Jedro

Za dovolitev obnove postopka mora biti med drugimi pogoji izpolnjen tudi pogoj, da je za obnovo podan eden od v 260. členu ZUP taksativno predpisanih pogojev. Obvezna razlaga zakona, mnenje ministrstva oz. službe za zakonodajo, niso nova dejstva oz. novi dokazi v smislu 1. točke 260. člena ZUP, temveč so razlaga materialnega prava. Napačna uporaba materialnega prava pa ni razlog za obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5.3.2002, ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi F.V. (v tem sporu prizadete stranke) in odpravila sklep Upravne enote R/D z dne 8.6.2001, in s sklepom dovolila obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo Upravne enote R/D z dne 28.7.1998. S sklepom z dne 8.6.2001 je prvostopni organ zavrgel zahtevo prizadete stranke za obnovo postopka, končanega z navedeno odločbo z dne 28.7.1998, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za vračilo podržavljenih nepremičnin v k.o. J.v. Tožena stranka je namreč v nasprotju s prvostopnim organom menila, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji iz 1. točke 260. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) in se pri tem sklicevala na obvezno razlago prvega stavka 1. odstavka 27. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 66/2000 z dne 26.7.2000) ter na mnenje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter mnenje Službe Vlade na zakonodajo.

Prvostopno sodišče je odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek, saj po njegovem mnenju pogoji iz 1. točke 260. člena ZUP za obnovo postopka niso bili izpolnjeni. Niti mnenje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, niti mnenje Službe Vlade za zakonodajo, niti obvezna razlaga 27. člena ZDen namreč niso nova dejstva oziroma nov dokaz, temveč so materialno pravo, zato ne morejo biti razlog za obnovo postopka niti po 1. niti po katerikoli drugi točki 260. člena ZUP, v katerem so taksativno našteti razlogi za obnovo postopka.

Zoper sodbo prvostopnega sodišča vlaga prizadeta stranka pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen in odločbo tožene stranke potrdi. Navaja, da ga je v postopku ves čas zastopala pooblaščenka, ki pa jo je upravni organ prve stopnje ves čas zavajal glede oblike vračanja premoženja, ki ga je zahtevala v postopku denacionalizacije. S tem mu je bila kratena pravica do vračila odvzetega premoženja, saj je želel vračilo zemljišč v naravi oziroma obliki nadomestnih zemljišč, ne pa v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Ker se za obveznice ni izjasnil, je bil njegov denacionalizacijski zahtevek zavrnjen z odločbo z dne 28.7.1998. Zato je ob sprejemu obvezne razlage prvega stavka 1. odstavka 27. člena ZDen predlagal obnovo postopka, ki mu jo je tožena stranka tudi dovolila. Meni, da izpodbijana sodba temelji le na procesnih razlogih, ne pa tudi na vsebinskih, kar je v postopku denacionalizacije nedopustno. Ker je prvostopno sodišče odločalo le na podlagi procesnih pravil, je spregledalo vrsto materialnih temeljnih civilizacijskih pravnih načel, to je temeljno ustavno načelo enakosti pred zakonom (saj trpi materialno škodo zaradi zamude državnih organov pri sprejemanju določenih aktov oziroma odločitev. Pojasnjeno mu je namreč bilo, da nadomestnih zemljišč ne more uveljavljati, ker v tistem času sklad, ki naj bi razpolagal s temi nepremičninami, ni bil niti ustanovljen. Kršeno je tudi načelo varstva pravic strank, saj ni bilo mogoče varovati te pravice v postopkih, ki bi bili prilagojeni posebnostim denacionalizacijskih postopkov, v katerih se odpravljajo krivice, storjene posameznikom. Odločitev, ki temelji zgolj na procesnih predpisih, ni v skladu z načelom pravne varnosti, saj se odloča na podlagi procesnih napak, ki jih neuka stranka ni razumela ali ni mogla razumeti. Na ta način pa se izogne pravičnim rešitvam. Opozarja tudi na kršitev načela sorazmernosti pri poseganju v z zakonom varovane pravice človeka.

Napaka v postopku, ki je posledica zavajanja in napačnih interpretacij strokovnih služb upravnega organa, ima za posledico veliko materialno škodo, ki jo je utrpel z izgubo materialne pravice do nepremičnine. Pričakoval je pomoč upravnih organov, ne pa njihovega čakanja na to, da bo napravil procesno napako. Takšno ravnanje organov je v nasprotju s temeljnimi načeli o poštenosti in skrbnosti ravnanja vseh udeležencev v upravnem postopku, pri čemer pa ni mogoče od denacionalizacijskega upravičenca, ki prava ne pozna, pričakovati, da bo v celoti izpolnjeval vsa predpisana pravila postopka, da bi lahko uveljavljal svoje pravice. Ker prava ni vešč, ne more navajati pravnih razlogov, s katerimi bi prepričal pritožbeno sodišče o utemeljenosti svoje zahteve, vendar pa je prepričan, da so temeljna načela civilizacijske demokratične družbe in cilji ZDen, ki želijo odpraviti zgodovinske krivice, pred procesnimi upravnimi predpisi, ki določajo organizacijo in vodenje postopka.

Tožeča in tožena stranka ter zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Odločanje o obnovi postopka, kot izrednem pravnem sredstvu, se v upravnem postopku praviloma deli na dva dela (267. in 1. ter 2. odstavek 268. člena ZUP), in sicer se najprej ugotovi, ali so sploh izpolnjeni procesni pogoji za obnovo postopka in se v zvezi s tem na prvi stopnji v upravnem postopku izda sklep, s katerim se obnova dovoli oziroma se predlog za obnovo postopka zavrže ali zavrne (267. člen ZUP). Če se obnova postopka dovoli (1.in 2. odstavek 268. člena ZUP), se v nadaljevanju (po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove) v obnovljenem postopku ponovno odloča o stvari sami, torej o pravici, obveznosti ali pravni koristi, v tem primeru vračilu premoženja.

Izjema je določena v 3. odstavku 268. člena ZUP, po katerem se v nujnih primerih odloča v obnovljenem postopku brez predhodnega sklepa o dovolitvi obnove postopka. V obeh primerih pa morajo biti za obnovo postopka najprej izpolnjeni formalni pogoji, to so obstoj dokončnega akta, v zvezi s katerim se predlaga obnova, predlog upravičene osebe, ki mora biti popoln in pravočasen, in obstoj obnovitvenega razloga. Obnovitveni razlogi so taksativno našteti v 260. členu ZUP in jih ni mogoče širiti. Če formalni pogoji niso izpolnjeni, med drugim tudi, če v predlogu za obnovo postopka zatrjevani obnovitveni razlog ni podan, se predlog za obnovo postopka zavrže (2. odstavek 267. člen ZUP). ZUP kot splošen postopkovni predpis, ki se glede na določbe drugega odstavka 6. člena ZDen glede obnove postopka v celoti uporablja tudi v denacionalizacijskih postopkih, saj ZDen glede obnove postopka ne določa ničesar, torej ne dopušča odločanja v obnovljenem postopku, če so podani formalni pogoji za zavrženje predloga za obnovo postopka.

Pogoji za zavrženje predloga za obnovo postopka pa so bili po presoji pritožbenega sodišča podani tudi v obravnavanem primeru. Pravilno je namreč prvostopno sodišče presodilo, da prizadeta stranka predlaga obnovo postopka zaradi materialnega prava, kar pa po 260. členu ZUP ni razlog za obnovo postopka. Zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek.

Na odločitev v stvari ne morejo vplivati zatrjevanja prizadete stranke, da so ob odločanju zgolj na podlagi formalnih predpisov kršene njegove materialne pravice. Za obnova postopka so z ZUP predpisana stroga pravila, ki zavezujejo tako organe kot tudi stranke. Šele če je zadoščeno pravilom postopka, je mogoče v obnovljenem postopku ponovno odločati o stvari sami, pri čemer za denacionalizacijo, ne glede na njen siceršnji namen poprave krivic, ki pa se ga tudi sicer lahko doseže le v predpisanem postopku, ne veljajo drugačna postopkovna pravila niti glede obnove postopka.

Po presoji pritožbenega sodišča prizadeta stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo načelo sorazmernosti, ker je v prvi fazi obnove postopka odločalo zgolj na podlagi procesnih predpisov in se v samo vsebino zadeve ni spuščalo, saj mu to pravila ZUP, ki loči postopek obnove postopka na dva dela, ne dovoljujejo. Prvostopnemu sodišču tudi ni mogoče očitati, da bi zlorabilo načelo o poštenosti sojenja. Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Glede obnove postopka je ta zakon ZUP, ki pa ne da bi bili izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka, določeni v 260. in nadaljnjih členih ZUP, obnove postopka ne dovoljuje.

Na drugačno odločitev v tej stvari tudi ne more vplivati dejstvo, da se je ZDen med izvajanjem spreminjal in da se je šele z novelo ZDen-B, ki je začela veljati 7. 11.1998, torej po pravnomočnosti odločbe, glede katere želi prizadeta stranka obnovo postopka, uzakonila možnost vračanja podržavljenega premoženja v obliki nadomestnih zemljišč na podlagi sporazuma med upravičenci oziroma vlagatelji in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju Sklad), ob pogojih iz 1. odstavka 27. člena ZDen, za katerega je zakonodajalec sprejel tudi obvezno razlago. Z ZDen-B namreč ni določeno, da bi se ta določba lahko uporabila tudi za nazaj vdo tedaj že pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkih, kot je tudi obravnavani.

Skladnost novele ZDen-B z ustavo je presojalo Ustavno sodišče RS in glede določbe novega 1. odstavka 27. člena ZDen ni odločilo, da ne bi bila v skladu z ustavo, niti ni menilo, da so z njo kršena načelo do enakega obravnavanja upravičencev do denacionalizacije, načelo sorazmernosti ali načelo pravne države. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene ugovore, da bi bila v upravnem postopku oziroma upravnem sporu v tej zadevi prizadeta stranka neenako obravnavana. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega akta glede na pravno in dejansko stanje, kakršno je bilo ob izdaji odločbe o upravni stvari, in sodi po ustavi in zakonu, takih, kot so veljali v času odločanja v upravni stvari, razen če ni z novimi zakoni določeno, da se uporabljajo tudi za zadeve, o katerih je bil postopek začet ali celo končan že prej, kar pa v ZDen-B ni določeno.

Res je sicer, da se je zaradi sprememb ZDen, sprejemanja obveznih razlag in odločb ustavnega sodišča spremenila upravna in upravno-sodna praksa, vendar zaradi tega sodišču ni mogoče očitati, da je kršilo načelo pravne varnosti, če je v nepravnomočno končanih zadevah sodilo po novih predpisih, obveznih razlagah in odločbah ustavnega sodišča, saj vse to pomeni spremembe materialnega prava, na podlagi katerega pa sodišče mora soditi.

Na odločitev tudi ne vplivajo pritožbene navedbe, da je prizadeta stranka prava neuka stranka in da je pričakovala pomoč upravnih organov pri uveljavljanju svojih pravic v postopku denacionalizacije. Čeprav se v tem upravnem sporu ne presoja denacionalizacijska odločba, je iz spisov razvidno, da je bila prizadeti stranki pomoč državnih organov ponujena, saj so jo pozvali, da naj spremeni svoj zahtevek za denacionalizacijo glede oblike vračanja premoženja, vendar tega ni storila. Dolžnost upravnih organov do pomoči prava neuki stranki namreč veže organ, ki vodi določen postopek, da stranko opozarja na njene procesne pravice, ne pa, da odloča mimo njenega zahtevka. Res je, da je namen ZDen popraviti krivice, ki so bile lastnikom povzročene z odvzemom premoženja na podlagi revolucionarnih predpisov, vendar je tudi uveljavljanje vračanja tega premoženja vezano na določene postopke, ki se jih morajo stranke držati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.