Jedro

Želja tožnika po ohranitvi prijave stalnega prebivališča na naslovu X. v Ljubljani ne zadošča, saj mora posameznik skladno z določbami ZPPreb na naslovu stalnega prebivališča tudi dejansko prebivati.

Prijava stalnega prebivališča pomeni zgolj registracijo dejanskega bivanja, kar pa ne vpliva na lastninsko pravna razmerja ali druga civilno pravna razmerja, temveč se s prijavo zagotavlja zgolj ažurna evidenca o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika z dnem dokončnosti te odločbe izbriše iz registra stalnega prebivalstva.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je bil skladno z 8. členom Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb) po uradni dolžnosti uveden postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za tožnika, ki je imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu X., Ljubljana, zaradi dvoma, da imenovani prebiva na tem naslovu. Navaja, da je tožnik dne 15. 12. 2014 v izjavi na zapisnik povedal, da je upokojen in da dejansko stalno prebiva na naslovu X., Ljubljana, v stanovanju, katerega lastnica je njegova bivša žena A.A. Povedal je, da trenutno v tem stanovanju prebivata bivša žena in sin B.B., ker ima sam prepoved približevanja, ter da je pri Javnem stanovanjskem skladu zaprosil za najemniško stanovanje. Za čas, dokler si ne najde novega prebivališča, se nahaja pri sorodnikih v Avstriji. V dopisu z dne 16. 12. 2014 je tožnik navedel, da je stanovanje last A.A., njegove bivše žene, čeprav je bilo pridobljeno s skupnimi sredstvi tekom trajanja zakonske zveze. Bivša žena mu preprečuje vstop v predmetno stanovanje.

3. Tekom upravnega postopka je prvostopenjski organ preko poizvedb ZZZS pridobil podatek, da tožnik ni obvezno zdravstveno zavarovan v RS. Zaslišane so bile priče C.C., Č.Č. in D.D., ki tožnika poznajo kot bivšega soseda na naslovu X. Vse so povedale, da po njihovem mnenju tožnik že eno oziroma dve leti ne prebiva več na tem naslovu in da trenutno v stanovanju prebivata tožnikov sin in njegova bivša žena. Priča Č.Č. je povedala še, da ljudje v bloku govorijo, da tožnik živi v Avstriji. Prvostopenjski organ je zaslišal tudi bivšo ženo tožnika, A.A., ki je povedala, da tožnik prebiva v Avstriji na naslovu Y. v Gradcu in da v stanovanju na X., ki je njena last, od 23. 11. 2012 ne prebiva več. Tam trenutno prebiva ona skupaj s sinom, hčerkama in vnuki. Tožnik se je na omenjenem naslovu oglasil dvakrat v letu 2013, po razvezi pa ni prišel več. Od leta 1989 je služboval v Avstriji, kjer se je tudi upokojil. Upravnik bloka E. d.d. je pisno sporočil, da tožnika nimajo zavedenega v svojih evidencah niti kot lastnika, niti kot uporabnika ali najemnika, ter da sta za delitev vzdrževalnih stroškov prijavljeni dve osebi.

4. Prvostopenjski organ je tožnika dne 22. 4. 2015 seznanil z ugotovitvami v postopku in tožnik je v izjavi pojasnil, da ima prijavljen naslov stalnega prebivališča na X. ter da stanovanje spada v skupno premoženje tožnika in njegove bivše žene, saj je bilo pridobljeno s skupnimi sredstvi tekom trajanja zakonske zveze. To predstavlja predhodno vprašanje, zato je treba upravni postopek prekiniti do pravnomočne odločitve o deležih bivših zakoncev na skupnem premoženju. Navedel je še, da mu A.A. nezakonito preprečuje vstop v predmetno stanovanje.

5. Prvostopenjski organ navaja, da je bilo na podlagi izjav prič C.C., Č,Č. in D.D. ugotovljeno, da tožnik že več kot leto dni ne prebiva več v stanovanju št. 14 na naslovu X. v Ljubljani in da v tem stanovanju sedaj prebiva njegova bivša žena A.A. s sinom B.B., tožnik pa prebiva v tujini. Iz podatkov upravnika bloka E. d.d. izhaja, da tožnika nimajo zavedenega v svojih evidencah kot lastnika, najemnika ali uporabnika, za obračun vzdrževalnih stroškov za stanovanje pa sta prijavljeni dve osebi, zaradi česar prvostopenjski organ ugotavlja, da naslov X. v Ljubljani ni tožnikovo stalno prebivališče. Po podatkih e-portala Geodetske uprave je kot lastnica stanovanja št. 14 vpisana A.A., iz izjave tožnikove bivše žene A.A. pa izhaja, da tožnik dejansko prebiva v Avstriji, da je od leta 1989 do upokojitve služboval v Avstriji, da od 23. 11. 2012 ne biva več na naslovu X. v Ljubljani, ter da se je na tem naslovu oglasil le še dvakrat v letu 2013. Po podatkih ZZZS tožnik ni obvezno zdravstveno zavarovan v RS, kar še dodatno kaže, da dejansko ne prebiva v Sloveniji, iz izjav zaslišanih prič pa izhaja, da jim je iz govoric v bloku znano, da tožnik prebiva v tujini.

6. V zvezi z navedbami tožnika v postopku prvostopenjski organ navaja, da je bilo na osnovi zbranih dokazil in skladno z določili ZPPreb nedvoumno ugotovljeno, da tožnik že daljši čas ne prebiva na prijavljenem naslovu in da mu ta naslov ne predstavlja središča življenjskih interesov (poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi), saj po navedbah prič biva v tujini. Prijava stalnega prebivališča ne posega v lastninsko pravico, zato delitev premoženja ne predstavlja predhodnega vprašanja in ni razlog za prekinitev upravnega postopka. Tožnik ni predložil dokazil o motenju posesti in tudi iz izjav prič ne izhaja, da je tožniku onemogočen vstop v stanovanje št. 14 na X. v Ljubljani, prav tako pa je po podatkih e-Portala GURS kot lastnica vpisana A.A., zato ni razlogov za prekinitev postopka zaradi motenja posesti. Prvostopenjski organ ni ugotovil tožnikovega dejanskega stalnega prebivališča, na podlagi zbranih dokazil pa je ugotovil, da tožnik na prijavljenem naslovu ne prebiva stalno, zato je z izpodbijano odločbo odločil, da se ga izbriše iz registra stalnega prebivalstva.

7. Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki jo je drugostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnil, saj je ugotovil, da je prvostopenjski organ v postopku v celoti sledil namenu in določilom ZPPreb ter pravilno ocenil ugotovljena dejstva, ki so vplivala na dokončno odločitev. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe navaja, da ZPPreb sicer izhaja iz ustavno zagotovljene pravice do svobodne izbire prebivališča, vendar pa posamezniku nalaga prijavno-odjavno dolžnost in omogoča, da se opustitev ter dolžnosti sanira v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. Namen ZPPreb je namreč v ažurni evidenci stanja, gibanja in nastanitve posameznikov, ta namen pa je dosežen, če imajo posamezniki prijavljeno stalno prebivališče tam, kjer dejansko živijo. Pristojni organ v postopku ugotavlja le, kje posameznik dejansko stalno prebiva oziroma ugotavlja naslov njegovega dejanskega stalnega prebivališča, o posameznih pravnih razmerjih, zlasti o lastninsko pravnih razmerjih in iz njih izhajajočih lastninskih pravic pa v postopku ne odloča. 8. Drugostopenjski organ nadalje navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji opravljeno zaslišanje tožnika in prič, prvostopenjski organ pa je pridobil tudi podatke od ZZZS in od upravnika bloka E. d.d. ter nato na podlagi proste presoje dokazov pravilno ugotovil, da tožnik na naslovu X. v Ljubljani stalno ne prebiva. Nasprotnega v pritožbenem postopku tožnik ni dokazal. Dejstvo, da tožnik ni opustil namena prebivanja na omenjenem naslovu ne dokazuje, da tožnik na tem naslovu tudi dejansko živi in ne vpliva na ugotovljeno dejansko stanje, to je, da tožnik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča nedvomno ne prebiva. Za prijavo stalnega prebivališča na določenem naslovu je potrebna dejanska naselitev na tem naslovu, zgolj namen prebivanja osebe na tem naslovu pa ne zadošča. Po presoji drugostopenjskega organa v postopku na prvi stopnji niso bila kršena pravila postopka, ker ni bila razpisana ustna obravnava, saj je bil tožnik v postopku zaslišan in nato seznanjen z ugotovitvami prvostopenjskega organa, glede katerih se je tudi izjavil. Prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja ni bila potrebna, saj se v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ugotavlja zgolj dejansko stanje in prijava prebivališča ne posega v lastninsko pravico, zato delitev premoženja ne predstavlja predhodnega vprašanja in ni razlog za prekinitev postopka. Drugostopenjski organ ustne obravnave ni opravil, saj tožnik v pritožbi ni navajal dejstev in dokazov, ki bi izkazovala, da na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča dejansko prebiva. Glede na vse navedeno je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno.

9. Tožnik zoper odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da ima na naslovu X. v Ljubljani prijavljeno stalno prebivališče, stanovanje na tem naslovu pa spada v skupno premoženje zakoncev. Skupno premoženje je bilo pridobljeno po samem zakonu, tožnik pa ima na njem solastniški delež do ene polovice, skladno z določbo 51. člena ZZZDR. Zaradi navedenega ima tožnik samo-lastno pravico, da živi v tem stanovanju in da ima na tem naslovu tudi prijavljeno stalno prebivališče, kot ves čas do sedaj. Sodišču predlaga, da razpiše ustno glavno obravnavo in na njej zasliši tožnika ter izvede ostale predlagane dokaze, nato pa odloči, da se prvostopenjska odločba in 1. ter 3. točka drugostopenjske odločbe odpravita, toženi strani pa se naloži povrnitev stroškov postopka.

10. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo pa predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ugotavlja in registrira zgolj dejansko stanje, torej kje posameznik dejansko stalno prebiva, ne odloča pa se, ali ima posameznik tudi pravico do prebivanja na naslovu in tudi ne o lastninsko pravnih razmerjih. Za prijavo stalnega prebivališča na naslovu je potrebna dejanska naselitev na tem naslovu, zgolj pravica, ki izhaja iz solastniškega deleža, brez dejanskega stalnega prebivanja na naslovu, pa za ohranitev prijave stalnega prebivališča ne zadošča. K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba prvostopenjskega organa, s katero je ta odločil, da se tožnika z dnem dokončnosti te odločbe izbriše iz registra stalnega prebivalstva, v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa, s katero je bila pritožba tožnika zoper prvostopenjsko odločitev zavrnjena kot neutemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, saj to izhaja iz podatkov v upravnem spisu ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ, zaradi česar sodišče v celoti sledi obrazložitvi upravnih organov in skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na njuno obrazložitev. Glede na tožbene ugovore tožnika dodaja še:

14. Postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča se na podlagi 8. člena ZPPreb uvede, če upravna enota podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, oziroma je obveščen, da tam ne prebiva stalno (prvi odstavek 8. člena ZPPreb). Če pristojni organ v postopku ne more ugotoviti, kje posameznik dejansko prebiva in po določbi četrtega odstavka 8. člena ZPPreb ne more prijaviti njegovega stalnega prebivališča, na podlagi dokončne odločbe izbriše posameznika iz registra stalnega prebivalstva (sedmi odstavek 8. člena ZPPreb).

15. Pravica posameznika, da si prosto izbira prebivališče, temelji na ustavni človekovi pravici do svobode gibanja (32. člen Ustave RS). Ta pravica zajema pravico svobodnega gibanja po državnem teritoriju, prosto izbiro prebivališča in pravico do prostega zapuščanja države in vračanja vanjo. Pravica do proste izbire prebivališča ne pomeni, da državljanom ne bi bilo treba izpolnjevati obveznosti glede bivanja v državi, ki so določene v 6. členu ZPPreb. Ta zakonska določba ureja obveznost prijave oziroma odjave stalnega prebivališča in prijave sprememb naslova stanovanja, s tem tudi prijavo začasnega odhoda iz območja Republike Slovenije. Pojem stalnega prebivališča je urejen v določbi 3. točke prvega odstavka 3. člena ZPPreb, in sicer je to naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. ZPPreb daje državi pooblastilo, da vzpostavi in vodi register stalnega prebivalstva, namen tega pa je izrecno določen, to je, da se s tem vzpostavi pregled nad stanjem in gibanjem prebivalstva. Na tem temelji tudi pooblastilo upravnim enotam, da posameznika izbrišejo iz registra stalnega prebivalstva oziroma vpišejo novo stalno prebivališče, če se to ugotovi v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča posameznika.

16. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik objektivnega pogoja za prijavo stalnega prebivališča, to je, da v kraju prijavljenega prebivališča tudi dejansko prebiva, ne izpolnjuje. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da tožnik na naslovu X. v Ljubljani, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, že vsaj eno leto ne prebiva, saj se nahaja v Avstriji. Tako so zaslišane priče C.C., Č.Č. in D.D., ki so sosedje stanovanja št. 14, kjer ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče, enotno izpovedale, da po njihovem mnenju tožnik že eno oziroma dve leti ne prebiva na tem naslovu ter da v njem stanujeta tožnikova bivša žena in sin B.B., tožnikova bivša žena A.A. pa je povedala, da tožnik dejansko prebiva v Avstriji, da je od leta 1989 do upokojitve služboval v Avstriji in da od 23. 11. 2012 ne biva več na naslovu X. v Ljubljani ter da se je na tem naslovu oglasil le še dvakrat v letu 2013. Upravnik bloka tožnika nima zavedenega v svojih evidencah kot lastnika, najemnika ali uporabnika, za obračun vzdrževalnih stroškov za stanovanje pa sta prijavljeni dve osebi. Tožnik poleg tega po podatkih ZZZS ni obvezno zdravstveno zavarovan v RS. Iz vseh navedenih dokazov torej enotno izhaja, da tožnik na naslovu X. v Ljubljani ne prebiva, nasprotnega pa tožnik v tožbi sploh ne zatrjuje, saj navaja le, da ima na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče in da ima pravico živeti v tem stanovanju, ne pa tudi, da v stanovanju na omenjenem naslovu tudi dejansko prebiva. Želja tožnika po ohranitvi prijave stalnega prebivališča na naslovu X. v Ljubljani ne zadošča, saj mora posameznik skladno z določbami ZPPreb na naslovu stalnega prebivališča tudi dejansko prebivati.

17. Tožnik tožbo utemeljuje s tem, da je stanovanje na naslovu X. v Ljubljani, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, skupno premoženje zakoncev, nastalo med zakonsko zvezo z njegovo bivšo ženo A.A., in da mu pripada delež do ene polovice, zaradi česar ima pravico živeti v tem stanovanju in imeti na tem naslovu tudi prijavljeno stalno prebivališče. Glede na to, da je sodišče že pojasnilo, da je za prijavo stalnega prebivališča na določenem naslovu po ZPPreb pomembno, da oseba na tem naslovu dejansko prebiva, za odločitev v obravnavanem sporu lastninska razmerja na stanovanju št. 14 na naslovu X. niso pravno relevantna. Sama prijava stalnega prebivališča namreč pomeni zgolj registracijo dejanskega bivanja, kar pa ne vpliva na lastninsko pravna razmerja ali druga civilno pravna razmerja, temveč se s prijavo zagotavlja zgolj ažurna evidenca o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov. Tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi ne zatrjuje, da bi na X. dejansko prebival, v tožbi pa tudi ne ugovarja, da bi mu bil dostop do stanovanja preprečen, temveč se opira zgolj na lastninsko pravna razmerja na stanovanju, zato s svojim tožbenim ugovorom ne more uspeti. V kolikor pa bi se dejansko stanje tako spremenilo, da se bodo njegove poklicne, ekonomske, socialne in druge vezi ponovno vzpostavile na kraju nekdanjega stalnega prebivanja, bodo to razlogi za ponovno odločanje o dejanskem stalnem prebivališču tožnika.

18. Sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da je odločitev upravnih organov prve in druge stopnje o tem, da se z dnem dokončnosti izpodbijane odločbe tožnika izbriše iz registra stalnega prebivalstva, pravilna ter na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Tožnik je v tožbi s predlogom za svoje zaslišanje smiselno predlagal opravo glavne obravnave, vendar sodišče njegovemu predlogu ob upoštevanju 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s 60. členom ZUS-1 ni sledilo, saj je bilo dejansko stanje med tožnikom in toženo stranko sicer sporno, vendar pa predlagana dejstva in dokazi niso bili pomembni za odločitev. Tožnik namreč v tožbi svojega dokaznega predloga ni kakorkoli utemeljil in konkretno pojasnil, kako bi lahko izvedba glavne obravnave pomembno vplivala na odločitev, sodišče pa je pri tem upoštevalo, da je bil tožnik zaslišan že tekom upravnega postopka in je imel možnost izjaviti se o ugotovljenih dejstvih, kar je tudi storil in so njegove navedbe razvidne iz listin upravnega spisa. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS izhaja, da je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov, strankin predlog za razpis glavne obravnave pa mora biti zato obrazložen in v njem mora stranka utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. Le v takem primeru je namreč sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti, saj iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odstavek 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, med drugim iz sodbe št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev, medtem ko tega tožnik s svojim predlogom za izvedbo glavne obravnave v obravnavanem primeru ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji senata.

K II. točki izreka:

20. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).