Jedro

Sodišče druge stopnje v tem kontekstu pritrjuje stališču izpodbijane sodbe v točki 17 obrazložitve, da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo 227. člena ZPP, a ne (le) zato, kar tožnica poslovnega prostora nima več v posesti. V primeru edicijske dolžnosti namreč materialno dokazno breme še vedno ostane tam, kjer je bilo v začetku spora, v obravnavani zadevi na toženki, saj slednja zatrjuje, da je lastnica spornih premičnin B. B., da jih je omenjena kupila in da v zvezi s tem obstajajo listine. Tudi procesno breme ostane na stranki, ki nosi breme za trditev, ki naj bi se dokazala (v obravnavani zadevi na toženki). Ta stranka mora namreč predlagati dokaz z listino, pri čemer mora poleg dejstva, ki ga želi dokazati, navesti tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da je listina pri nasprotni stranki. Hkrati mora stranka, ki zahteva edicijo, za primer, če nasprotna stranka zanika, da je listina pri njej (kar velja za obravnavano zadevo), za svojo nasprotno trditev, da temu ni tako, predlagati izvedbo ustreznega dokaza, saj je temeljna predpostavka edicijske obveznosti ta, da je listina sploh pri nasprotni stranki. Sodišče namreč izda sklep o predložitvi listine iz prvega odstavka 227. člena ZPP le v primeru, ko se stranka, ki ima listino (kar se ugotovi na podlagi dokazovanja), njeni predložitvi neupravičeno upira.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da se v razmerju med tožečo stranko (v nadaljevanju tožnico) in toženo stranko (v nadaljevanju toženko) razveljavijo učinki prodaj in prenosov lastninske pravice z dne 10. 2. 2019, 12. 2. 2019 in 14. 3. 2019, s katerimi je toženka pridobila lastninsko pravico na premičninah, ki so naštete v nadaljevanju tega dela izreka. V točki II izreka je odločilo, da je toženka dolžna v posledici tega vrniti v stečajno maso tožnice, ki se bo oblikovala v teritorialnem stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru St 3966/2018, premičnine iz točke I izreka izpodbijane sodbe. V skladu s točko III izreka je toženka dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Najprej graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ni zaslišalo priče A. A. (točka 7 obrazložitve), pa čeprav je okoliščina, ali ima tožnica oziroma stečajna upraviteljica možnost dostopa do poslovnih prostorov družbe A., d. o. o., za razsojo bistvena. V točki 7 obrazložitve je v zvezi z identifikacijo strojev nepravilno zavrnilo tudi ostale predlagane dokaze. Moralo bi opraviti tudi ogled na kraju samem in imenovati izvedenca strojne stroke. V zvezi z imenovanjem izvedenca pritožnica ne soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 8 obrazložitve.

Sodišče prve stopnje zavrnitve vseh navedenih dokaznih predlogov tudi ni ustrezno obrazložilo, s tem pa je kršilo toženkino pravico do izjave v postopku iz 22. člena Ustave RS. Toženka opozarja na obveznost sodišča, da strankine navedbe in predloge vzame na znanje in se do tistih, ki so bistvenega pomena, opredeli, in na sodno prakso VSRS.

V zvezi z izpolnitvijo predpostavk iz 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pritožnica ponovno poudarja, da premičnine nikoli niso bile v lasti tožnice, ampak je njihova lastnica B. B., ki jih je prenesla na tožnico zaradi zavarovanja terjatve upnika (FURS) do tožnice z naslova davčnih dolgov. V zvezi s tem je odločilnega pomena dokumentacija, ki se nahaja v poslovnem prostoru na naslovu ... In prav v zvezi s tem je tožnica predlagala, da sodišče ravna v skladu z 227. členom ZPP. V tem kontekstu je napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev izpodbijane sodbe, da upraviteljica nima dostopa do sporne nepremičnine, kar predstavlja procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je upraviteljica potrdila, da skladno z dovoljenjem lastnika poslovnih prostorov lahko dostopa do nepremičnine. Ker tožnica zanika, da bi bile sporne listine pri njej, je pritožnica od sodišča prve stopnje pričakovala, da bo ravnalo v skladu z določbo 227. člena ZPP.

Toženka graja tudi zaključke v točki 18 obrazložitve v zvezi s policijsko preiskavo z dne 8. 6. 2021 na naslovu cesta ..., in dodaja, da se sodišče prve stopnje do ugovorov toženke v zvezi s tem ni v celoti opredelilo. Sklicuje se na izpovedbo upraviteljice, ne omeni pa izpovedbe B. B., ki je bila med preiskavo prisotna, a ji je bilo rečeno, da ne sme vzeti ničesar. Toženka v tej zvezi opozarja tudi na njeno zadnjo pisno vlogo (o njej se sodišče prve stopnje ni izreklo, pa bi se moralo), v kateri je pojasnila, da med zaseženimi stvarmi listin, ki bi potrjevale nakup premičnin s strani C. C., ni bilo. To pa pomeni, da se listine še vedno nahajajo v poslovnem prostoru in je predlog toženke, da se tožnico v okviru edicijske dolžnosti pozove na predložitev listin, še toliko bolj utemeljen.

Sodišče prve stopnje je lastništvo premičnin nepravilno presojalo le na podlagi pisnih izjav B. B. in C. C. Pritožnica izpostavlja točko 19 obrazložitve in dodaja, da se je v zvezi z lastništvom premičnin oprlo na register osnovnih sredstev, ni pa se opredelilo do tega, kako so se premičnine znašle v tem registru. Sodišče prve stopnje se v tej zvezi nepravilno sklicuje na Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS), saj namen prenosa premičnin ni bil v tem, da bi tožnica premičnine uporabljala več kot eno obračunsko obdobje, ampak zavarovanje dolga tožnice do FURS-a. V tem kontekstu (v zvezi z izpovedbo C. C. in uporabo strojev) pritožnica graja tudi razloge v točki 20 obrazložitve in razloge v točki 22 obrazložitve, saj med postopkom ni bilo zatrjevano, da se B. B. profesionalno ukvarja z dajanjem strojev in opreme v najem.

Nenazadnje pritožnica v točki 24 obrazložitve izpostavlja stališča teoretikov v zvezi s fiduciarnimi pogodbami - pogodbami o zaupanju.

V zaključku pritožbenih navedb toženka v zvezi z dolžnostjo sodišča, da odločbo ustrezno obrazloži, opozarja tudi na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in na odločbe Ustavnega sodišča RS v zvezi s to problematiko.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, v korist toženke pa odloči o stroških postopka. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje med sojenjem in v fazi izdaje odločbe ni storilo nobene procesne kršitve.

5. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti in ni podana v pritožbi vsebinsko zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je do pravno odločilnih navedb toženke v zadostni meri opredelilo, tako da ni kršilo njene pravice do izjave in sodelovanja v postopku in ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter ni poseglo v njene ustavno varovane pravice (22., 23. in 25. člen Ustave RS). Storilo tudi ni procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in (v zvezi z uporabo 227. člena ZPP) smiselno zatrjevane procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar vse bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje pravilno (v zvezi z dejstvom posesti poslovnega prostora v ...) ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. A. in razloge za takšno odločitev v točki 7 obrazložitve ustrezno pojasnilo. Utemeljeno se je uprlo na izpovedbo upraviteljice tožnice, D. D., saj njene navedbe (da tožnica poslovnega prostora nima v posesti) potrjujejo listinski dokazi (sodba Okrajnega sodišča v Mariboru I P 816/2019 z dne 2. 3. 3021).

7. Sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno ni zaslišalo E. E., F. F., G. G. in bivšega pooblaščenca toženke, odvetnika H. H. in v točki 7 obrazložitve za takšno odločitev navedlo zadostne razloge, ki jih toženka izrecno ne graja. Obe stranki sta namreč potrdili, da je bila vsa strojna oprema do 1. 10. 2019 (tožba je bila vložena 14. 10. 2019) v poslovnem prostoru v ..., in tudi kasneje od tam ni bila odpeljana.

8. Utemeljeno je zavrnilo tudi izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem, kar pritožba konkretizirano ne graja in izvedbo dokaza z izvedencem strojne stroke (točka 8 obrazložitve) ter slednjo odločitev ustrezno obrazložilo. Pravilno je pojasnilo, da je toženka v zvezi z zadnjim dokaznim predlogom trditve podala na splošno in ni konkretno zatrjevala, kateri od strojev, ki so zajeti v tožbenem zahtevku, naj ne bi bil zaveden v popisu strojne opreme, ki ga je predložila tožnica (Poročilo o izvedbi postopkov identifikacije strojev in opreme v družbi B., GmbH na dan 25. 10. 2019). Na takšni podlagi pa sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga, da bi zaradi identifikacije strojne opreme v sodnem postopku imenovalo ustreznega strokovnjaka. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje v razlogih odločbe v točki 8 obrazložitve utemeljeno oprlo tudi na dejstvo, da je prokuristka toženke, C. C., po pozivu sodišča na naroku izrecno izjavila, da ve, kateri stroji so predmet tožbenega zahtevka in da je bila vsa ta strojna oprema 1. 10. 2019 v poslovnem prostoru v ... Kar zadeva pritožbeni ugovor, da je v spornem obdobju v istem poslovnem prostoru poslovala tudi družba A. d.o.o. in da bi tudi zaradi tega bila potrebna identifikacija strojne opreme po izvedencu, pa pritožbeno sodišče (le) dodaja, da tudi ta ugovor ostaja na splošni ravni, saj pritožnica ne pojasni, katera je tista strojna oprema iz tožbenega zahtevka, ki je v obeh družbah enaka in bi jo bilo treba za potrebe tega postopka posebej indentificirati.

9. Iz vsega navedenega izhaja, da očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo in zato storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nikakor ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v točki 17 obrazložitve ni napačno povzelo izpovedbe upraviteljice D. D. Slednja je namreč potrdila, da poslovnega prostora, v kateri je tožnica opravljala poslovno dejavnost, nima v posesti, za vsak dostop do nepremičnine pa potrebuje dovoljenje njenega lastnika. Na podlagi izpovedanega, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da upraviteljica poslovnega prostora nima v posesti.

11. Res je, kar zatrjuje pritožba, da se sodišče prve stopnje v zvezi z izvedbo policijske preiskave v poslovnih prostorih na ..., dne 8. 6. 2021 ni posebej izreklo o zadnji pisni vlogi toženke, v kateri je slednja pojasnila, da med zaseženimi stvarmi ni listin, ki bi potrjevale nakup premičnin s strani B. B. in se te (po njenem) očitno še vedno nahajajo v poslovnem prostoru, a ta pomanjkljivost iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju (naslednja točka obrazložitve), ni odločilna in zaradi tega odločba ni pomanjkljivo obrazložena.

12. Sodišče druge stopnje v tem kontekstu pritrjuje stališču izpodbijane sodbe v točki 17 obrazložitve, da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo 227. člena ZPP, a ne (le) zato, kar tožnica poslovnega prostora nima več v posesti. V primeru edicijske dolžnosti namreč materialno dokazno breme še vedno ostane tam, kjer je bilo v začetku spora, v obravnavani zadevi na toženki, saj slednja zatrjuje, da je lastnica spornih premičnin B. B., da jih je omenjena kupila in da v zvezi s tem obstajajo listine. Tudi procesno breme ostane na stranki, ki nosi breme za trditev, ki naj bi se dokazala (v obravnavani zadevi na toženki). Ta stranka mora namreč predlagati dokaz z listino, pri čemer mora poleg dejstva, ki ga želi dokazati, navesti tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da je listina pri nasprotni stranki. Hkrati mora stranka, ki zahteva edicijo, za primer, če nasprotna stranka zanika, da je listina pri njej (kar velja za obravnavano zadevo), za svojo nasprotno trditev, da temu ni tako, predlagati izvedbo ustreznega dokaza, saj je temeljna predpostavka edicijske obveznosti ta, da je listina sploh pri nasprotni stranki. Sodišče namreč izda sklep o predložitvi listine iz prvega odstavka 227. člena ZPP le v primeru, ko se stranka, ki ima listino (kar se ugotovi na podlagi dokazovanja), njeni predložitvi neupravičeno upira1. 13. Ker toženka (v zvezi z listinami o nakupu premičnin, na katere se sklicevala) takšnega dokaznega bremena ni zmogla (ostala je na nivoju trditev), sodišče prve stopnje utemeljeno ni izdalo sklepa iz prvega odstavka 227. člena ZPP in s tem ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

14. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje lastništvo premičnin utemeljeno presojalo (le) na podlagi izpovedb B. B. in C. C. in v točkah 19 – 23 obrazložitve pravilno zaključilo, da je tožnica dokazala, da je bila v trenutku sklenitve spornih poslov (10. 2. 2019, 12. 2. 2019 in 14. 3. 2019) lastnica v točki I izreka navedenih premičnin. Utemeljeno se je oprlo na register osnovnih sredstev tožnice (priloga A8) in pravilno (tudi na podlagi SRS) zaključilo, da ta knjigovodska listina izkazuje pravne posledice dogodka pridobitve premičnin. V točki 20 in 22 obrazložitve je prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbama obeh zaslišanih, pri čemer se tudi sodišču druge stopnje (v nasprotju s pritožbo) zdi nesprejemljiva izjava zakonitega zastopnika toženke, C. C., da ne ve, ali je tožnica (v spornem obdobju je bil njen zakoniti zastopnik) uporabljala sporno strojno opremo. Ne glede na to, ali se je B. B. profesionalno ukvarjala s kupovanjem strojev za proizvodnjo oziroma dajanje opreme v najem (v svoji izpovedbi je pojasnila, da je v letih od 2009 do 2016 kupovala stroje za proizvodnjo in najem), je tudi za sodišče druge stopnje nesprejemljivo in zmanjšuje verodostojnost njene izpovedbe, da se ne spomni, za koga je stroje kupovala oziroma komu jih je dajala v najem. Glede na trditve tožnice, ki niso bile prerekane, da sta sedanji pravdni stranki lastniško in upravljavsko povezani, sodišče prve stopnje izpovedbama zaslišanih utemeljeno tudi zato ni sledilo.

15. Sodišče prve stopnje je na takšni podlagi v točki 25 obrazložitve utemeljeno zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da je tožnica le fiduciarni imetnik spornih premičnin. Utemeljeno je sledilo tožnici, da so v točki I izreka navedene premičnine njena osnovna sredstva in s tem njena last. 16. Ker toženka po pravilnem stališču izpodbijane sodbe ni uspela dokazati, da je bila v trenutku zatrjevanih prodaj lastnica spornih premičnin, se sodišču druge stopnje ni (bilo) treba posebej izrekati o pravnih stališčih glede prenosa lastninske pravice v zavarovanje (fiduciarni prenos) iz 201. člena SPZ.

17. Glede na pravno naravo spora se je sodišče prve stopnje v točkah 26 in 28 obrazložitve izreklo o insolventnosti tožnice, kar ni predmet pritožbene graje in o tem, da je do spornih prodaj prišlo v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečaja nad tožnico (ena od prodaj je bila celo po uvedbi stečaja) - domneva o obstoju subjektivnega pogoja insolventnosti iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP), kar pritožba prav tako ne izpodbija. Točka 27 obrazložitve pa vsebuje razloge o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Z odtujitvijo strojne opreme, za katero ni izkazano, da bi tožnica prejela kakršnokoli denarno nadomestilo, se je po pravilnem stališču izpodbijane sodbe zmanjšalo premoženje stečajnega dolžnika (tožnice). Tudi slednji zaključki izpodbijane sodbe niso predmet izrecne pritožbene graje.

18. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za tožnico, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso v odločilni meri vplivale na odločitev o utemeljenosti pritožbe (prvi odstavek 165. v zvezi s 155. členom ZPP).

1 Delno povzeto iz knjige Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 428 - 429