Jedro

Četudi se pritožniku zdi, da je bila skupnost pravdnih strank podobna izvenzakonski skupnosti, takšna na videz podobna skupnost ne more imeti enakih posledic kot izvenzakonska skupnost. To velja tudi za premoženjske posledice ob razpadu skupnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi glede glavnice 29.150,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2008 dalje ter glede odločitve o pravdnih stroških; v preostalem se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 62.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2008 in 3.544,41 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev. Zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 21. 8. 2008 do 23. 8. 2008 je sodišče prve stopnje (pravnomočno) zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ali vsaj zavrnitev tožbenega zahtevka za glavnico 29.190,51 EUR.

V pritožbi navaja, da je bil z delom kupnine (58.381,03 EUR) poplačan skupni kredit pravdnih strank. Tožnica ne more od toženca zahtevati, da ji vrne tudi polovico od tega zneska, ki je bil nakazan banki. Toženec je prejel le del kupnine (66.418,97 EUR) in tožnica bi lahko terjala le polovico tega zneska. Za preostanek tožnica ni bila prikrajšana in toženec ne obogaten.

Primarno pa pritožnik meni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj bi bilo pravno razmerje med pravdnima stranka treba obravnavati v okviru presoje celotnega solastnega in skupnega premoženja, ki se je transformiralo v aktivo in pasivo. Razmerje bi bilo treba ocenjevati po pravilih skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev oziroma po pravilih premoženjske skupnosti – societas oziroma skupnega dogovora za skupno investiranje. Stranki sta prihranke in pridobljena kreditna sredstva investirali skupaj, denar sta imela skupaj, z njim pa je ob popolni enakopravnosti obeh, sodelovanju, soglasju in z védenjem tožnice gospodaril in razpolagal toženec. Do razpada življenjske skupnosti med pravdnima strankama ni bilo nobenega spora in tožnica ni terjala ničesar.

Pritožnik vztraja, da premoženja na P. ni mogoče obravnavati ločeno od premoženja na I. V nadaljevanju pritožbe skuša pritožnik predstaviti, koliko je katera od pravdnih strank prispevala k pridobitvi obeh nepremičnin ter kakšna je vrednost teh.

Vztraja, da med strankama ni bilo dogovora o delitvi kupnine za prodano stanovanje, ampak da sta s prepustitvijo dela kupnine tožencu zgolj povrnila to, kar sta iz dveh različnih virov vložila v nakup stanovanja na P. ulici in v pridobitev nepremičnine na I. Pritožnik zaključuje, da je bil njegov prispevek k pridobitvi solastnega premoženja kar nekajkrat večji od tožničinega. Zaključuje, da je bila tako tožnica udeležena le pri pridobivanju, ne pa tudi pri kritju stroškov za premoženje.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik ne izpodbija materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista bila izvenzakonska partnerja v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). V pritožbi sicer navaja, da se je skupnost pravdnih strank kazala skozi skupno življenje, preživljanje prostega časa, zadovoljevanje seksualnih, družinskih, socialnih in ekonomskih potreb, a po drugi strani ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženec od prejšnje soproge razvezal šele v letu 2006, tožnica pa od prejšnjega soproga 22. 11. 2007. Njuno razmerje, ki se je začelo v novembru 2005, tako do konca leta 2007 že iz formalnih razlogov ni moglo biti izvenzakonska skupnost. Ker je skupnost pravdnih strank najkasneje v oktobru 2009 že prenehala, pa tudi sicer ne gre za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost (tudi takšnemu dokaznemu zaključku pritožnik ne nasprotuje) v smislu določbe 12. člena ZZZDR.

6. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da premoženje, ki sta ga pravdni stranki v tem času pridobili (pretežno je bilo pridobljeno do leta 2007) ni skupno premoženje, glede katerega bi veljala domneva iz 1. odstavka 59. člena ZZZDR, da sta deleža pravdnih strank na njem enaka, mogoče pa bi bilo dokazovati drugačne prispevke.

7. Pravilno je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da sta bili pravdni stranki v skupnosti. Ne gre za societas, kot meni pritožnik, ampak za solastninsko skupnost po 1. odstavku 65. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Premoženje sta skupaj pridobivala na podlagi pravnih poslov. Pritožnik sploh ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta postala solastnika v enakih deležih, torej vsak do ene polovice. To dokazuje vsebina pogodb o pridobivanju premoženja in zemljiškoknjižna izvedba teh. Na nek način temu pritrjujejo tudi pritožbene navedbe samega toženca, ko poudarja, da je tožnica upravljanje s financami in premoženjem popolnoma prepustila tožencu. On je bil torej tisti, ki je poskrbel za sklenitev pogodb in vpis solastniških deležev na nepremičninah na način, ki se mu je zdel skladen z dogovorom (sedanje drugačno zatrjevanje je zato contra factum proprium). Vpis polovičnih solastninskih deležev nedvomno kaže na to, da sta ob pridobitvi lastninske pravice oba soglašala, da bosta postala solastnika pridobljenega premoženja do ene polovice, kot je utemeljeno poudarilo že sodišče prve stopnje (zaključek 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje tudi z razlogom opozarja, da toženec dogovora o enakih deležih ni izpodbi(ja)l (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Glede na tak dogovor, ki je bil tudi realiziran z vpisi v zemljiški knjigi, pa ima sodišče prve stopnje prav, ko pojasnjuje, da ne more biti pomembno, koliko natančno je katera od pravdnih strank prispevala k nakupom oz. k nakupu konkretnega stanovanja. Vprašanje, kdo je plačal kupnino, za pridobitev lastninske pravice sploh ni odločilnega pomena. Četudi se pritožniku zdi, da je bila skupnost pravdnih strank podobna izvenzakonski skupnosti, takšna na videz podobna skupnost ne more imeti enakih posledic kot izvenzakonska skupnost. To velja tudi za premoženjske posledice ob razpadu skupnosti. Ob razpadu izvenzakonske skupnosti partnerja razdelita skupno premoženje. Ob sporu se sodišče ukvarja z vprašanji obsega skupnega premoženja in deležev na njem, ker deleži skupnih lastnikov niso vnaprej določeni (1. odstavek 72. člena SPZ). V primeru pravdnih strank pa skupnega premoženja ni, saj ni bilo nobene podlage za njegov nastanek. Pravdni stranki sta solastnika, višina deležev pa je takšna, za kakršno sta se (neizpodbijano) dogovorila. Glede na vse opisano toženec ne more uspeti s poskusi uveljavitve režima, kakršen bi veljal po razpadu izvenzakonske skupnosti. Prav to pa je tisto, kar poskuša s pobotnim ugovorom in ostalimi trditvami o prispevkih pravdnih strank k nakupu spornega stanovanja in ostalim nakupom in stroškom skupnega življenja nasploh.

9. Ker je toženec prodal solastno nepremičnino in zadržal vso kupnino, mora tožnici vrniti del, ki ustreza vrednosti njenega solastninskega deleža. Pritožbena trditev, da med strankama ni bilo dogovora, da se kupnina deli na polovico, je brezpredmetna. Delitev kupnine je posledica solastninske pravice.

10. Utemeljeno pa pritožnik opozarja na okoliščino, na katero je opozarjal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, namreč, da je prejel le 66.418,97 EUR kupnine za stanovanje, preostanek (58.381,03 EUR) pa je bil nakazan za odplačilo kredita ... Če je šlo, tako kot trdi pritožnik, res za poplačilo skupnega kredita, je bila s tem delno poplačana tudi obveznost tožnice. V tem primeru je toženčev ugovor, da tožnici tega zneska ni dolžan vrniti, utemeljen. Ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi z vprašanjem, ali je pri posojilu šlo tudi za tožničino obveznost ni ukvarjalo, je moralo višje sodišče v tem delu pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo pa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 354. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preizkusiti trditve toženca, da je bila kupnina 58.381,03 EUR plačana za poplačilo skupnega kredita, torej delno tudi obveznosti tožeče stranke. Če se bo pokazalo, da je šlo za skupni kredit, tožbeni zahtevek v delu, v katerem je bila s plačilom poravnana tudi tožničina obveznost (pritožnik trdi, da gre za polovico, torej 29.190,51 EUR), ne more biti utemeljen.

11. V preostalem delu (glede glavnice 33.209,49 EUR s pripadki) pa pritožba ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP v tem delu pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo.

12. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroškov je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržana za končno odločbo (4. in 3. odstavek 165. člena ZPP).