Jedro

Pri višini pravice do dodatka za pomoč in postrežbo sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo sklepa Sveta Zavoda ter Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS oziroma Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določene v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstev, iz katerega izhaja, da znaša višina dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje upravičence od 1. 7. 2012 dalje 414,50 EUR.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi glede datuma nastanka potrebe po spremenjenem dodatku za pomoč in postrežbo je podana v določbi petega odstavka 169. člena ZPIZ-1, po kateri spremembe, ki vplivajo na višino oziroma obseg pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, vendar se novi znesek izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se znesek 418,87 EUR v II. točki izreka izpodbijane sodbe nadomesti z zneskom 414,50 EUR.

V preostalem se pritožba v izpodbijanem nespremenjenem delu zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 20. 9. 2013 in št. ... z dne 22. 3. 2013 (I. točka izreka); tožniku prisodilo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 7. 2012 dalje v višini 418,87 EUR mesečno (II. točka izreka); naložilo tožencu, da tožniku zapadle neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo izplača v 8 dneh po pravnomočnostih sodbe (III. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 263,38 EUR v roku 8 dni (IV. točka izreka).

Pritožuje se toženka, ki ne soglaša z odločitvijo sodišča, da je pri tožniku nastala potreba po pomoči in postrežbi za najtežje upravičence že dne 25. 5. 2012. Meni, da je pri tožniku podana neogibna potreba po pomoči in postrežbi drugega za najtežje prizadete upravičence od 28. 1. 2013 dalje, to je, od dneva, ko je izvedenec toženke opravil osebni pregled tožnika, pravica pa tožniku pripada od 29. 1. 2013, v skladu z določbo petega odstavka 128. člena ZPIZ-2 v znesku 418,88 EUR na mesec. Pravilen znesek od 1. 7. 2012 pa bi znašal 414,50 EUR v skladu s sklepom Sveta Zavoda (Ur. l. RS, št. 9/2013), od 1. 1. 2013 dalje pa 418,88 EUR na mesec. Sodišče je datum nastanka neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za najtežje upravičence določilo le na podlagi izpolnjenega vprašalnika, ki izhaja iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ki ga je toženka prejela dne 24. 12. 2012. Datum je bil na vprašalniku zgolj napisan, ne da bi bil tožnik na ta dan tudi pregledan, niti takšno zdravstveno stanje tožnika ni izhajalo iz nobenega izvida. Sodišče bi v zvezi z ugotavljanjem datuma nastanka moralo zaprositi sodnega izvedenca za dopolnilno izvedensko mnenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka glede samega datuma nastanka pravice do neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za najtežje upravičence. Je pa prišlo do napačne uporabe materialnega prava glede višine zneska, ko je sodišče štelo, da tožniku gre 418,87 EUR mesečno od 1. 7. 2012 dalje, pa bi moralo upoštevati, da tožniku gre od 1. 7. 2012 dalje 414,50 EUR v skladu z Zakonom o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS (Ur. l. RS, št. 114/2006) in glede na Sklep o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitev drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom (Ur. l. RS, št. 57/2011) in sklep Sveta Zavoda (Ur. l. RS, št. 9/2014).

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi pravnomočne odločbe toženca z dne 15. 9. 2011 upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb. Dne 24. 12. 2012 je osebni zdravnik tožnika vložil nov predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, iz katerega izhaja, da se tožnik ne more sam hraniti, sam oblačiti, sam slačiti, sam obuvati in sezuvati, se samostojno gibati v stanovanju in zunaj, samostojno skrbeti za osebno higieno, samostojno opravljati fiziološke potrebe, da ni slep, da je popolnoma nepokreten, da zaradi psihične prizadetosti potrebuje stalni nadzor in da potrebuje 24 urno pomoč svojcev oziroma laični nadzor in stalno strokovno nego najmanj zdravstvenega tehnika in to od 25. 5. 2012. Osebni zdravnik je še pojasnil, da je tožnik povsem nepokreten in da so pri njem prisotne kontrakture spodnjih okončin. Tožnik potrebuje aplikacijo parenteralne terapije, odvzem za laboratorijske preiskave, nastavitev infuzije, hrani se po NGR, potrebuje nego, po potrebi infuzije. Sodni izvedenec, katerega je postavilo sodišče prve stopnje je ugotovil, da že iz opisa zdravstvenega stanja tožnika v izvedenskem mnenju invalidske komisije druge stopnje z dne 20. 5. 2013 nedvoumno izhaja, da tožnik potrebuje pomoč in postrežbo pri vseh osnovnih življenjskih potrebah, je popolnoma nepokreten in potrebuje tudi 24 urni nadzor oziroma pomoč in strokovno vsakodnevno nego medicinskega tehnika ali usposobljenega negovalca za stalno izvajanje zdravstvene nege ter hranjenje po nazogastični sondi. Ocenil je, da je pri tožniku do 20. 9. 2013, ko je bil zaključen postopek, obstajala potreba po pomoči in postrežbi za najtežje prizadete zavarovance.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je osebni zdravnik zgolj v vprašalnik napisal datum 25. 5. 2012, ne da bi bil tožnik na ta dan tudi pregledan in da takšno zdravstveno stanje tožnika ne izhaja iz nobenega izvida. Vprašalnik v predlogu za uvedbo postopka je izpolnil tožnikov osebni zdravnik A.A., dr. medicine, specialist splošne medicine. Iz predloga za uvedbo postopka izhaja, da ga je osebni zdravnik tudi v DSO osebno pregledal dne 21. 12. 2012. Pri tem ne gre zgolj za obkrožitev določenih postavk v predlogu za uvedbo postopka, ki jih je osebni zdravnik izpolnil, temveč je ta tudi podal kratko strokovno utemeljitev, zakaj zavarovanec ni zmožen samostojno opravljati osnovnih življenjskih opravil in v celoti navedel, katere storitve strokovne nege so tožniku potrebne in v kakšnem obsegu ter od kdaj dalje (25. 5. 2012). Ne gre zgolj za „izpolnjen vprašalnik“, temveč za podani predlog osebnega zdravnika tožnika, torej medicinskega strokovnjaka, ki je tožnika osebno pregledal, podal ugotovitve osebnega pregleda ter stanje in razloge za takšno stanje. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi od kdaj dalje je pri tožniku podano stanje, kakor ga je ugotovil tudi sodni izvedenec, pred tem pa že invalidska komisija. Takšno stanje pa je v celoti enako stanju, kakor ga je ugotovil osebni zdravnik. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da tožniku gre pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 7. 2012 dalje.

Pri višini same pravice sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, ko je določilo, da gre tožniku navedena pravica v višini 418,87 EUR mesečno od 1. 7. 2012. Pri tem ni upoštevalo sklep Sveta Zavoda (Ur. l. RS, št. 57/2011) ter Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS (Ur. l. RS, št. 114/2006) oziroma Sklep o usklajenih višinah transferjev, ki so določene v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstev (Ur. l. RS, št. 57/2011), iz katerega izhaja, da znaša višina dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje upravičence od 1. 7. 2012 dalje 414,50 EUR.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilu petega odstavka 169. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), po kateri se spremembe, ki vplivajo na višino oziroma obseg pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, vendar se novi znesek izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke glede zneska deloma ugodilo, v preostalem pa v skladu s 353. členom ZPP, glede datuma nastanka potrebe po spremenjenem dodatku za pomoč in postrežbo, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.