Jedro

Prosilcu za azil se lahko omeji gibanje na podlagi 27. člena Zakona o azilu, če je podan kateri od razlogov, navedenih v tej določbi. Zakon o azilu ne omejuje dokazovanja istovetnosti samo na dokumente iz 75. člena Zakona o tujcih, vendar tožnik ni predlagal glede dokazovanja svoje istovetnosti niti zaslišanja prič niti drugih dokazov, njegove izjave (ki so po oceni sodišča neverodostojne) pa v tem primeru ne morejo zadoščati, da se njegova istovetnost ugotovi z gotovostjo, ki je potrebna za izdajo izkaznice prosilca za azil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče po opravljenem zaslišanju tožnika na podlagi 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US in 134/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 5.2.2007; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja oziroma zlorabe postopka, da je tožnik vložil prošnjo za azil zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije (1. in 3. alinea 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od 5.2.2007 od 12.10 ure do dne 5.5.2007 do 12.10 ure.

V razlogih izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče, sklicujoč se na določbe 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, pridružuje razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla v izpodbijanem sklepu tožena stranka.

Tožnik je zoper prvostopno sodbo vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da po ZAzil prosilec lahko istovetnost izkazuje tudi brez dokumenta s sliko, temveč tudi z lastnimi izjavami, izjavami prič, prstnimi odtisi. S tem se strinja tudi prvostopno sodišče, vendar to kljub zaslišanju tožnika ni vsebinsko odločilo in ni zadeve vrnilo v nov postopek, temveč je le pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Ni se niti opredelilo do vseh tožbenih navedb, zlasti ne do njegove trditve, da ni mogel izraziti namena za vložitev prošnje za azil takrat, ko ga je prijela policija, ker tedaj ni bilo prevajalca, da pa je ta namen izrazil, vendar ga ni nihče zapisal. Četrti dan po nastanitvi v centru je podal pisno namero za vložitev prošnje. Vložil jo je takoj, ko so mu razložili, da je samo pisna vloga merodajna. Zato mu ni mogoče očitati zlorabe azilnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ga spremeni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je prvostopna sodba v obravnavani zadevi pravilna in zakonita in da je prvostopno sodišče za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, na katere se sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, za omejitev gibanja prosilca za azil zadošča že eden od razlogov, navedenih v 1. odstavku 27. člena ZAzil. V tem primeru pa sta tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjena dva razloga, in sicer ugotavljanje istovetnosti prosilca (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil) in sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka, ki je v tem, da je prošnjo vložil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije (3. alinea 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil).

Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne navaja, da bi imel ob prijetju s strani slovenske policije in tudi kasneje pri sebi katerikoli osebni dokument, s katerim lahko v Sloveniji v skladu s 75. členom Zakona o tujcih (ZTuj) tujci izkazujejo svojo istovetnost. Res je sicer, da ZAzil ne omejuje dokazovanja istovetnosti samo na dokumente iz 75. člena ZTuj, vendar tožnik ni predlagal glede dokazovanja svoje istovetnosti niti zaslišanja prič niti drugih dokazov, njegove izjave pa v tem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo zadoščati, da se njegova istovetnost ugotovi z gotovostjo, ki je potrebna za izdajo izkaznice prosilca za azil. Tudi pritožbeno sodišče namreč dvomi v tožnikovo verodostojnost. Glede suma zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka pa se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je glede na okoliščine primera, ki jih je zatrjeval tožnik, namreč, da je imel do 12.12.2006 dovoljenje za začasno bivanja v Sloveniji, da se je po preteku tega dovoljenja nekaj časa še zadrževal v L. in nato ilegalno odšel v Avstrijo, od koder so ga avstrijske oblasti dne 18.1.2006 vrnile in ga izročile slovenski policiji, in da je šele peti dan bivanja v centru za tujce dne 31.1.2007 pisno izrazil namero za vložitev prošnje za azil, podan utemeljen sum, da je tožnik prošnjo za azil vložil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil), kar pomeni zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil). Pritožbene navedbe, da je namero za vložitev prošnje za azil izrazil že na policiji dne 18.1.2007, pa sodišče zavrača kot neutemeljene, saj to iz poročila Policijske postaje z dne 18.1.2007, iz katerega so sicer razvidne tožnikove tedanje izjave, ne izhaja.

Čeprav prvostopno sodišče na ta ugovor, ki ga je tožnik navedel že v tožbi, ni odgovorilo v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče meni, da to ni bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu (2. in 3. odstavek 75. člena ZUS-1), zaradi katere bi bilo treba prvostopno sodbo razveljaviti, saj to na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo.

Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.