Jedro

Po 11. členu ZUP morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. Z odločitvijo, da bosta zamolčala dejstva oz. o njih izpovedala drugače, sta tožnika pristala tudi na posledice, ki bodo zaradi tega nastale, torej da bosta v upravnem postopku obravnavana kot investitorja oz. lastnika nelegalno zgrajenega objekta.

V zadevi ni sporno, da objekt leži v varovanem območju, tožnika pa soglasja za poseg v varovanem območju nista pridobila, zaradi česar v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj za gradnjo enostavnega objekta. Sporni nezahtevni objekt, tudi če se šteje, da se je njegova gradnja začela pred začetkom uporabe ZGO-1B kot gradnja enostavnega objekta, zato ni mogel pridobiti gradbenega dovoljenja po samem zakonu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo med drugim odločila, da sta tožnika takoj po njenem prejemu dolžna ustaviti nadaljnjo gradnjo lesenega objekta na zemljišču parc. št. 755/12 k.o. ... (1. točka izreka) in da morata do 18. 8. 2010 na svoje stroške odstraniti leseni objekt v tam navedenih tlorisnih dimenzijah ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka). V 3. točki izreka je za objekte izrekla tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ v obrazložitvi navaja, da je iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 20. 4. 2010 in zapisnika o zaslišanju stranke z dne 5. 5. 2010 razvidno, da sta tožnika investitorja lesenega objekta v navedenih tlorisnih dimenzijah, pokritega z enokapno streho in stoječega na omenjenem zemljišču. Ker je objekt zgrajen nelegalno, so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1. Ugotovljeno je še, da je objekt zgrajen na območju gozdnih zemljišč, kjer da ni dopustna gradnja tovrstnih objektov, in znotraj ureditvenega območja Krajinski park Kolpa.

Upravni organ druge stopnje je prvostopenjsko odločbo dopolnil s 7. točko izreka, v kateri je tožnika opozoril, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka inšpekcijske odločbe začet postopek za izvršbo nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah. V preostalem delu je pritožbo tožnikov zavrnil. Navaja, da je iz izjave tožnikov, dane na zapisnik 5. 5. 2010, razvidno, da je bil sporni objekt zgrajen leta 2008, ko je veljala Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) in ki je kmečko lopo uvrščala med nezahtevne objekte, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker ne gre za enostavni objekt, gradnja brez gradbenega dovoljenja ni mogoča. Poudarja, da tudi v primeru, ko tožnika ne bi sama postavila spornega objekta, so s pridobitvijo lastninske pravice na objektu nanju prešle tudi obveznosti in s tem posledice nelegalne gradnje.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da gre za enostavni objekt brez infrastrukture, ki je namenjen izključno shranjevanju orodja tožnikov. Poudarjata, da je lopo že leta 1994 zgradil tožničin brat A.A., ki je s strani inšpektorata leta 1995 dobil odločbo z naloženo odstranitvijo objekta. Na objektu je odstranil streho dvokapnico, nato pa je zemljišče prepustil tožnici, ki je na objekt namestila novo streho. Ta dejstva so bila v postopku zamolčana z namenom, da ne bi bil tožničin brat brez potrebe vpleten v zadevo. Glede na čas postavitve tako ni mogoče upoštevati niti Uredbe o Krajinskem parku Kolpa, saj je bil ta sprejet šele leta 2006. V zadevi pa so bila kršena tudi postopkovna pravila, saj je obrazložitev, v kateri je ugotovljeno, da za gradnjo opornega zidu ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, v nasprotju z izrekom, ki govori o lesenem objektu tlorisnih dimenzij 2,75 m x 3,15 m. Iz odločbe tako ni jasno, na kaj se nanaša. Ne drži pa niti to, da je objekt zgrajen na območju gozdnih zemljišč, kjer gradnja tovrstnih objektov ni dovoljena, saj sta pridobila soglasje Zavoda za gozdove Slovenije z dne 12. 5. 2010, ki je bil priložen že pritožbi. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da se tožnikoma nalaga odstranitev lesenega objekta tlorisnih dimenzij cca. 2,75 m x 3,15 m, višine 2,2 m, pokritega z enokapno streho. Tudi iz prvega odstavka obrazložitve jasno izhaja, da je gradbeni inšpektor ugotovil, da sta tožnika kot investitorja inšpekcijska zavezanca v zadevi gradnje lesenega objekta z istimi tlorisnimi dimenzijami, višino in enokapno streho, kot je navedeno v izreku odločbe. V nadaljevanju istega odstavka nato res sledi zapis, da je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da za gradnjo „opornega zidu“ ni bilo predhodno pridobljeno gradbeno dovoljenje, vendar pa sodišče meni, da izrek odločbe v povezavi z začetkom obrazložitve omogoča povsem jasen sklep, da je bila izdana odločba v zvezi z gradnjo objekta, pokritega z enokapno streho, in ne za gradnjo opornega zidu, zaradi česar je treba to navedbo v obrazložitvi šteti za očitno pisno napako. Zato je neutemeljeno tožbeno stališče, da v zadevi ni jasno, na kaj se odločba nanaša, zaradi česar tudi ni podane kršitve pravil upravnega postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ob tem sodišče le dodaja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je bila istega dne kot izpodbijana odločba izdana tudi inšpekcijska odločba zaradi nelegalne gradnje opornega zidu (pod redno številko 4, izpodbijana odločba ima redno številko 5).

Prav tako v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati tožbenih trditev, ki predstavljajo nedovoljene tožbene novote, in sicer da sporne lope sploh nista zgradila tožnika ampak A.A., da je bil objekt zgrajen v letu 1994 in ne 2008, ter da se je v zvezi s tem že vodil inšpekcijski postopek V skladu s 3. odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Kot je to navedel že pritožbeni organ, in ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v zapisnik o zaslišanju obeh tožnikov z dne 5. 5. 2010, sta v postopku na prvi stopnji izrecno navedla, da je bil A.A. le investitor gradnje opornega zidu, medtem ko sta investitorja gradnje lesenega objekta tožnika, zgrajen pa je bil spomladi 2008. V pritožbi sta omenjeno izjavo zanikala z navedbo, da sta tožnika parcelo dobila od tožničinega brata in da je bil objekt že zgrajen. V zvezi s tem dejstvom in vplivom na njun položaj inšpekcijskih zavezancev jima je odgovoril že pritožbeni organ, z njegovim stališčem pa se sodišče v celoti strinja. Niti v pritožbi pa kot letnice izgradnje nista navajala leta 1994, niti da se je za isti objekt že vodil inšpekcijski postopek.

V skladu z 52. členom ZUS-1 sicer tožnik v tožbi lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel v postopku izdaje upravnega akta. Pri tem se taka dejstva in dokazi lahko upoštevajo le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Tožnika navajata, da sta omenjene podatke zamolčala z namenom, da v zadevo ne bi bil brez potrebe vpleten tožničin brat. To ne predstavlja upravičenega razloga v smislu navedene določbe ZUS-1, saj morajo stranke po 11. členu ZUP pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. Tožnika sta bila na to dolžnost opozorjena, kar je razvidno iz zapisnika o njunem zaslišanju z dne 5. 5. 2010, ki sta ga tudi podpisala. Zato sta s svojim ravnanjem, to je z odločitvijo, da bosta zamolčala dejstva oz. o njih izpovedala drugače, pristala tudi na posledice, ki bodo zaradi tega nastale, torej da bosta v upravnem postopku obravnavana kot investitorja oz. lastnika nelegalno zgrajenega objekta.

Poleg tega je neutemeljeno stališče tožnikov, da se obravnavani postopek vodi za isti objekt, za katerega se je že vodil inšpekcijski postopek in ki mu je A.A. na podlagi inšpekcijske odločbe iz leta 1995 odstranil streho dvokapnico. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da ima sporni objekt enokapno streho, za katero tožnika tudi sicer priznavata, da je njuno delo. Z vidika objekta kot celote zato ne drži, da bi bila v obeh primerih izdana enaka odločba in da se postopek vodi za isto stvar.

Glede na navedeno sodišče nima nobenih pomislekov v ugotovitev upravnih organov obeh stopenj, da je bil sporni objekt zgrajen spomladi 2008, pri čemer tožnika ne oporekata dejstvu, da se časovni pojem „spomladi 2008“ nanaša na obdobje, ko je bilo treba že uporabiti določbe Uredbe, ki je začela veljati 15. 5. 2008 (25. člen Uredbe). Tako kot je ugotovil pritožbeni organ, sporni objekt po določbah Uredbe predstavlja nezahtevni objekt, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Navedeno izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 3. člena ZGO-1, po kateri se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, in v 1. odstavku 3.a člena, po katerem se lahko začne brez gradbenega dovoljenja le gradnja enostavnega objekta.

ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07) je sicer v 1. odstavku 120. člena določil, da imajo nezahtevni objekti po tem zakonu, ki so z dnem začetka uporabe tega zakona (torej ZGO-1B, ki se uporablja od 15. 4. 2008 dalje) že zgrajeni ali se je pred dnem začetka uporabe tega zakona pričelo z njihovo gradnjo in izpolnjujejo po dosedanjih predpisih določene pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja, to dovoljenje po samem zakonu.

Sodišče v zvezi z navedeno določbo ugotavlja, da sporni objekt niti po dotedanjih predpisih, konkretno po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji; v nadaljevanju Pravilnik), ni izpolnjeval pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. V 1. odstavku 16. člena Pravilnika je bilo določeno, da mora investitor v primeru, ko leži zemljišče, na katerem naj bi bil zgrajen enostavni objekt, v območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovano območje, pridobiti soglasje pristojnega organa oz. službe.

V zadevi ni sporno, da objekt leži v varovanem območju, ki ga ureja Uredba o Krajinskem parku Kolpa (Uradni list RS, št. 85/06), pred njim pa v delu, ki se nanaša na varstvo naravne dediščine, odlok Občine Črnomelj o razglasitvi Krajinskega parka Kolpa (Uradni list RS, št. 82/98). Kot je razvidno iz tožbenih navedb, tožnika soglasja za poseg v varovanem območju nista pridobila, zaradi česar v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj za gradnjo enostavnega objekta. Sporni nezahtevni objekt, tudi če se šteje, da se je njegova gradnja začela pred začetkom uporabe ZGO-1B kot gradnja enostavnega objekta, zato ni mogel pridobiti gradbenega dovoljenja po samem zakonu.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.