Jedro

Tožnik na ustnem zaslišanju, ki je potekalo na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Ukrajini, ni vedel odgovora na vprašanje, kdaj je bilo ustanovljeno podjetje, s katerim je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas 5 let. Prav tako je različno navajal zneske svojih vložkov v navedeno gospodarsko družbo. Zapisnik o zaslišanju stranke ob navzočnosti tolmača je bil tožniku po zaslišanju prebran in nanj ni imel nobenih pripomb, lastnoročno ga je podpisal, kar pomeni, da se je z vsebino zapisanega strinjal. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača vse tožbene ugovore. Toženka je v izpodbijani odločbi dovolj prepričljivo in obrazloženo navedla utemeljene razloge za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije v smislu 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil vlogo tožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), vloženo 9. 4. 2013 na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Kijevu, ker po ugotovitvi upravnega organa obstajajo razlogi iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V obrazložitvi med drugim navaja, da se je pri odločitvi oprl na dopis, ki mu ga je posredovalo Veleposlaništvo Republike Slovenije v Ukrajini, v katerem med drugim sporoča svoja opažanja o povečanem številu prošenj za izdajo dovoljenj tujcem za prebivanje v Republiki Sloveniji, katerim je vso dokumentacijo pripravilo podjetje A. ter upravnemu organu predlaga, da pristojni organi preverijo poslovanje podjetij, ki so sodelovala s podjetjem A., kakor tudi, ali so zaradi izdanih dovoljenj za prebivanje že nastale negativne posledice za proračun Republike Slovenije. Upravni organ na podlagi prošnje ugotavlja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi direktorja pri družbi B. d.o.o., (Slovenija). Na podlagi podatkov uradne evidence Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) ugotavlja, da je bilo tožniku izdano dovoljenje za delo tujega zastopnika za obdobje od 28. 1. 2013 do 27. 1. 2015, iz podatkov evidence Agencije Republike Slovenije za javno pravne evidence in storitve (v nadaljevanju: AJPES) pa je razvidno, da je tožnik 49 % lastnik in direktor družbe B. d.o.o., ki je bila vpisana v sodni register 23. 5. 2012. Upravni organ je zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tožnika v Republiki Sloveniji in zaradi sistematičnih zlorab dovoljenj za prebivanje skladno z 89. členom ZTuj-2 in 33. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) zaprosil Veleposlaništvo RS, da opravi zaslišanje s tožnikom, s čimer mu bo dana možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, skladno z določili 9. in 146. člena ZUP. Upravni organ v nadaljevanju povzema navedbe tožnika, podane na zaslišanju 13. 6. 2013, o katerem je bil sestavljen zapisnik, ki ga je Veleposlaništvo posredovalo toženi stranki 26. 6. 2013. Tožnik je na zapisnik tedaj izjavil, da je namen njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji, da bi delal, ker želi uresničiti svojo željo oziroma načrt, Slovenija pa mu je zelo všeč. Tu je spoznal slovensko vino, ki ga želi uvažati v Ukrajino. Na posebno vprašanje, koliko časa namerava ostati v Sloveniji je odgovoril, da je pogodbo o zaposlitvi podpisal za pet let, delovno dovoljenje pa ima za dve leti. V Sloveniji je bil enkrat, in sicer osem dni kot turist v C. in v Č., takrat pa je odprl tudi podjetje. Po izobrazbi je inženir strojništva. Na vprašanje, za katera dela mu je bilo izdano delovno dovoljenje, je odgovoril, da za storitve in trgovanje, kot direktor. Pri pridobitvi delovnega dovoljenja mu je pomagala družba A. in D. d.o.o., za kar je plačal 4.500,00 EUR. Izpovedal je še, da je podpisal pogodbo o zaposlitvi in je z njo seznanjen. Na vprašanje, katera dela bo skladno s pogodbo o zaposlitvi dolžan opravljati, je odgovoril, da bo direktor, da bo plačeval davke in se podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Na nadaljnje vprašanje, kakšno delo konkretno bo opravljal, pa je odgovoril, da bo sklepal pogodbe, zaposloval delavce in delal vse, kar se dela v podjetju. Na vprašanje, ali ima izkušnje z delom, ki ga bo opravljal tu, je odgovoril, da ima izkušnje, ker je v Ukrajini opravljal delo direktorja v različnih podjetjih ter da mu bosta pri vsem na začetku pomagala A. in D. d.o.o. Na vprašanje, ali je sam ustanovil podjetje, je odgovoril, da je ustanoviteljica E.E., na vprašanje, katere dokumente je potreboval za ustanovitev podjetja ter vpis v poslovni register, pa je odgovoril, da pogodbo o ustanovitvi podjetja in da je vse urejal A. Izpovedal je še, da je bilo njegovo podjetje ustanovljeno aprila 2013, ter na vprašanje, katere druge dejavnosti podjetja so še registrirane, odgovoril, da storitve in trgovina, posredovanje nepremičnin, turizem in podobno. Izpovedal je še, da je v podjetje vložil 7.500,00 EUR ob ustanovitvi in 40.000,00 EUR naknadno, pooblastilo za direktorja pa je dobil 3. 6. 2012. Na posebno vprašanje je povedal, da do sedaj še nima sklenjenih poslov, poslovne prostore pa je najel s pomočjo podjetja A. Nima tudi še osnovne opreme, s katero bo izvajal dejavnost, nabavil jo bo po prihodu. Na vprašanje, kje bo oglaševal svoje podjetje oziroma storitve, je odgovoril, da bo posloval ustrezno z zakonodajo. Na vprašanje, kje bo nabavljal sestavine oziroma material za svojo dejavnost, je odgovoril, da bo denarna sredstva prenakazal na račun podjetja iz Ukrajine. Za Republiko Slovenijo se je odločil zato, ker je primerna za poslovno sodelovanje in da ukrajinski trg še ni zapolnjen s slovenskimi vini. Na vprašanje, ali je ustanovil podjetje zato, da bi lažje pridobil dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, je povedal, da ne, ampak zato, da bi lahko poslovno sodeloval. Povedal je še, da je inženir strojništva in je trenutno lastnik podjetja v Ukrajini, delal pa je kot direktor že v raznih podjetjih. Denar za ustanovitev podjetja je zaslužil v Ukrajini s svojim delom, A. pa je plačal 4.450,00 EUR za urejanje dokumentacije. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 31., 33., 37. in 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, po katerem se tujcu ne izda dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

V nadaljevanju upravni organ navaja, da pri svojem delu pri izdaji dovoljenj za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ugotavlja, na kar opozarjata tudi Veleposlaništvi RS v Moskvi in Kijevu, da je vse več tujcev, ki prihajajo iz Ukrajine in Rusije, ki jim je družba A. iz Slovenije ustanovila družbe v Republiki Sloveniji in tujcem uredila ostalo potrebno dokumentacijo za lažjo pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje. Tako tudi v konkretnem primeru na podlagi zapisnika in glede na ostala ugotovljena dejstva in okoliščine, vključno s tistimi, ki mu jih je posredovalo veleposlaništvo, ocenjuje, da se tožnik ne namerava podrejati pravnemu redu Republike Slovenije, upravni organ pa je dolžan zaščititi javni interes Republike Slovenije in upoštevati določbe ZTuj-2. Na podlagi ugotovitev, da je tožnik s pomočjo tretjih oseb ustanovil podjetje B. d.o.o., katerega lastnika sta tožnik 49 % in E.E. 51 %, ki nima prokuristov, kot glavno dejavnost pa ima registrirano drugo podjetniško in poslovno svetovanje, pod druge dejavnosti podjetja pa so registrirane še druga proizvodnja električne energije, trgovina na debelo z drugimi izdelki široke porabe, trgovina na drobno po pošti ali po internetu, medtem ko iz zapisnika o zaslišanju tožnika izhaja, da želi uvažati vino v Ukrajino, ter da je navedeno podjetje ustanovil zato, da bi lahko poslovno sodeloval, tožena stranka v tej zvezi ugotavlja, da za uvažanje vin v Ukrajino tožniku ni potrebno ustanoviti podjetja, saj lahko to uresniči tudi preko svojega podjetja v Ukrajini. Ker tožnik na zaslišanju ni znal povedati, do kdaj mu je izdano veljavno delovno dovoljenje, niti navesti, katera dela bo skladno s pogodbo o zaposlitvi dolžan opravljati, kot tudi ne, katere dokumente je potreboval za ustanovitev podjetja, čeprav je prej navedel, da je odprl podjetje, vendar ni vedel navesti točnega meseca ustanovitve podjetja, kot tudi ne, katera je glavna registrirana dejavnost podjetja in katere so še druge registrirane dejavnosti, niti ni znal navesti višine finančnega vložka v podjetje, pač pa je navedel zneseke 7.500,00 EUR in naknadno še 40.000,00 EUR, medtem ko je iz evidence AJPES razvidno, da je njegov vložen 3.675,00 EUR, je tožena stranka ocenila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar je razlog za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja kljub izpolnjevanju pogojev po 37. členu ZTuj-2, saj je na podlagi navedenih dejstev, ki izhajajo iz uradnih evidenc in iz izjav tožnika bilo ugotovljeno, da obstaja sum, da ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, zaradi katerega je zaprosil za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V obrazložitvi tožena stranka izpostavlja 91. člen ZTuj-2, ki določa, da pristojni organ v postopku odloča na podlagi dejstev in okoliščin, znanih v Republiki Sloveniji, če je v posameznem primeru potrebno, pa lahko tudi na podlagi dejstev in podatkov organov Republike Slovenije v tujini.

Tožnik v tožbi meni, da ni podan utemeljen sum, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj razpolaga z veljavnim delovnim dovoljenjem, ki ga je pridobil na podlagi predloženih dokazov skladno z zakonsko določenimi pogoji. Meni, da opažanja Veleposlaništva RS o povečanem številu prošenj za izdajo dovoljenj tujcem, ki jih je pripravilo podjetje A., ne more biti razlog za zavrnitev tožnikove prošnje, saj tožnik izpolnjuje vse zakonske pogoje za pridobitev zaprošenega dovoljenja. V zvezi z navedbo, da tožnik na zaslišanju ni bil prepričljiv, meni, da je neutemeljena, ker je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja po resnici in prepričljivo, upravni organ pa v njegovih izjavah ni zaznal nobenih neresničnih dejstev, ki bi kazala na njegovo neverodostojnost in na fiktivno ustanovitev podjetja zaradi pridobitve zaprošenega dovoljenja, kot tudi glede namena dejanskega bivanja tožnika v Republiki Sloveniji. Tožnik poudarja, da so dejavnosti podjetja A. d.o.o. in njegovo bodoče poslovanje tožniku znana, saj je izpovedal, da želi delati in živeti v Sloveniji ter uresničiti svojo željo in poslovni načrt izvažati slovensko vino v Ukrajino, dejavnost družbe pa je razširjena še na druge potencialne dejavnosti, ki jih družbe ponavadi opravljajo. Tožnik meni, da ni nenavadno, da ni vedel točnega datuma ustanovitve družbe, saj je to navedeno v aktu o ustanovitvi družbe. Navaja še, da ko bo prišel v Slovenijo in začel opravljati svoje delo kot direktor družbe, da se bo hkrati naučil slovenščine in spoznal osnove zakonodajnega reda Republike Slovenije ter pridobil vsa potrebna znanja v zvezi s poslovanjem družb po Zakonu o gospodarskih družbah. Ker meni, da niso podani pogoji za zavrnitev njegove vloge, tožnik s svojo tožbo na odpravo izpodbijane odločbe sodišču predlaga, da izda sodbo, kot sledi: „1. Odločba RS, Upravne enote Ljubljana z dne 1. 7. 2013, št. 214-6350/2013-5, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji se odpravi. 2. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku vse pravdne stroške tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.“ Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na dejanskih ugotovitvah in pravnih podlagah, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi in jih ponavlja v odgovoru na tožbo. Dodatno izpostavlja, da samo dejstvo, da tujec izpolnjuje vse zakonske pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje, še ne pomeni, da pristojni organ avtomatično izda dovoljenje za prebivanje, saj mora upoštevati tudi zakonske zadržke za izdajo dovoljenja. Pri tem izpostavlja, da tujcu lahko kljub temu, da predloži vso potrebno dokumentacijo, med katero spada tudi veljavno delovno dovoljenje, na podlagi 55. člena ZTuj-2 prošnjo zavrne. Kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da so bile izjave tožnika na zapisnik prepričljive, saj je iz zapisnika razvidno nasprotno, kar je obrazloženo tudi v izpodbijani odločbi, in sicer da tožnik kot solastnik in direktor podjetja ni znal navesti osnovnih podatkov o podjetju, niti dejavnosti tega podjetja, tožnik pa ni na jasen in prepričljiv način navedel niti dela, ki ga bo opravljal po pogodbi o zaposlitvi, niti mu ni poznano, kakšna bo njegova vloga in funkcija v družbi, njegove obveznosti in odgovornosti, ki naj bi jih kot družbenik in zastopnik (direktor) družbe imel. Sodišču tožena stranka dodatno pojasnjuje, da je v zadnjem času obravnavala veliko prošenj prosilcev, ki prihajajo iz Ukrajine in Rusije, ki jim za ustrezno plačilo v Republiki Sloveniji uredi vso dokumentacijo in ustanovi družbo A., da ti tujci lažje pridobijo dovoljenje za delo, za te družbe pa se kasneje (pri podaljšanju dovoljenja za prebivanje) ugotovi, da so bile ustanovljene fiktivno, da dejansko ne poslujejo, da tujci dejansko ne prebivajo v Republiki Sloveniji oziroma ne prebivajo v skladu z namenom, zaradi katerega so zaprosili za izdajo dovoljenja ali ne opravljajo dela, zaradi katerega so prišli v Republiko Slovenijo, velikokrat pa družbe niti ne poravnavajo davkov in prispevkov, posredno odgovornost pa nosijo direktorji kot zakoniti zastopniki družb. Na to opozarjata tudi Veleposlaništvi RS v Moskvi in Kijevu, katerih mnenje je v skladu z 91. členom ZTuj-2 upoštevala tožena stranka v konkretnem primeru in se na podlagi izjav tožnika na zapisnik popolnoma strinja z njihovo oceno ter ne spreminja svoje odločitve, kljub temu, da je tožnik izkazal zakonsko določene pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje. Vendar kljub temu meni, da upravičeno domneva, da se tožnik ne namerava podrejati pravnemu redu Republike Slovenije, ki je opredeljeno kot razlog za zadržek izdaje dovoljenja za začasno prebivanje v 5. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Zato vztraja pri razlogih, ki so opredeljeni v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, saj meni, da so neutemeljene tožnikove navedbe, da ni podan utemeljen sum, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, češ da razpolaga z veljavnim delovnim dovoljenjem in da je odgovoril na vsa vprašanja veleposlanika prepričljivo.

Tožnik v danem roku, niti pozneje vse do odločitve sodišča ni vložil odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki mu ga je sodišče posredovalo po njegovem pooblaščencu dne 16. 10. 2013. K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke o zavrnitvi prošnje tožnika za izdajo prvega dovoljenja tujcu za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. ZTuj-2 je z določili 32. člena opredelil različne vrste dovoljenj za prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Z določilom 1. odstavka 31. člena ZTuj-2 je zakonodajalec namreč določil, da mora imeti dovoljenje za prebivanje vsak tujec, ki želi vstopiti v Republiko Slovenijo in v njej prebivati iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma. Definicijo dovoljenja za prebivanje pa je opredelil z določilom 2. odstavka 31. člena ZTuj-2, po katerem dovoljenje za prebivanje pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas.

Pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje je zakonodajalec normativno določil s 33. členom ZTuj-2. Na podlagi te določbe se zaprošeno dovoljenje tujcu izda na njegovo prošnjo, v kateri mora v skladu z 2. odstavkom 33. člena navesti namen prebivanja v Republiki Sloveniji ali razlog iz 2. odstavka 35. člena ZTuj-2, zaradi katerega se tujcu lahko izda dovoljenje za prebivanje, če prosilec kumulativno izpolnjuje vse predpisane pogoje po določilih 33. člena ZTuj-2, hkrati pa mora dodatno v skladu s 4. odstavkom 33. člena ZTuj-2 kumulativno izpolnjevati tudi pogoje, ki se zahtevajo za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje, kot tudi, da niso podani razlogi za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja po določilih 1. do 9. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Tako je med pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje po določilih 1., 2., 3. in 4. odstavka 33. člena ZTuj-2 med drugim določeno, da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, veljavno potno listino z najmanj tri mesece daljšo veljavnostjo od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi. ZTuj-2 v 1. odstavku 37. člena tako med drugim določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. Nadalje ZTuj-2 v 5. alineji 1. odstavka 55. člena med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Sodišče po vpogledu tožbe s tožbenimi prilogami, izpodbijane odločbe in listin predloženega upravnega spisa meni, da je tožena stranka pravilno presodila, da pri tožniku obstajajo zadostni razlogi za zavrnitev zaprošenega prvega dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji, ki so določeni v 5. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Obrazložitev izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, po presoji sodišča vsebuje tudi vsa za sprejeto odločitev pravno relevantna dejstva glede na materialno pravni okvir odločanja o vloženi prošnji tožnika za zaprošeno dovoljenje po 37. členu ZTuj-2. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, sodišče pa lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in se nanjo, da ne ponavlja njenih razlogov, ki so pravilni in skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, v celoti sklicuje na podlagi pooblastila, vsebovanega v določbi 2. odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče le še dodaja: iz vsebine odgovorov tožnika na postavljena vprašanja na ustnem zaslišanju, ki je dne 13. 6. 2013 potekalo na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Ukrajini, izhaja, da, med drugim, tožnik ni vedel odgovora na vprašanje, kdaj točno je bilo ustanovljeno podjetje, s katerim je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas 5 let, to je gospodarska družba B. d.o.o. Tožnik je glede tega namreč različno navajal, in sicer da naj bi bila ustanovljena v času njegovega in ženinega osemdnevnega turističnega obiska Slovenije poleti 2012, oziroma na drugem mestu, da naj bi bila ustanovljena meseca aprila 2013, medtem ko je po ugotovitvi tožene stranke na podlagi uradnih podatkov iz evidence Agencije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju: AJPES) točen datum 23. 5. 2012. Prav tako je različno navajal tudi zneske svojih vložkov v navedeno gospodarsko družbo, in sicer da naj bi v navedeno podjetje tožnik vložil 7.500,00 EUR ob ustanovitvi in 40.000,00 EUR naknadno, medtem ko je tožena stranka na podlagi uradnih podatkov evidence AJPES ugotovila, da je njegov vložek znašal 3.650,00 EUR. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, češ da “upravni organ ni zaznal nobenih neresničnih dejstev, kar bi kazalo na njegovo neverodostojnost in na fiktivno ustanovitev podjetja zaradi pridobitve dovoljenja za prebivanje v R Sloveniji, kot tudi glede namena dejanskega prebivanja tožnika v R Sloveniji“. Tožnik je namreč lastnoročno podpisal zapisnik o zaslišanju stranke ob navzočnosti tolmača št. 2091-77/12 z dne 13. 6. 2013, kar pomeni, da se je z vsebino zapisanega strinjal, zapisnik mu je bil po njegovem zaslišanju prebran in nanj ni imel nobenih pripomb. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača vse tožbene ugovore, saj je tožena stranka že v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, dovolj prepričljivo in obrazloženo zapisala utemeljene razloge za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije v smislu 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Sodišče ne more slediti niti tožbenim navedbam, češ da bi naj bila dolžnost tožene stranke tožniku izdati zaprošeno dovoljenje za bivanje v Republiki Sloveniji zaradi izpolnjevanja vseh predpisanih zakonskih pogojev. Kot rečeno, zakonodajalec je z določili 1. odstavka 37. člena ZTuj-2 toženi stranki podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, da lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, seveda le, če kumulativno izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje in če hkrati ne obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije v smislu 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Slednje pa v tožnikovem primeru po ugotovitvi tožene stranke ne drži. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Izrek o stroških postopka temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne, kakor tudi, če sodišče tožbo zavrže.