Jedro

Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega so urejeni v 84.a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, med drugim če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti (druga alineja 84. a člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 30. 9. 2022 od 12:30 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 30. 12. 2022 do 12:30, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v našo državo v skupini vstopil 28. 9. 222 na ilegalen način ob 5.55 uri iz smeri Hrvaške, nato pa so pot nadaljevali peš po železniški progi, dokler jih ni ustavila policija. Na kraju samem so zaprosili za mednarodno zaščito, tožnik pa je kot razlog navedel ekonomske razloge, kot ciljno državo pa Portugalsko. Iz registracijskega lista z istega dne izhaja, da je bil tožnik v hindi jeziku tudi seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje, pri čemer je bil prisoten tudi tolmač. Tožnik je bil nato odpeljan v azilni dom, kjer je bil do podaje prošnje začasno nastanjen v sprejemnih prostorih. Vendar pa je nato te prostore zapustil in je bil v večji skupini istega dne prijet na vlaku na relaciji Ljubljana – Divača. Ob 18.44 uri so bili odstranjeni z vlaka na postaji Ljubljana – Dolgi most, nato pa so na policijski postaji ponovno zaprosili za mednarodno zaščito. Ker je tožnik torej zapustil azilni dom pred podajo prošnje, je bil obravnavan kot tujec. Dejal je, da je azilni dom zapustil, ker je želel oditi v Italijo. Nato je 3. 9. 2022 podal prošnjo, nakar mu je bil ustno izrečen predmetni ukrep omejitve gibanja. Ob tem je bil soočen z dejstvom, da je bil informiran s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma, na kar je odvrnil, da tega ni vedel in da mu o tem niso natančno povedali, tolmač za hindi jezik, da je govoril z afganistanskim naglasom. Povedal je še, da je želel ostati, ko ga je policija prvič prijela, a je moral zaradi pritiska tihotapca naprej, saj sicer lahko tihotapci doma nagajajo družini. Organ zaključi, da je tožnik torej želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, nato pa na Portugalsko, pri čemer je bil prijet v večji skupini drugih tujcev, a je vsekakor moral vedeti, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, sicer se bo štelo, da mednarodne zaščite ne želi in bo obravnavan kot tujec. To izhaja iz registracijskega lista, ki ga je poleg tolmača podpisal tudi prosilec. Za tožnika je razpisan tudi osebni razgovor in je treba, čeprav uveljavlja ekonomske razloge, ugotoviti, ali njegova situacija morebiti ni namerno povzročena s strani določenih subjektov. Milejši ukrep od omejitve gibanja pa pri tem ne bi bil primeren, saj organ utemeljeno sumi (na podlagi tožnikov ravnanj in izjav), da bi tožnik svojo pot prek Italije nadaljeval, zato mu je treba omejiti gibanje. Organ pri tem citira 84. In 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter opisuje razmere v azilnem domu, kjer naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor, opiše pa tudi druge okoliščine v azilnem domu.

3. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo in predlagal, naj se izpodbijani sklep odpravi, njegove tožbene navedbe so povzete v nadaljevanju te sodbe.

4. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in prereka tožbene navedbe, zlasti se protivi temu, da tožnik naj ne bi vedel, da mora počakati v sprejemnih prostorih azilnega doma, ter da naj izrečeni ukrep ne bi bil sorazmeren. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. V zadevi je bil izveden narok za glavno obravnavo, na katerem je bilo v okviru dokaznega postopka vpogledano v upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, del teh listin pa je svoji tožbi priložil tožnik (prošnjo za mednarodno zaščito A5, zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja A6 ter dva registracijska lista, lastnoročno pisan dokument, policijski uradni zaznamek in policijsko obvestilo, kar je tožnik vse predložil pod A7), tožnik pa je bil tudi zaslišan. Dokazni predlog za opravo poizvedb o predhodnem tolmačenju je bil zavrnjen kot nepotreben, dokazni predlog za zaslišanje tožnikovih „kolegov“, ki naj bi potrdili, da je prevajalec prevajal nerazumljivo, pa kot neprimeren. Na naroku jej tožnik sicer vložil še pripravljalno vlogo, vsebina katere bo prav tako povzeta in obravnavana v nadaljevanju te sodbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja, kot sledi.

8. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

9. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega so urejeni v 84.a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, med drugim če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti (druga alineja 84. a člena ZMZ-1).

10. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep obremenjen s protislovnostjo, saj da je tožnik dejal, da si v Sloveniji želi mednarodne zaščite, organ pa ugotavlja, da naj bi tožnik želel Slovenijo izkoristiti le za tranzit, zato se akta ne da preizkusiti. Sodišče temu tožbenemu argumentu ne sledi, saj se izpodbijani sklep, po tem, ko ga sodišče prebere, izkaže za notranje konsistentnega; zgolj zato, ker tožnikove izjave niso skladne z organovimi ugotovitvami, pa ne pomeni, da bi bila podana nemožnost preizkusa izpodbijanega sklepa.

11. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da mu ni bila dana možnost izjave, češ da mu ob podaji namere ni bil pojasnjen postopek, ter da mu ni bila zagotovoljena pravna pomoč, saj da se je tako na osebnem razgovoru kot zaslišan moral zastopati sam. Sodišče te tožbene navedbe zavrača kot nerelevantne za ta upravni spor. Okoliščine podaje tožnikove namere zaprositi za mednarodno zaščito in nadaljnja procesna dejanja v ter zvezi, niso predmet tega postopka, saj se ta postopek nanaša le na izrečeno omejitev gibanja. Kolikor pa se očitek nanaša na predhodni postopek, pa sodišče te ugovore kot neutemeljene zavrača, saj v predhodnem postopku veljavne direktive ne urejajo obveznega zastopanja, tožnica pa tudi konkretno ne pojasni, katere določbe naj bi bile kršene. Neutemeljeni so tudi očitki kršitve pravice do izjave, saj je bil tožnik v postopku v zvezi z omejitvijo gibanja zaslišan (zapisnik v tej zvezi je tožnik tudi sam priložil svoji tožbi pod A6) in se je lahko izjavil o vseh relevantnih dejstvih, zato sodišče očitek, da mu ni bila dana možnost izjave, zavrača kot neutemeljene.

12. Glavnina tožbenih navedb se nanaša na vprašanje tožnikovega razumevanja glede možnosti omejitve gibanja in tolmačenja. Tožnik o tem v tožbi zapiše, da le opozorilo, da bo obravnavan kot tujec, ne zadošča; moralo bi zajemati natančen opis pravnih posledic ob zapustitvi azilnega doma in bi tožnik počakal do konca postopka s prošnjo. Poleg tega je bilo opozorilo dano v jeziku, ki ga dobro ne razume, tolmač je namreč prevajal z afganistanskim naglasom, angleško pa tožnik ne zna brati. V naknadno vloženi pripravljalni vlogi je tožnik v tej zvezi dodatno navedel, da je tožnik vse listine podpisal po ukazu policije, ne da bi vedel, o čem je govora. V podobni zadevi se je pokazalo, da nekateri tolmači prevajajo v dialektu, ki ga nekateri prosilci iz Indije in Pakistana ne razumejo, obravnava pa mora po pravilih biti zagotovljena v jeziku, ki ga vlagatelj razume, prav tako pa mora razumeti posledice nesodelovanja. Poleg tega je iz registracijskega lista razvidno, da tolmač ni bil prisoten; šele iz drugega registracijskega lista izhaja, da je prevajalec bil prisoten, a je prevajal v hindi/angleško verzijo, česar tožnik ne razume.

13. Tudi te navedbe sodišče po izvedeni glavni obravnavi ter izvedbi dokaznega postopka smatra za neutemeljene. Tožnik je zaslišan na naroku pred sodiščem izpovedal, da razume hindi in panjabi. Iz registracijskega lista, ki ima v upravnem spisu številko 2142/4550/2022/1 (predložil pa ga je v dokaz svojih navedb tudi tožnik pod A7), izhaja, da je bil tožnik v Brežicah obravnavan ob prisotnosti tolmača, in sicer prevajalca za hindi. Ta registracijski list je bil časovno gledano prvi registracijski list za tožnika dne x. x. xxxx. Tožnik je sicer zaslišan pred sodiščem dejal, da tega tolmača ni razumel zaradi njegovega naglasa. Vendar sodišče temu ne verjame. Spremni dokument temu prvemu registracijskemu listu je bil namreč tudi ročno napisan dokument (ki se nahaja v upravnem spisu, prav tako pa ga je v dokaz svojih navedb pod A7 predložil tudi sam tožnik), ki ga je tožnik na naroku prebral in potrdil, da ga je napisal on sam. Izpovedal je, da je v njem zapisal naslednjo vsebino: "Ime mi je A. A., rojen y. y. xxxx. Zato, ker ni bilo dela v Indiji, sem prišel v Slovenijo. Rad bi živel v Sloveniji.", spodaj pa je dodal še svoj podpis. Navedbe tožnika iz pripravljalne vloge, da ga je v podpis dokumentacije prisilila policija oz. mu je podpis ukazala, se po zaslišanju tožnika na glavni obravnavi izkažejo za neresnične, saj je tožnik izpovedal, da je to besedilo zapisal prostovoljno, po svoji volji.

14. Po presoji sodišča je ujemanje med tem v navednicah zapisanim besedilom, kot ga je na glavni obravnavi podal tožnik, in ročno napisanim besedilom, ki se v slovenskem jeziku nahaja v nadaljevanju tega dokumenta, zadostno za sklep, da je tolmač oz. prevajalec, ki je bil tedaj prisoten, ustrezno govoril hindi jezik, da sta se s tožnikom lahko razumela. Besedilo, ki ga je tožnik ročno napisal v hindi jeziku, je ta tolmač namreč prevedel v slovenski jezik in prevod ročno zapisal na dnu tega dokumenta, ta prevod pa glasi: "Moje ime A. A., x. x. xxxx. Sem iz Indije. Zaradi ekonomskih razlogov sem zapustil svojo državo. Želim ostati v Sloveniji." Kolikor je razhajanj med obema besediloma, jih sodišče pripisuje dejstvu, da je tožnik besedilo napisal v hindi jeziku, na glavni obravnavi pred sodiščem pa je tožnik to besedilo sproti prevajal v panjabi jezik, da ga je lahko na naroku prisotni sodni tolmač (ki je tolmačil na relaciji slovenščina-panjabi), nato za razumevanje sodišča prevedel v slovenski jezik. Gre torej za prevod prevoda, čemur gre pripisati manjša razhajanja. Glavno pri tem pa je po presoji sodišča, da je bistvena vsebina obeh besedil enaka. Sodišče tako zaključuje, da je tožniku bilo zagotovljeno prevajanje v hindi, ki ga razume, tožnikovo izjavo o "afganistanskem naglasu prevajalca", ki da mu je onemogočal razumevanje, pa sodišče ocenjuje za neprepričljivo in sprenevedavo ter ji zato ne verjame.

15. Tožnik je v tej zvezi v tožbi kot dokaz predlagal, naj sodišče zasliši njegove „kolege“, ki da bodo potrdili, da je prevajalec prevajal na narazumljiv način, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo kot neprimeren. Med tožnikovim zaslišanjem na glavni obravnavi se je namreč izkazalo, da naj bi bili tedaj prisotni le policist, prevajalec in tožnik, zato bi bilo zaslišanje pri tem neprisotnih oseb neprimerno. Nadalje pa je tožnik v pripravljalni vlogi v tej zvezi predlagal še opravo telefonskih poizvedb pri prevajalcu, češ da nekateri tolmači prevajajo v nerazumljivih dialektih. Tudi ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo, in sicer kot nepotrebnega. Prevajalec za hindi jezik, B. B., je podpisal listini, ki se nahajata v upravnem spisu in sta nastali neposredno po tožnikovem vstopu v Slovenijo, to je prvi registracijski list 2142/4550/2022/1 in uradni zaznamek o izjavi tujca 225-592/2022/3 z dne 28. 9. 2022, prav tako pa je prevedel besedilo, ki ga je lastnoročno napisal tožnik. Prevajalec je pri tem deloval kot prevajalec za hindi jezik in je v tem svojstvu te listine tudi podpisoval. Zato je njegovo nadaljnje zasliševanje o tem, ali je prevajal v hindi, po presoji sodišča nepotrebno. Ob vsem navedenem pa je tudi sklicevanje tožnikove pooblaščenke na sodbo tega sodišča I U 1322/2022 neutemeljeno, saj je bila situacija v tisti zadevi drugačna kot v tej: v zadevi I U 1322/2022 je bila v registracijskem listu oznaka o tolmačenju v panjabi, v resnici pa je bil tolmačeno v jeziku urdu, ki pa naj bi ga tožeča stranka ne razumela; v tem upravnem sporu, pa je na prvem registracijskem listu oznaka o tolmačenju v hindi, prisoten je bil prevajalec za hindi jezik, ki je po ugotovitvah sodišča tudi tolmačil hindi jezik (na to, kot rečeno, kaže vsebinsko ujemanje prej omenjenih besedil), tožnikovemu zatrjevanju, da ga ni razumel, pa sodišče, kot rečeno, ne verjame.

16. Vsebine opozorila, da bo tožnik v primeru zapustitve azilnega doma obravnavan kot tujec, ki je zapisana na predmetnem registracijskem listu in je bila tožniku, po prepričanju sodišča, tudi ustno raztolmačena, pa po presoji sodišča tudi ni mogoče obravnavati iztrgano iz konteksta, kot to sugerira tožnik. Dejstvo je, da je bil tožnik v zgodnjih jutranjih urah dne 28. 9. 2022 prijet po ilegalnem vstopu v državo, in sicer v skupini štirih ljudi; nemudoma je izrazil namero, da bo zaprosil za mednarodno zaščito in po zaključku postopka z brežiškimi policisti je bil odpeljan v azilni dom v Ljubljani. Vse navedeno izhaja iz upravnega spisa (tj. registracijski list 2142/4550/2022/1, uradni zaznamek o izjavi tujca 225-592/2022/3 z dne 28. 9. 2022 ter zapis policije št. 225-592/2022/1 z dne 28. 9. 2022 ob 11.34 uri). Tega tožnik ne osporava. Tožnik je torej glede na časovno soslednje dogodkov približno zgodaj popoldne prispel v azilni dom. Vendar pa je bil nato še istega dne pred 19. uro skupaj še z drugimi prijet na vlaku, ki je peljal na Primorsko, torej v smeri Italije. Tudi to izhaja iz upravnega spisa (drugi registracijski list, napravljen v Ljubljani in žigosan s strani PP za izravnalne ukrepe, ter zapis policije št. 2255-677/2022-29 z dne 28. 9. 2022 ob 23.30 uri) in tudi tega tožnik ne osporava. Tudi zaslišan na glavni obravnavi je tožnik povedal, da je bil v azilnem domu vsega skupaj le dve do tri ure. Iz opisanega je torej mogoče rekonstruirati časovnico tako, da je tožnik zgodaj zjutraj prišel v Slovenijo še s tremi indijci, izrazil namero zaprositi za zaščito, opravil postopke z brežiškimi policisti, bil pripeljan v Ljubljano in se po vsega le nekaj urah vkrcal na vlak v smeri Italije, pri tem pa bil ponovno skupaj še z istimi tremi indijci in množico drugih tujcev (skupaj jih je bilo 28) prijet na vlaku oz. nato na železniški postaji. Po sodni presoji takšno ravnanje povsem jasno kaže, da je tožnik hotel zapustiti Slovenijo, in to kakor hitro mogoče in čim se je znašel izven nadzora policistov ter v organizirani skupini ljudi. Izpoved tožnika, da ga je v to nagovarjal "tihotapec", ki je "sitnaril" njegovi ženi za plačilo, pri tem po presoji sodišča, četudi bi bila resnična, na ta sklep ne vpliva. Tožnik je prišel v Slovenijo, sprožil postopke, povedano mu je bilo, da ima zapustitev azilnega doma pred sprejemom prošnje posledice, pa se je kljub temu, po lastni volji, odločil oditi in vkrcati na vlak v smeri Italije. Samovoljno je ravnanje osebe, ki je nagnjena k ravnanju primarno le po lastnih nagibih. To da je tožnik v Slovenijo vstopil, tu iniciiral postopke z izraženo namero, nato pa takorekoč takoj ravnal v nasprotju s prej izraženo namero in v organizirani skupini Slovenijo skušal zapustiti, pri tem pa se je ravnal po nasvetu tihotapca, kot ga je sam imenoval, po prepričanju sodišča kaže na ravno takšno samovoljo. Te sodne presoje ne spreminjajo niti neindividualizirane navedbe v tožnikovi pripravljalni vlogi o odhodu z recepcije azilnega doma v park, trgovino oz. na kolodvor. Nobena od teh situacij namreč ni konkretno tožnikova situacija; on je bil najden že vkrcan na vlaku v smeri Italije.

17. Da je tožnik oseba, ki je predhodno, torej preden mu je bilo omejeno gibanje, po lastni volji že poskušal zapustiti našo državo, torej po prepričanju sodišča ni dvoma. S tem pa so izpolnjeni vsi elementi po 2. alineji 84.a člena ZMZ-1, da se ga po 2. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko šteje za osebo, za katero obstaja nevarnost, da bo pobegnila.

18. Tožnik še očita, da toženka ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Sodišče temu ne sledi. Toženka je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu zadostno in skladno z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 konkretizirala, zakaj v obravnavanem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, saj se v izpodbijanem sklepu navaja, da je tožnik kljub teku postopka v Sloveniji odšel proti Italiji. Glede na to, da je tožnik azilni dom samovoljno zapustil, sodišče pritrjuje razlogom iz izpodbijanega sklepa glede podanosti pogojev iz drugega odstavka 84. člena ZMZ‑1 in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožbeni navedbi, da tožnik ne more nositi posledic neučinkovitega varovanja v azilnem domu, sodišče ne sledi. V tožnikovem primeru, ko je kot rečeno znotraj istega dne, v skupini in pod organiziranim vodstvom tihotapca skušal Republiko Slovenijo zapustiti, očitno obvezno zadrževanje v azilnem domu, upoštevaje realne zmogljivosti tega azilnega doma in njegovih resursov, ki jih v izpodbijanem sklepu opisuje toženka, ne more biti učinkovito izvedeno. Pri tej presoji pa je treba upoštevati realno stanje in omejitve slovenskega azilnega sistema.

19. V sami časovni odrejenosti ukrepa, ki traja "do prenehanja razloga" za omejitev gibanja, pa sodišče tudi ne zaznava nesorazmernosti. Trajanje je torej opredeljeno na določljiv način, kar pomeni, da ko se bodo pogoji za prenehanje omejitve stekli, bo torej omejitev prenehala. Pri tem pa je organ določil tudi skrajni rok, do katerega omejitev lahko traja, tj. najdlje do 30. 12. 2022 z možnostjo podaljšanja za en mesec. Ta maksimizacija je torej opredeljena na določen način, z jasno navedbo datuma. Kaj več kot splošnega zatrjevanja nesorazmernosti, tožba ne vsebuje. Tudi tožbene navedbe o neustavnosti 84.a člena ZMZ-1 so po presoji sodišča pavšalne in jih sodišče kot takšne zavrača. Da bi okoliščine v zvezi z zdravjem tožnikovega sina, o katerem je tožnik zaslišan na glavni obravnavi dejal, da je pohabljen in bolan na možganih, vplivale na presojo sorazmernosti tožniku izrečene omejitve gibanja, po naziranju sodišča ne drži. Okoliščine, v katerih tožnik živi v izvorni državi, bodo lahko predmet ugotavljanja v postopku z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito (in ravno zato se je tožniku tudi izrekla omejitev gibanja). Posledično so te tožbene navedbe za ta upravni spor nerelevantne, enako pa tudi navedbe iz tožnikove pripravljalne vloge, da je tožnik plačal precej denarja za pot in da se zaradi ogroženosti ne more vrniti v izvorno državo.

20. Nadzor ukrepa izreka omejitve gibanja se opravlja po uradni dolžnosti (šesti odstavek 84. člena ZMZ-1), zato sodišče predlogu tožnika, podanem v tej zvezi v tožbi, ne sledi.

21. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen in je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.