo pa je razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejen v 210. členu ZOR oziroma 190. členu OZ. Ta pa določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. Predpostavka obogatitvenega zahtevka pa je tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Pritožba torej nima prav, da v določilu 219. člena ZOR ni pravne podlage za priznanje uporabnine.

2. Na podlagi ocene izpovedi strank in priče M. K. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženca tožnici ne onemogočata souporabe stanovanjske hiše, katere solastnica je do 1/2. Tožnica se je sama odločila, da se v stanovanjsko hišo ne bo več vračala in je za namene počitniške hiše, kot jo je uporabljala, ne bo več uporabljala.

Pritožbeno sodišče ne sprejema takšne ugotovitve sodišča prve stopnje. Ni razlogov, da se ne bi verjelo tožnici, da ji je prvotoženec onemogočal souporabe stanovanjske hiše. Najprej na tak način, da je v stanovanjsko hišo montiral alarmno napravo, tožnici pa ni zaupal kode za njeno izključitev. Alarmna naprava je ob vstopu v hišo tulila, kar je onemogočalo normalno uporabo hiše. Prvotoženec je tožnici rekel, da naj pove, kdaj bo prišla, da bo alarmno napravo izključil. Takšno ravnanje toženec je oceniti kot omejevanje tožnice pri uporabi stanovanjske hiše. Tudi ni razloga, da se tožnici ne bi verjelo, da je prvotoženec na vhodnih vratih hiše v letu 1999 zamenjal ključavnico, čeprav ta to zanika. Tožničini izjavo je potrdila hči M. K. in v njeno izpoved ni dvomiti. Tožnica je od prvotoženca tudi pisno zahtevala izročitev ključev (A 6 in A 7). Izgovor prvotoženca, da tožnici ključev na svoje stroške ne bo dal, ni sprejemljiv. Ključe bi ji moral dati, bodisi na tak način, da bi jih ta lahko sama naredila, bodisi pa na tak način, da bi jih naredil in ji izročil duplikat ključev, od nje pa zahteval vrnitev nastalega stroška.

Da ji je prvotoženec branil uporabo hiše izhaja tudi iz dejstva, da je fotografije od hčerke nesel v Ljubljano v službene prostore firme, ne pa, da bi tožnici omogočil, da bi jih dvignila v hiši, kjer so se te nahajale in v katero je tožnica do takrat imela prost dostop.

Vse te okoliščine potrjujejo verodostojnost izpovedi tožnice, da je zahtevala od prvotoženca, da ji dopusti uporabo solastne stanovanjske hiše in da je zato njen zahtevek za plačilo uporabnine na podlagi določila 219. člena ZOR v povezavi z 210. členom ZOR po temelju materialnopravno utemeljen.

3. Verjeti je tožnici, da je hišo uporabljala, dokler toženec ni zamenjal ključavnice na vhodnih vratih, za konec tedna, to je petek, soboto in nedeljo, kdaj pa tudi med tednom, vendar ne vsak konec tedna. Hiše torej ni uporabljala za stalno stanovanje, ampak samo za občasno prebivanje. Na podlagi izpovedi tožnice je tako zaključiti, da bi hišo uporabljala, če bi jo lahko, devet dni na mesec, več pa ne. V tem obsegu je tudi prikrajšana za uporabo hiše. Glede na obseg prikrajšanja ji torej pripade 30 % uporabnine za njen enopolovični solastniški delež. Pritožbi je bilo zato delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen v obsegu 30 % uporabnine za njen enopolovični solastniški delež oziroma zaradi jasnosti povedano, v obsegu 15 % uporabnine za celotno nepremičnino vlož. št. 1052 k.o. ....

4. Izpovedi toženca, da ni zamenjal ključavnice na vhodnih vratih hiše, da je tožnica prespala v hiši le dvakrat, hči pa tri do štirikrat, torej bistveno manj, kot je izpovedala tožnica, ni slediti in to iz razloga, ker toženec na pritožbeno sodišče ni naredil vtisa verodostojnosti.

5. Toženca živita v izvenzakonski skupnosti. Hišo uporabljata za zadovoljevanje skupnih bivanjskih potreb, zato za obveznost plačila uporabnine tožnici odgovarjata solidarno (2. odstavek 56. člena ZZZDR).

6. Tožena stranka je s pritožbo le delno uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).