Jedro

V reviziji očitane bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. čl. ZPP pa drugostopno sodišče ni zagrešilo. V svoji (sicer res kratki) obrazložitvi je namreč jasno navedlo, da v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, njegovo dokazno oceno in pravne zaključke. To pa pomeni, da je v celoti pritrdilo obširnim, logičnim in jasnim razlogom , ki jih je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje. Preizkus izpodbijane drugostopne sodbe je zato mogoč.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da morata prva dva toženca odstraniti zidano garažo na parceli št. 946 k.o. , druga dva toženca pa na isti parceli betonske temelje.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354.čl. ZPP. Ta kršitev je podana zato, ker sodbi sodišč druge in prve stopnje ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, v obeh sodbah vsebovani razlogi pa so nelogični, nejasni in med seboj v nasprotju. Zaključki sodišča, da so tožene stranke postavile garaže za določen čas, so absurdni, saj garaž z betonskimi temelji le za določen čas ne bi postavljal nihče. Napačno je tudi to, da sta sodišči prve in druge stopnje brez dokazne ocene ugotovili, da do s strani toženih strank zatrjevane zamenjave zemljišč ni nikoli prišlo. V resnici je bil potek dogodkov tak, da se je tožena stranka dogovorila za zamenjavo zemljišč s pravnim prednikom tožeče stranke , zamenjava pa je bila tudi realizirana. Sicer pa se tožena stranka v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na vse tožbene in pritožbene trditve. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

S pismeno vlogo, ki je bila oddana priporočeno na pošto dne 28.10.1994, sodišču pa je bila vročena dne 2.11.1994, je tožena stranka revizijo dopolnila.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski predlog, da naj se tožbene in pritožbene trditve štejejo kot sestavni del revizije, ne more biti upošteven. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Že zato njeni razlogi ne morejo biti enaki kot so lahko tožbeni razlogi ali pa pritožbeni razlogi proti (nepravnomočni) sodbi sodišča prve stopnje. Sicer pa tudi po določbah ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386.čl. ZPP).

V reviziji očitane bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. čl. ZPP pa drugostopno sodišče ni zagrešilo. V svoji (sicer res kratki) obrazložitvi je namreč jasno navedlo, da v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, njegovo dokazno oceno in pravne zaključke. To pa pomeni, da je v celoti pritrdilo obširnim, logičnim in jasnim razlogom , ki jih je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje. Preizkus izpodbijane drugostopne sodbe je zato mogoč, zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP pa ni podana.

Z revizijskimi trditvami, da uporaba nepremičnine tožečih strank časovno ni bila omejena in da je pravni prednik tožnikov zemljišče, na katerem so bile postavljene garaže, v resnici odstopil tožencem, pa tožena stranka izpodbija dokazno oceno obeh sodišč in s tem v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odst. 385.čl. ZPP).

Na trditve, ki jih je postavila tožena stranka v dne 28.10.1994 vloženi dopolnitvi revizije, pa revizijsko sodišče ne odgovarja. Proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, je namreč mogoče vložiti revizijo le v tridesetih dneh od vročitve sodbe (1. odst. 382. čl. ZPP). Dopolnitev revizije pa je bila vložena po preteku tega roka.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve postopka iz 10. točke 2. odstavka 354.čl. ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. čl. ZPP).