Jedro

V primeru premoženja, pri katerem je bila prej lastninska pravica vknjižena na Dravsko banovino in zato to ni bilo zasebno premoženje, ni prišlo do denacionalizacije v smislu določb ZNZGP, ampak do vknjižbe v korist splošnega ljudskega premoženja na podlagi določb Uredbe.

Ker torej to premoženje ni podržavljeno v smislu drugega odstavka 8. člena ZDen in ker tega tožeča stranka tudi ni izkazala za druge nepremičnine, navedene v zahtevi za denacionalizacijo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odločitev tožene stranke o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka že iz tega razloga pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/2000 in 45/2006-odločba US) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 6. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah z dne 19. 12. 2002, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin, vpisanih v k.o. A, k.o. B, k.o. C in k.o. D. Tožena stranka je, ne da bi se spuščala v izkazanost pravnega nasledstva med tožečo stranko in Državno kmetijsko šolo, odločitev oprla na ugotovitev, da obravnavana šola in nepremičnine, ki jih je uporabljala, niso bile zasebna last. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je predmet denacionalizacije lahko samo zasebno premoženje, tožeča stranka pa nosi trditveno in dokazno breme v denacionalizacijskem postopku. Premoženje, vpisano v vl. št. 11 k.o. A, je bilo najprej vpisano kot last Dravske banovine (Kmetijska šola), med vojno pa je bila lastninska pravica vpisana na nemške okupacijske oblasti, iz česar izhaja, da ne gre za zasebno premoženje po določbi drugega odstavka 8. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen. Kontinuiteta med Dravsko banovino (Kmetijsko šolo) in tožečo stranko ni izkazana z nobenim aktom ali listino, njeno delovanje pa je bilo za nekaj let celo prekinjeno. Denacionalizacija v korist javnopravnih oseb oziroma zavodov ni mogoča, če ni urejena v posebnih predpisih za področje njihovega delovanja.

3. Tožnica v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je pravno nasledstvo izkazano. Sklicuje se na „brošuro“, ki ima po njenem prepričanju zgodovinski značaj. Šola je bila ustanovljena z zasebnim kapitalom, ki je omogočil nakup spornih nepremičnin, državni organi pa so dali le soglasje k njeni ustanovitvi, zato ovira po drugem odstavku 8. člena ZDen ni podana. Drugačna razlaga jo postavlja v neenakopraven položaj z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu - ZUS-1. V prvem odstavku 107. člena je določil, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji pogoj za njeno izvršitev (tretji odstavek 66. člena ZDen).

7. V obravnavani zadevi je poleg tega, ali je tožeča stranka izkazala zatrjevano pravno nasledstvo po Banovinski kmetijski šoli, sporno predvsem to, ali je premoženje, katerega denacionalizacijo zahteva, podržavljeno premoženje v smislu drugega odstavka 8. člena ZDen in ali je s tem sploh lahko predmet denacionalizacije po ZDen.

8. ZDen namreč ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen). Po drugem odstavku 8. člena ZDen je z izrazom podržavljeno premoženje mišljeno zasebno premoženje iz prejšnjega odstavka, ne glede na to, ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino.

9. V obravnavani zadevi iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, izhaja, da je bila kot lastnica premoženja, vknjiženega v vl. št. 11 k.o. A, vpisana Dravska banovina, dne 22. 7. 1944 je bil izvršen prenos lastninske pravice na nemške okupacijske oblasti, z vpisom dne 28. 6. 1948 pa je bila na podlagi 1. in 5. člena Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (v nadaljevanju Uredba, Uradni list FLRJ, 58/47) izvedena sprememba lastnika iz Dravske banovine v korist splošnega ljudskega premoženja. Po prvem odstavku 1. člena navedene Uredbe se državna nepremičnina vknjiži v zemljiške knjige in v vse knjige, s katerimi se dokaže lastnina na nepremičninah, kot splošno ljudsko premoženje ter se navede organ, ki mu je poverjena uprava tega premoženja (upravni organ). Po 5. členu Uredbe pa je v primeru, če je bila nepremičnina že knjižena na državo, zemljiškoknjižno sodišče uradoma popravilo vknjižbo po 1. členu te uredbe, ne glede na to, ali je vknjižena s klavzulami: državno premoženje, premoženje Federativne ljudske republike Jugoslavije, premoženje ljudske republike, premoženje ljudskega odbora, premoženje državnega urada, državne ustanove ali državnega gospodarskega podjetja, premoženje bivših samoupravnih teles in podobno. Uredba torej ni spreminjala pravne narave premoženja, temveč je le določala način vknjižbe oziroma so se po njenih določbah opravljale vknjižbe na splošno ljudsko premoženje na tistih nepremičninah, ki so bile že prej last države oziroma drugih oseb javnega prava, kakršna je bila tudi banovina. Že iz navedenega vpisa in pravne podlage zanj po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da ni prišlo do prehoda premoženja iz zasebne v državno oziroma družbeno last, ampak je bilo premoženje ves čas v državni lasti. Z navedenim vpisom pa je bila vknjižba uradoma popravljena v korist splošnega ljudskega premoženja. Na drugačno presojo ne more vplivati ugotovitev, da se Državna kmetijska šola nahaja na seznamu, ki je priloga k Ukazu o določitvi gospodarskih podjetij republiškega pomena (Uradni list LRS, št. 60/46). Navedenega seznama samega po sebi namreč ni mogoče šteti za akt o podržavljenju v smislu določb ZDen, ampak je kot tak akt mogoče šteti Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP, Uradni list FLRJ, št. 98/46). Ta pa je v 1. in 2. členu določil, da so z začetkom njegove veljavnosti v državno last prešla zasebna gospodarska podjetja, ki so bila z ukazi Prezidija Ljudske skupščine FLRJ oziroma prezidijev republiških ljudskih skupščin določena za podjetja splošnega državnega in republiškega pomena. V primeru premoženja, vknjiženega v vl. št. 11 k.o. A, pri katerem je bila prej lastninska pravica vknjižena na Dravsko banovino in zato to ni bilo zasebno premoženje, pa ni prišlo do nacionalizacije v smislu določb ZNZGP, ampak do vknjižbe v korist splošnega ljudskega premoženja na podlagi določb Uredbe.

10. Ker torej premoženje, vknjiženo v vl. št. 11 k.o. A, ni podržavljeno premoženje v smislu drugega odstavka 8. člena ZDen in ker tega tožeča stranka tudi ni izkazala za druge nepremičnine, navedene v zahtevi za denacionalizacijo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odločitev tožene stranke o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka že iz tega razloga pravilna. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pavšalne pritožbene navedbe, da je nakup spornega premoženja omogočil zasebni kapital, ki jih tožeča stranka z ničemer ne utemelji niti ne izkaže, saj je pravno odločilno le, v čigavi lasti je bilo sporno premoženje. Da bi v obravnavani zadevi šlo za premoženje v smislu drugega odstavka 8. člena ZDen, pa tožeča stranka ni izkazala. Glede na navedeno tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je tožeča stranka v neenakopravnem položaju z drugimi upravičenci v postopkih denacionalizacije.

11. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.