Jedro

V izvedenskem mnenju in njegovi ustni dopolnitvi ni nedoslednosti v smislu nasprotij oziroma neskladnosti, izvedenec pa je pojasnil in utemeljil svoje mnenje na medicinski dokumentaciji, s katero je razpolagal. Nestrinjanje z mnenjem ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Za postavitev novega izvedenca tako niso bili izpolnjeni razlogi iz 254. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je pogodba o preužitku SV 456/2014 z dne 6. 11. 2014 nična (točka I izreka izpodbijane sodbe), nadalje ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi Dn 248978/2014 na parceli ... 179/10 do 1/2, ... 179/9 do 1/2 in ... 179/8 do 1/4 celote na ime tožene stranke (prvi odstavek točke II izreka) ter se izbriše zemljiškoknjižno stanje nastalo na podlagi pogodbe o preužitku SV 456/2014 z dne 6. 11. 2014 tako, da se izbriše lastninska pravica tožene stranke na prej omenjenih parcelah (drugi odstavek točke II izreka), nazadnje pa odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v celoti (točka III izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno razveljavitev z zavrženjem tožbe oziroma podredno na njeno razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. Poudarja, da je pri presoji dejanske razsodnosti pomemben tudi zunanji izraz bolezni. Vsaka stopnja demence še ne pomeni izgubo izvršitvenih in spoznavnih funkcij, ki bi lahko vplivale na razsodnost tožnice pri sklenitvi preužitne pogodbe, tako da bi oseba bila popolnoma nerazsodna. Pomembno je dejstvo, da je tožnica ves čas govorila, da bo toženec prejel domačijo, saj tam tudi živi, in če takšnega dogovora ne bi bilo, toženec v to nepremičnino ne bi vlagal in se zavezal za skrb za tožnico. Te okoliščine bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, upoštevati pa bi jih moral tudi izvedenec. Napačno je postopanje sodišča, ko v 14. točki obrazložitve navede, da izjav in izpovedi ni posebej dokazno ocenjevalo, saj le te naj ne bi dajale zadostne podlage za odločitev o razsodnosti tožnice. Sposobnost kot skupek različnih okoliščin se namreč ne dokazuje le z izvedencem, temveč je potrebno upoštevati tudi izpovedi prič, ki so bile s tožnico v stiku, slednje pa bi moral presojati tudi izvedenec na prvi oceni ali je bila tožnica nesposobna za razsojanje. Tako bi sodišče prve stopnje moralo ocenjevati dokaze, ki jih je izvedlo in so relevantni za razsojo primera, te dokaze pa bi kljub diametralnem nasprotovanju moral upoštevati tudi izvedenec. Sodišče ni upoštevalo, da A. A., ki je dejanski vlagatelj te tožbe in dejansko (pod krinko skrbnika) nastopa kot tožnica ter njena mama B. B., ki bo v primeru ničnosti pogodbe o preužitku zakonita dedinja tega premoženja, nista mogli vedeti, kako se je tožnica vedla, saj je takrat bivala pri tožencu, kar je potrdila tudi A. A. sama. Tega sodišče ni upoštevalo. Toženec je za priče predlagal sosede in druge bližnje osebe, kot tudi notarko, ki je sestavila pogodbo in priposestvovala pri podpisu pogodbe. Vse priče (C. C., Č. Č., D. D., E. E. in F. F.) so bile v bližnjem stiku s tožnico v relevantnem obdobju, poleg tega je bilo predlagano še zaslišanje sosedov tožnice G. G. in H. H., ki je bila tudi zdravnica interne medicine in bi že iz svojega poklicnega vidika opazila, kakšno je bilo vedenje tožnice. Sodišče je le selektivno povzelo izjavo priče I. I., predlagane s strani toženke, zgolj iz razloga, ker je ta zdravnica, pri tem pa ni presojalo ostalih okoliščin življenja tožnice. Za vse predlagane priče velja, da ne zasledujejo nobenih subjektivnih interesov, kot jih zasledujeta A. A. in B. B. Sodišče je tako postopalo nepravilno, ko navedenih dokazov ni ocenilo. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z imenovanjem novega izvedenca, ki pri pripombah, ki jih je podal toženec, svojega mnenja ni dopolnil in je vztrajal pri svojem mnenju, ki ne temelji na celotnem pregledu relevantnih podatkov. Dvom v izvedensko mnenje, upoštevaje, da je tudi izvedenec sam povedal, da ni upošteval dejanskega vedenja tožnice, bi moralo sodišče odpraviti, v tem delu pa v sodbi manjkajo bistveni razlogi, kar predstavlja kršitev pravil postopka. Nenazadnje ni spregledati dejstva, da je spor sprožila nečakinja tožnice kot njena skrbnica, kateri je toženec že v odgovoru na tožbo prerekal aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, sklicujoč se pri tem na 80. člen ZPP. Tožnica naj bi bila oškodovana predvsem zato, ker se notarski zapis o preužitku ne izvaja, kar pa je toženec izkazal, da ne drži. Poleg tega odločba CSD z dne 7. 4. 2021 temelji na popolnoma zmotno in zavajajoče predstavljenih dejstvih, ob odsotnosti ugotavljanja dejanskih okoliščin, takšno soglasje niti ne more nadomestiti in izkazati interesa skrbnice za vložitev tožbe. Po mnenju toženca glede na zavajajoče podatke v postopku pred CSD in povsem drugačne razloge za vložitev tožbe iz odločbe (zoper katero toženec nima nobenega pravnega sredstva), dovoljenja za sprožitev spora skrbnica ni imela, zato tudi ne more zastopati njenih interesov, takšno tožbo pa je potrebno zavreči. Ker se sodišče prve stopnje do tega ni izreklo, čeprav gre za pomembno procesno vprašanje, je kršilo pravila postopka. Priglaša stroške.

3. Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ničnost pogodbe o preužitku SV 456/2014 z dne 6. 11. 2014 (v nadaljevanju Pogodba), sklenjeno med pravdnima strankama ter posledično vzpostavilo prejšnjo zemljiškoknjižno stanje. Odločitev temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje o neobstoju poslovne sposobnosti tožnice v smislu, da le ta v času sklenitve Pogodbe ni imela sposobnosti razsojanja (prvi odstavek 41. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) zaradi bolezni, in sicer zaradi napredovale zgodnje stopnje Alzheimerjeve demence z zmernim kognitivnim upadom.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje v postopku ni storilo kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, tudi ne tistih, na katere se sklicuje toženec in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Na podlagi vseh v postopku ugotovljenih pravno odločilnih dejstev je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, na tej podlagi pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, kar vse je argumentiralo z dokazno prepričljivimi razlogi, na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi sodišče druge stopnje. Zgolj v odgovor pritožbenim trditvam sodišče druge stopnje dodaja naslednje:

7. Toženec prereka aktivno legitimacijo v smislu, da je tožbo vložila tožničina nečakinja kot njena skrbnica, saj odločba Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) z dne 7. 4. 2021 temelji na zmotno in zavajajoče predstavljenih dejstvih ter zato soglasje CSD ne more nadomestiti in izkazati interesa skrbnice za vložitev tožbe, sodišče prve stopnje bi moralo takšno tožbo zavreči. Sodišče druge stopnje na podlagi podatkov v spisu, in sicer odločbe CSD Maribor št. z dne 7. 4. 20211 ugotavlja, da je CSD izdal odločbo o soglasju k sprožitvi sodnih postopkov, povezanih z ugotavljanjem pravne veljavnosti notarskega zapisa Pogodbe o preužitku, sklenjene med tožnico kot preužitkarico in tožencem kot prevzemnikom. Iz obrazložitve te odločbe izrecno izhaja, da glede na tožničino bolezen, ugotovljeno z izvedenskim mnenjem ZPIZ (napredovala Alzheimerjeva demenca s posledičnim globokim upadom spoznavnih funkcij), tožnica ni bila sposobna skleniti pogodbe o preužitku, torej oblikovati pravno veljavno voljo, in ker je ta pravni posel izrednega pomena za njeno življenje in premoženje (ko ne gre za posel rednega poslovanja in upravljanja skrbnika), daje CSD soglasje, da skrbnica sproži sodne postopke za izpodbijanje pravnega posla, ki presega redno poslovanje.

Navedeno nedvomno daje podlago za zaključek, da je CSD dal soglasje skrbnici, da sproži sodni postopek, medtem ko pravni interes izhaja iz same trditvene podlage pravočasno podanih tožbenih trditev2, ki sicer niso predmet pritožbene graje. Razlogi za zavrženje tožbe tako niso podani, pritožba je v tem obsegu neutemeljena.

8. Pritožba graja dokazno oceno sodišča o neobstoju tožničine poslovne sposobnosti oziroma nezmožnosti za razsojanje v času sklenitve Pogodbe, sklicujoč se pri tem na pomanjkljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni dokazno ocenilo vsake posamezne priče, hkrati je tožencu odvzelo pravico do izjave, ker ni postavilo novega izvedenca, kot je predlagal, sklicujoč se pri tem na dejstvo, da izvedenec, ki je bil v postopku postavljen, ni upošteval dejanskega vedenja tožnice, kot so ga opisale priče, ki so bile v bližnjem stiku s tožnico v obdobju sklenitve Pogodbe.

9. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji na vprašanju verodostojnosti vsake posamezne, po pravdnih strankah predlagane priče, se je pa opredelilo do njihove verodostojnosti z zaključkom v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako je ugotovilo, da so navedbe pravdnih strank in prič, ki sta jih predlagali, glede mentalnega funkcioniranja tožnice v času sklenitve Pogodbe diametralno nasprotne, v njih pa se kažejo nasprotujoči interesi obeh strank ter tako priče, predlagane s strani toženca navajajo in izpovedujejo skladno s tožencem, medtem ko priče, predlagane s strani tožnice, tožničina hči in vnukinja - skrbnica za posebni primer, izpovedujeta enako. Odločitev sodišča prve stopnje, da na tem temelju ni možno sprejeti odločitve o tem, ali je bila tožnica sposobna razumeti pomen sklenitve Pogodbe ali ne, je zato pravilna, v nadaljevanju pa pravilna tudi odločitev, da se je pri svoji odločitvi oprlo na izpovedbo priče I. I., tožničine psihiatrinje, ki jo je zdravila oziroma obravnavala v času med leti 2011 in 2013, zdravstveno dokumentacijo in pa mnenje izvedenca medicinske stroke - psihiatra (v nadaljevanju izvedenec), ki je v postopku podal pisno mnenje, kasneje pa ga ustno dopolnil. 10. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: - da se je tožnica že leta 2011 začela psihično spreminjati v smislu depresivnosti, v letu 2012 je bila pri njej ugotovljena spominska motnja in v letu 2013 že zmerni kognitivni upad,3 - da je tožnico od začetka leta 2014 glede demence obravnaval nevrolog, ki je po opravi testov ugotovil, da je KPSS 17/30, TRU pa 1/4 ter je magnetna resonanca glave 7. 3. 2014 pokazala znake kortikalne možganske atrofije ter vaskularne demielinizacijske spremembe možganov (kar je potrdilo, da gre za zmerno napredovalno Alzheimerjevo demenco)4, - da je v letih 2013 in 2014 tožnico glede demence obravnavala osebna zdravnica, ki ji je pomagala pri ureditvi dodatka za pomoč in postrežbo, s 3. 12. 2013 pa je tožnica zaradi napredovale demence potrebovala stalni nadzor, - da je bila sporna Pogodba sklenjena 6. 11. 2014 (deset mesecev po tem, ko je tožnico obravnaval nevrolog), so tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilni njegovi zaključki, da tožnica v času zapisa sporne Pogodbe ni mogla veljavno izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe in torej ni imela sposobnosti razsojanja. Tožnica zaradi svojega bolezenskega stanja svoje volje ni bila sposobna oblikovati, posledično pa je pravilen zaključek, da je sporna Pogodba o preužitku brez pravnih učinkov in zato nična, hkrati pa, da je vknjižba lastninske pravice na podlagi ničnega pravnega posla neveljavna (243. člen Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK).

11. Sodišče druge stopnje v odločitev sodišča prve stopnje ne dvomi. Pritožbena graja z izpodbijanjem dokazne ocene kot nepopolne pa se izkaže za neutemeljeno. Zaključkov ni bilo možno sprejeti na subjektivna zaznavanja prič ter strank v postopku, saj se sodišče prve stopnje na njihove diametralno nasprotne trditve ni moglo opreti. Pri tem ni moč mimo dejstva, da dementne osebe lahko pustijo pri človeku vtis normalnosti, kar pa še ne pomeni, da imajo sposobnost odločanja oziroma izražanja svobodne volje, predvsem glede vprašanja posledic v smislu sklepanja pogodb. V konkretnem primeru sodišče druge stopnje ugotavlja, da je po izvedenem dokaznem postopku, po tem, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na listinsko dokumentacijo, lečečo psihiatrinjo ter mnenje izvedenca, zadostilo dokaznemu standardu, na način, da je bil izključen vsak razumen dvom v ugotovitev, da tožnica ob sklenitvi Pogodbe o preužitku ni bila razsodna, torej, da ni mogla oblikovati veljavno poslovno voljo, kar pomeni tudi, da ni moglo priti do soglasja volj za sklenitev pogodbe (15. člen OZ). Pravilna je ugotovitev, da se tožnica ni mogla zavedati svojega vedenja in ravnanja in ni znala presoditi, kakšen pomen in posledice imajo njena ravnanja, torej ni mogla veljavno izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe.

12. Ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče ni postopalo pravilno, ker ni postavilo novega izvedenca na predlog toženca, ki je usmerjena v odvzem pravice do izjave tožencu. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ta toženčev dokazni predlog, razloge za takšno postopanje pa je navedlo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tem razlogom se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. V izvedenskem mnenju in njegovi ustni dopolnitvi ni nedoslednosti v smislu nasprotij oziroma neskladnosti, izvedenec pa je pojasnil in utemeljil svoje mnenje na medicinski dokumentaciji, s katero je razpolagal. Nestrinjanje z mnenjem ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Za postavitev novega izvedenca tako niso bili izpolnjeni razlogi iz 254. člena ZPP. Ob tem pa tudi ni utemeljena pritožbena graja, da izvedenec pred podajo mnenja ni upošteval in ocenil izpovedb prič in strank v postopku, saj to ni naloga izvedenca, temveč je to naloga sodišča. Sodišče je tisto, ki na podlagi temeljite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, vključno z izvedenskim mnenjem, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejme zaključke o pravno relevantnih dejstvih, ki so podlaga za odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Izvedenec je v postopku namreč postavljen zato, ker sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, pri čemer izvedenec ni tisti, ki bi namesto sodišča sprejemal zaključke v zadevi. Njegova naloga je le strokovne narave, kot pomoč sodišču pri odločanju. Ker v mnenju izvedenca ni zaslediti nasprotij ali pomanjkljivosti in tudi ne utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja, ki dosledno temelji na medicinski dokumentaciji in njegovem strokovnem znanju, je zavrnitev dokaznega predloga toženca po postavitvi novega izvedenca utemeljena. Dejstvo je, da je demenca napredujoča bolezen, zato se, kar izpostavlja tudi izvedenec, kognitivne funkcije deset mesecev po tem, ko je bila tožnica obravnavana pri nevrologu, ki je pri njej ugotovil slabo klinično sliko (zmerno napredovalo Alzheimerjevo demenco), nikakor niso popravile, temveč je utemeljeno sklepati, da so se še nekoliko poslabšale. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila sposobna za razsojo v smislu sklenitve pogodbe, je zato pravilna.

13. Z navedenim je sodišče druge stopnje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovorilo na vsa pritožbena izvajanja, ki so odločilnega pomena v tem postopku.

14. V posledici vsega navedenega pritožba toženca ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

15. Toženec, ki je v postopku v celoti propadel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Dokazna lista A3 v spisu. 2 Glej točko VII prve pripravljalne vloge tožnice z dne 1. 9. 2021 (l. št. 19 spisa), kjer med drugim navaja: „Pravni interes tožeče stranke v zavarovanju lastninske pravice na nepremičninah...“. 3 Preizkus spoznavnih sposobnosti, ki je bil opravljen s strani psihiatrinje s tožnico je pokazal, da je KPSS dosegla 17 točk od možnih 30, na testu risanja ure TRU pa 2 točki od 4 možnih (glej točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe) - ambulantni karton psihiatričnega pregleda z dne 2. 10. 2013. 4 Alzheimerjeva demenca z zmernim kongnitivnim upadom oziroma spoznavnih sposobnostih predstavlja prizadetost večih možganskih (kortikalnih) funkcij: spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, učenja in presoje (glej izvedensko mnenje list. št. 100 spisa).